Kaj je pri delu z zdravilnimi rastlinami pomembno? 

Nabiranje 👈︎

Sušenje 👈︎

Shranjevanje posušenih rastlin 👈︎

Uporaba svežih rastlin in uporaba v obliki hrane 👈︎

Polarnost topil in zdravilnih učinkovin 👈︎

Uporaba v obliki čaja 👈︎

Oksimel 👈︎

Oljni macerat 👈︎

Tinktura 👈︎

Hidrolat 👈︎

Mazila, balzami, kreme, losjoni 👈︎

Kombinacija: olje + tinktura 👈︎

Eterično olje 👈︎

Nabiranje

Pravilno nabiranje zagotovi dober okus, aromo, vsebnost eteričnih olj in velik pridelek, hkrati pa spodbuja ponovno rast.

Prepoznavanje rastlin. O specifičnih znakih rastlin se je treba dobro poučiti! Tudi pri aplikacijah (npr. PlantNet) uporabljaj zdravo pamet. Poizvedi katere rastline so podobne tisti, ki jo nabiraš. Kako je rastlina videti v različnih fazah rasti. Nekatere rastline ali deli rastlin so zelo strupene!

V katerih območjih rastlino iskati? V katerih klimatskih pasovih? Na kakšni nadmorski višini? Na vlažnih ali suhih krajih?

Katere dele rastlin nabiramo? Če različne, za katere namene? Včasih odrežemo samo liste in že kmalu iz zalistja zrastejo novi. Tudi če odrežemo pol stebla, se pogosto regenerira. Na vrtu lahko nabiramo počasneje, kot v naravi.

Kateri čas leta je najboljši za nabiranje? Na splošno tik pred cvetenjem, a so med rastlinami velike razlike. Korenine spomladi in jeseni, v večini primerov po prvi slani.

Kateri del dneva je najboljši? Za nekatere rastline jutro, potem, ko se rosa posuši, a še preden močno sonce uniči eterična olja. Za druge rastline dopoldne, ko je sonce močno, itd. Naslednji dnevi naj bodo vroči, da se bo zelišče hitro posušilo.

Koliko želimo nabrati? Varujmo naravo in ne pretiravajmo. Vedno pustimo nekaj rastlin za razplod.

Kje najti rastline, ki jih želimo nabrati? Naredi si zemljevid. Kraj ne sme biti onesnažen (vsaj 100 m stran od ceste).

S čim si pri nabiranju pomagamo? Vedno prav pridejo škarje, za korenine pa nož ali celo lopata. Brin ima pa trne.

V čem rastline prinesemo domov? Za vsako svoja papirnata vrečka, lahko pa tudi košara, da jih ne tlačimo.

Zelišč praviloma ne peremo (da v njih ostane čim več učinkovin), kar seveda ne velja za korenine (še te včasih le oščetkamo).

Pred prvo uporabo zelišče po potrebi preizkusimo (na morebitno alergijo) – začnemo z uporabo v zelo majhnih količinah.

Sušenje

Ali rastline sploh posušiti ali ne? S sušenjem rastline ne izgubijo samo vode, pač pa tudi nekatere učinkovine (melisa, na primer, s sušenjem veliko izgubi). Za kulinariko nekaterih rastlin ne sušimo. Za čaje lahko vse sušimo, a večina čajev je iz svežih rastlin boljša in močnejša. Tudi okus je drugačen, običajno iz svežih rastlin boljši. Količina potrebnega svežega zelišča za čaj je v grobem še enkrat večja, kot suhega zelišča. Za oljne macerate skoraj vse sušimo (saj voda v zeliščih na olje slabo deluje), šentjanževke pa ne. Za tinkture so sveža zelišča večinoma primerna.

Ali sušiti hitro ali običajno? Na vsak način naj bo prostor suh, topel in zračen (npr. podstreha). Če to ni dovolj, bo hitreje posušeno v pečici, a nikoli pri višji temperaturi od 40°C, raje manj. So še druge metode, ki pa jih je treba dobro poznati.

Kakšen način sušenja izbrati? Prikladno je rastline povezati v šopke in jih obesiti. A pri tem se voda nabira v spodnjih delih in se šopek suši dalj časa. Nekatere rastline pri sušenju tako razpadejo, da se iz šopka usipajo po tleh. Zelo dober pripomoček so leseni regali z mrežastim dnom (zračenje). Jaz večinoma uporabljam plitve kartonaste škatle/pladnje. Nekaterih rastlin med sušenjem ne smeš grobo obračati (počrnijo) ali tega ne smeš početi z rokami. Ne vem, koliko zaleže, ampak če stebelc ne nameravaš obdržati, je liste bolje ločiti od njih že pred sušenjem. Bodo prej suhi. Običajno rastlin ne sušimo na soncu, ki požge eterična olja, vitamine in druge dragocene snovi.

Koliko časa sušiti? Dokler rastline niso povsem suhe, a nič dlje, da se zelišča ne razdišijo. Le tako shranjene v škatle ne bodo zgnile. Vsaka vlaga pri shranjevanju škoduje.

Korenine. Preden jih damo sušit, jih dobro očistimo, nato pa narežemo, ker sušenje traja dalj časa. Večino korenin lahko pred sušenjem operemo, ne pa tudi korenin, ki vsebujejo veliko sluzi (npr. ajbiš / slez). Te samo očistimo, lahko tudi olupimo.

Semena (za razplod) poberemo šele potem, ko so povsem zrela, a še vedno na rastlini. Razprostremo jih na papirju in nekaj dni še sušimo. Vlaga je največji sovražnik semen (lahko začnejo plesneti ali prezgodaj kaliti). Povsem suha semena shranimo - v papirnate vrečke, lesene škatlice itd. Ne pozabimo napisati kaj hranimo (lahko tudi 2 leti). Navadno jih hranimo čez zimo, v hladnem in temnem prostoru. Pred uporabo jih lahko za nekaj časa damo v hladilnik, potem jih posejemo.

Shranjevanje posušenih rastlin

Sveže rastline dan ali dva zdržijo v hladilniku, več pa v zmrzovalniku. Lahko jih zmeljemo z mešalnikom, zmrznemo v kocke zmešane z vodo, naredimo pesto itd. 

V kakšnih posodah hraniti posušene rastline? Nikoli v plastičnih. Uporabne pa so pločevinaste, kartonske škatle, vrečke, stekleni kozarci. V papirnatih vrečkah na kaki suhi podstrehi se bodo dobro ohranile, večinoma pa so boljše tesno zaprte posode, v katerih se posušene rastline počasneje razdišijo. Ne hranimo jih na soncu ali na vročini. Nikoli na vlažnem.

Ali rastline za hrambo zrežemo? Če ne zavzamejo preveč prostora, raje ne, saj z rezanjem uničimo celice in več snovi izhlapi v zrak. Je pa udobno za uporabo imeti že zdrobljeno drogo. Poiščemo torej kompromis.

Koliko časa hraniti? Če so rastline dobro posušene, bodo zdržale eno sezono, potem jih zavržemo.

Uporaba svežih rastlin in uporaba v obliki hrane

Številne rastline (ali dele njih) preprosto pojemo sveže. Jagodičje, številne plodove, mlade poganjke v obliki solate itd. Tudi če jemo posušene (na primer v soli z zelišči), blanširane, v obliki semen in podobno, s tem še vedno nič rastlinskega materiala ne zavržemo. Glej tudi na spletu: sirupi in sokovi.

Polarnost topil in zdravilnih učinkovin

Tukaj ponavljam osnovne informacije, ilustrativni primer pa lahko prebereš v samostojnem poglavju.

Polarnosti različnih sredstev za izločanje učinkovin iz rastlin so torej na zgornjem diagramu. A tudi učinkovine imajo različne polarnosti (pravzaprav spektre polarnosti). Sredstva podobnih polarnosti najbolje izločajo učinkovine podobnih polarnosti (podobno raztaplja podobno). V vodi se dobro raztapljajo hidrofilne snovi, v olju pa lipofilne.

Če sta olje in voda na obeh skrajnostih skale polarnosti, pa je alkohol nekje vmes. Polarnost etanola se giblje med 100 (0% alkohol = voda) in 65 (100% alkohol). Različno močni alkoholi so primerni za učinkovine različnih polarnosti – 90% alkohol, ki ga je mogoče kupiti, ni vedno najboljši, za nekatere snovi (bolj hidrofilne) je 40% alkohol lahko bolj primeren!

Drugi dejavniki so še: temperatura, čas namakanja, površina kontakta (če je rastlina zdrobljena), aktivnost (pretresanje, mešanje), pritisk, deli rastline (npr. cvet nasproti korenini).

Uporaba v obliki čaja

Ta je zelo pogosta. Vodne infuzije iz rastline izvlečejo le nekatere snovi – vodotopne, tiste s polarnostjo blizu 100. Vodne infuzije so praviloma bolj blage, z njimi zaužijemo le malo zdravilnih snovi. Seveda lahko naredimo bolj ali manj močan čaj in tudi postopki so različni. Najbolj primerna je bodisi čista, navadna voda iz pipe, še boljša je rahlo mineralizirana voda. Klasična Radenska je lahko odlična, lahko pa je za zelo fine rastline premočna z mineralnimi snovmi, Radenska Naturelle je za večino infuzij idealna. Če uporabljaš mineralno vodo, jo prej iztoči, da izgubi mehurčke. Destilirana voda ni dobra, mineralne snovi koristijo infuziji. Za vsako rastlino obstajajo priporočene količine droge za različne načine infuziranja. Čajev ne sladimo s sladkorjem. Če že, uporabimo med (ima še svoje zdravilne snovi), a tega ne dajemo v vroč čaj – ohladiti ga moramo pod 60°C. V čaj lahko dodamo še druge snovi. Sok limone na primer povzroči boljše izločanje vitamina C in tudi doda okus.

Nekatere čaje spijemo vroče, druge tople, hladne namoke lahko samo malo pogrejemo, nekateri čaji so dobri tudi, ko so že hladni. Vsekakor pa jih ne hranimo dalj časa (npr več kot 1 dan). Če naredimo sirup (dodamo sladkor), bo ta obstojen nekaj dlje, še zlasti v hladilniku (še dlje pa v zamrzovalni skrinji). Še trajnejši so iz čajev narejeni likerji (dodamo 40% alkohol).

Čaji (vodne infuzije) niso samo za pitje. Uporabljamo jih tudi za izpiranje (kože, sluznic, oči), inhaliranje, obkladke in za kopeli. V teh primerih navadno naredimo močnejše infuzije. Nekaj primerov: izpiranje poškodb kože, vnetih oči, namakanje stopal z glivicami, vdihavanje vroče pare pod brisačo, obkladek čez noč za razboleno mesto, sedežna kopel, kopel samo rok ali nog…

> Poparek. Na cedilo damo npr. 1-2  žlički suhe droge, zavremo za 1 skodelico vode, drogo prelijemo in pustimo namakati 5-10 minut. Nato precedimo in popijemo. Če damo več droge, je čaj močnejši, če dalj namakamo, tudi. In obratno.

Številnih drog ne smemo popariti s kropom (100°C). Zeleni čaj npr. prelijemo z vodo na 80°C, podobno čaj iz mete, melise, lučnika in še številnih drugih. Drugo vprašanje je spet kako vroč čaj potem spijemo. Lipov čaj pijemo vroč, kamiličnega pa ne.

> Prelivek – hladni namok. Nekaterih drog (npr. sleza/ajbiša) sploh ne smemo popariti, ker to uniči učinkovine. Že 60°C je meja. Te namočimo v hladno vodo, pustimo nekaj ur (ali čez noč), nato samo malo pogrejemo in spijemo.

> Prevretek. Drogo damo v hladno vodo, nato šele zavremo in običajno pustimo vreti še nekaj minut. Tak čaj (če drogo smemo prevreti) je močnejši od poparka, uporablja pa se tudi za drogo, ki se počasnejše infuzira – na primer za korenine.

Oksimel

To je je starodavni zdravilni pripravek in eliksir, narejen iz kisa in medu, ki mu za večji učinek običajno dodajo še zdravilna zelišča ali sadeži. Zaradi dobrega okusa in tudi blagodejnih učinkov na telo so zlasti zanimivi oksimeli z jagodičjem.

Oljni macerat

V olju, ki ima polarnost blizu 0, se izločijo druge (zdravilne) snovi, kot v vodi, na primer eterična olja, smole itd. Skoraj izključno uporabljamo posušeno drogo, ker voda v sveži rastlini škoduje olju (plesen!). Le šentjanževo olje delamo iz svežih cvetov. Če pa že uporabimo druge sveže rastline, naj bodo uvele! Da olje ne postane žarko, mu lahko dodamo vitamin E. V grobem imamo dve metodi maceracije:

> Dolgotrajna. Ta daje bolj kakovosten oljni macerat. Suho drogo damo v steklen kozarec, jo tam s škarjami primerno zrežemo (ne preveč, prah kasneje težko filtriramo!), nato pa prelijemo s kakovostnim, nerafiniranim oljem, na primer: oljčnim, kokosovim, oljem jojobe. Drogo prelijemo nekako 2 cm in tudi takoj premešamo, da gredo iz droge zračni mehurčki (ti so lahko vir plesni). Kozarec tesno zapremo in ga damo na toplo mesto za 4-6 tednov (2 tedna najmanj, čim dlje, močnejši bo macerat). Če ga damo na sonce, to lahko olju škoduje – da postane žarko. Lahko pa kozarec oblepimo z aluminijasto folijo in ga tako zaščitimo pred soncem (potem pa ne vidimo kaj se v njem dogaja). Obvezno napišemo ime droge in datum. V teh 4-6 tednih kozarec večkrat (dnevno) pretresemo. Po 4-6 tednih olje z drogo precedimo v drugo posodico. Najbolje je uporabiti gazo, redko tkanino itd., da lahko iz zelišča fizično močno iztisnemo čim več oljnega macerata. Pusti stati 1 dan, nato poglej, če sta se naredili dve plasti – spodaj voda, zgoraj oljni macerat. Če da, previdno odlij samo oljni macerat in ga shrani.

> Hitra. Ta daje malo manj kakovosten oljni macerat (še vedno učinkovit), dobimo ga pa še isti dan. Metoda je primerna predvsem za oljne macerate iz svežih rastlin. V posodo nalijemo (ne do vrha, ker bomo mešali) nosilno olje in vanj damo drogo (ista razmerja). To posodo podložimo s krpico (da ne poskakuje) in jo damo v vodno kopel, to je v večjo posodo z vodo, ki jo bomo ogrevali na štedilniku. Tako se olje v manjši posodi greje počasneje in enakomerno. Na majhnem ognju vse skupaj grejemo več ur (npr. 3-4, lahko celo 12 ali 24), pri tem pogosto mešamo. Voda nikakor ne sme vreti (in izpareti). Bo sicer bolj vroča, kot olje in droga v manjši posodi, a temperatura olja naj bo med 35°C in 60°C, nikakor nad 70°C. Na koncu olje z drogo malo ohladimo in precedimo v drugo posodico. Najbolje je uporabiti gazo, redko tkanino itd., da lahko iz zelišča fizično iztisnemo čim več oljnega macerata. Pusti stati 1 dan, nato poglej, če sta se naredili dve plasti – spodaj voda, zgoraj oljni macerat. Če da, previdno odlij samo oljni macerat in ga shrani.

> Dvojno (ali celo trojno) maceriranje je postopek, ki da močnejši oljni macerat. Po koncu prve faze po eni od dveh prejšnjih metod, postopek ponovimo z enako količino nove (ali komplementarne) droge (v nov kozarec, prelijemo s prvim maceratom). Nekateri izjemoma pred drugo fazo drogo še namakajo v alkoholu in tako dodajo širši spekter izločenih snovi.

Za kakovost je bistveno, da so kozarci za maceriranje popolnoma suhi in čisti (razkuženi). Oljni macerati imajo trajanje okrog pol leta, lahko tudi 1 leto (v temnih stekleničkah, na hladnem; v hladilniku se nekatera olja neenakomerno zgostijo). Ker bomo oljni macerat skozi to 1 leto uporabljali (stekleničko odpirali), ga je dobro hraniti v majhnih stekleničkah. Za daljše trajanje oljnemu maceratu lahko dodamo nekaj kapljic vitamina E. Nekatere lahko zaužijemo, v glavnem pa jih uporabljamo za mazanje, vtiranje v kožo (masažo), obkladke. Lahko jih predelujemo še naprej – v mazila in kreme.

Ločiti moramo med oljnimi macerati in eteričnimi olji! Med njimi je velika razlika. Oljni macerat je v nosilno olje izločen širši skupek (zdravilnih) snovi (med njimi tudi eteričnih olj) in ga z lahkoto naredimo doma. Eterično olje pa je močna, praviloma zelo aromatična snov, ki jo izdeluje že sama rastlina. Komaj kak promil te snovi je dovolj, da rastlina močno diši – pomislite na mediteranske rastline, ko greste mimo njih ali jih rahlo zamajete. Eterično olje iz rastline dobimo s postopkom destilacije. Je izredno močno, nekaterih sploh ne smemo zaužiti ali pa jih moramo močno razredčiti. Za pridobivanje zelo majhnih količin so potrebne velike količine rastlinskega materiala, zato so eterična olja zelo draga.

Tinktura

To je infuzija zdravilnih snovi iz zelišča v alkohol. Delamo jo tako iz svežih zelišč (ta imajo v sebi še nekaj vode), kot iz posušenih (če v času sušenja ne izgubijo preveč arome). Nikoli ne uporabljajte izopropilnega/zdravstvenega alkohola ali denaturiranega alkohola! Komercialni pripravki uporabljajo etanol, metanol, podobne so infuzije v glicerinu. Doma tinkture delamo z različno močnim lekarniškim alkoholom, lahko pa tudi z alkoholnimi pijačami, ki nimajo nezaželene arome, npr. s sadjevcem, tropinovcem, vodko itd. Te pijače imajo okrog 40% alkohola, lekarniški alkohol pa je lahko tudi 70% ali 90%. Čim močnejši je alkohol, tem več učinkovin se iz rastline vanj infuzira, torej močnejša je tinktura. Pri istem času namakanja, seveda. Z močnejšim alkoholom tudi lahko skrajšamo čas namakanja. Za 70 % alkohol je na primer dovolj že 1-2 tedna namakanja, medtem ko je za 40 % alkohol potreben vsaj 1 mesec namakanja. Razmerje suhe droge in alkohola je nekako 1:5 (sveže droge dajmo 2x ali 3x več), v praksi pa enostavno stekleno posodo do ¾ napolnimo z drogo in do vrha prelijemo z alkoholom. Nato tesno zapremo, damo na hladno, temno mesto za 4 tedne (pri koreninah pa do 8) in med namakanjem večkrat pretresemo. Nato precedimo/stisnemo in shranimo – spet na temno, hladno mesto.

Če pripravljamo tinkturo tako iz zeli (cvetovi, listi, steblo) kot iz korenine iste rastline – na primer iz ameriškega slamnika, pripravimo ločeni tinkturi in ju mešamo med seboj v razmerju 1:1. Na primer, v poletnem času naredimo tinkturo iz zeli, v pozni jeseni pa še iz korenine. Ko sta obe tinkturi narejeni, ju zmešamo, da dobimo čim bolj učinkovit pripravek.

Tinkture so lahko obstojne tudi več let, saj alkohol preprečuje rast mikroorganizmov. Ker so precej močnejše od čajev, so za vsako zelišče predpisane količine jemanja. Te se merijo v kapljicah (na primer 30), ki jih damo v malo vode ali čaja (npr. v razmerju 1:5) in spijemo, lahko tudi večkrat (do nekako 3 krat) na dan. Poleg uživanja jih uporabljamo tudi za nanašanje na kožo, a praviloma ne na odprte rane, saj alkohol peče in okvari tkivo. Tudi tinkture lahko predelujemo še naprej, na primer v likerje, grenčice, kreme itd.

> Likerji in grenčice. Poleg močnih, zdravilnih tinktur, lahko delamo tudi manj močne, okusnejše alkoholne izvlečke. Eno ali več zelišč (aromatičnih, suhih ali svežih) do 2 meseca (za bolj blage likerje pa manj) namakamo v kozarcu za vlaganje v domačem žganju. Obvezno dodamo suho rumeno lupino bio pomaranče (in za aromo še kaj). Vsak dan pretresemo, na koncu precedimo in po okusu dodamo sladkorno raztopino. Pustimo še 14 dni. Grenčice pripravljamo enako, le zelišča naj imajo več grenčin in dodamo manj sladkorja. Skrajnost so različni recepti jegermajstra, pri katerih celo leto namakamo v veliki posodi z alkoholom tudi več kot 30 ali 40 zelišč. Dobra je tudi ideja, da najprej naredimo kvaliteten gosti sirup (npr. s plastmi droge in sladkorja, na soncu), šele nato pa dodamo žganje in razredčimo. Ali pa naredimo močan čaj, precedimo in šele nato dodamo alkohol. Tako preprečimo, da bi se nekateri strupi (npr. iz žajblja in pelina tujon) izlužili v alkoholu.

Hidrolat

To je metoda izločanja zdravilnih snovi z izparevanjem. Pri kuhanju čaja nekatere snovi ostanejo v njem, tukaj pa se izločijo v paro. Pri profesionalni parni destilaciji, s katero pridobivamo eterična olja, je to prvi korak. Zelišče torej kuhamo v vodi, aromatično paro, ki nastaja, pa ujamemo in ohladimo, da spet kondenzira – v hidrolat. Ta hidrolat je lahko prekrit tudi s tenko plastjo eteričnega olja, ki ga pa doma ne moremo odtočiti (posebna naprava parni destilator pa s svojim separatorjem to omogoča). Če torej parnega destilatorja nimamo, si doma pomagamo takole: Rabimo večji lonec s »kupolasto« pokrovko. Vanj nalijemo vodo. Na sredo lonca damo manjšo posodo, ki gleda iz vode. Podložimo jo s krpo, da ne bo poskakovala, ko bo voda vrela. V vodo v večjem loncu damo zelišče in začnemo segrevati – do vretja. Večjo posodo pokrijemo s pokrovko, a ta naj bo obrnjena, tako da bo para, ki se bo na njej kondenzirala, kapljala na sredi z nje – v manjšo posodo. Tam se bo torej nabiral hidrolat. Da bo kondenziranje hitrejše, v pokrovko naložimo led in ga menjajmo, ker se bo hitro topil.

Za razliko od koncentriranih eteričnih olj so hidrolati veliko nežnejši, milejši in varnejši za neposredno uporabo brez močnega redčenja, za primere, kjer so zeliščni pripravki na vodni osnovi idealni, zlasti pri negi kože, aromaterapiji in vsakodnevnem wellnesu. Učinkovito povezujejo zeliščarstvo in aromaterapijo. Primeri zelišč: sivka, vrtnica, kamilica, smilj, poprova meta, ognjič, rožmarin.

Mazila, balzami, kreme, losjoni

Macerat v olju je čisto primeren tudi za mazanje (predvsem kože), je brez voska, hitro se absorbira, ima pa manjšo trajnost, je pogosto neprijeten za mazanje, in tudi ni najboljši za odprte rane. Je pa tudi osnova za nadaljnje pripravke. 

Mazilo je pol trdo, zgoščeno zeliščno olje – s čebeljim voskom ali za vegane rastlinskim voskom. Oljni macerat segrejemo v vodni kopeli (ne nad 60°C-70°C) in vmešamo vosek. Razmerje olje : vosek je 4:1 (bolj čvrsto) do 6:1 (bolj mehko). Dodamo lahko še: malo masla (karitejevo, kakavovo) za dodatno mehčanje. Nato mazilo malo ohladimo. Ko je še vedno skoraj tekoče, lahko dodamo katero od eteričnih olj (10-20 kapljic na skodelico). Izberemo takšno, da poveča osnovno učinkovanje (npr. v sivkino mazilo dodamo sivkino eterično olje), ali pa da deluje sinergijsko. Vsekakor pa doda aromo. Za obstojnost mazila lahko dodamo še nekaj kapljic E vitamina. Izraza mazilo in balzam večina uporablja kot sopomenki, drugi razumejo, da so balzami nekoliko bolj čvrsti.

Kreme so zelo podobne mazilom. Pogosto so mehkejše (z več olja in manj voska) ali pa so narejene na drugačni osnovi, na primer z uporabo vazelina, lanolina ali kakšne druge osnove, namesto olja. Večina teh pripravkov ni na vodni osnovi. Za vmešavanje zdravilne tinkture v kremo pa utegnejo koristiti tako imenovane hidrofilne kreme. V slovenskih lekarnah prodajajo Neionsko hidrofilno kremo (zahtevajte čisto, brez dodanih aktivnih snovi), ki prenese, da vanjo vmešamo določen % alkoholnih ali vodnih izvlečkov.

Losjoni pa so emulzije, ki združuje zeliščna olja s sestavinami na vodni osnovi (npr. zeliščni čaji, hidrolati, tinkture). Za mešanje olja in vode je potreben emulgator (kot je čebelji vosek + boraks ali lecitin/emulgacijski vosek). Oljno in vodno fazo segrejemo ločeno, nato zmešamo z emulgatorjem (npr. s paličnim mešalnikom), ohladimo in dodamo konzervanse.

Kombinacija: olje + tinktura

Omenili smo jo že pri odstavku o losjonih. A lahko naredimo tudi bolj čvrsta mazila. Pri nekaterih zeliščih dodaten napor upraviči dejstvo, da se v olju izločijo nekatere zdravilne snovi, v alkoholu druge, še kakšna dodatno pa morda v vodi. Problem pa je v tem, da se olje in tinktura ne mešata oziroma, da tudi intenzivno zmešana emulzija lahko kasneje razpade.

1. Najprej naredimo oljni macerat (infuzijo). Po 4-6 tednih olje z zeliščem v vodni kopeli segrejemo (ne nad 60°C-70°C) in vmešamo vosek. Nato malo ohladimo.

2. Med čakanjem na oljni macerat naredimo tinkturo (iz istega zelišča) – cca. 4 tedni. Uporabimo % alkohola, ki je za to zelišče najbolj priporočljiv.

3. Medtem, ko se olje z voskom ohlaja (še bolje pa že prej), v vodni kopeli segrevamo tinkturo (dalj časa, ne na visoki temperaturi). Cilj je, da večina alkohola in vode izhlapi (neha brbotati), v posodici pa ostanejo zelo koncentrirane učinkovine iz tinkture (zelo malo jih bo). Pazi: alkoholni hlapi so zelo vnetljivi (nobenih isker ali ognja, prezračevanje, majhne količine, nadzor)! Če alkohola ne povremo, lahko kasneje tinkturo vseeno poskusimo zelo postopno, a intenzivno vmešati v olje.

4. V olje z voskom zelo postopno vmešavamo koncentrat tinkture. Ves čas mešamo, lahko tudi še malo segrevamo. Če tinkture nismo povreli, pa med vmešavanjem moramo še segrevati, da bo alkohol večinoma povrel med vmešavanjem.

5. Za boljšo teksturo mazila v zmes olja, voska in tinkture lahko vmešamo še čisto malo destilirane vode. Še boljši pa je močan čaj, spet iz istega zelišča.

6. V zmes vmešamo še druge dodatke: 10-20 kapljic eteričnega olja (aroma, dodatna učinkovitost) istega zelišča ali ustreznega drugega (poprova meta hladi, sivka pomirja, itd.), 5 kapljic vitamina E ali rožmarinovega ekstrakta (za obstojnost nad 1 leto), itd. Dobro zmešamo.

7. Še toplo/tekoče mazilo vlijemo v dezinficirane lončke. Ne zapremo!

8. Mazilo se ohladi in strdi v odprtih lončkih, nato jih šele zapremo.

9. Hranimo na temnem in hladnem mestu.

Za večino namenov tak trud ni upravičen. Že mazilo iz oljne infuzije je dovolj učinkovito. Če želimo še učinke tinkture, jo pa lahko nanesemo na kožo tudi posebej.

Eterično olje

Za pridobivanje tega potrebujemo posebno napravo za destilacijo. Deluje tako, da v večji posodi nad gorilnikom kuhamo zelišče, paro vodimo po ceveh skozi hladilnik, kjer se utekočini in zbira v komori, ki je namenjena ločevanju hidrolata in tanke vrhnje plasti eteričnega olja.