Iški vintgar

7

Lep kanjon na pragu Ljubljane poteka po geološki prelomnici, ki loči Dolenjsko od Notranjske. Na bistri rečici Iški so tolmuni in brzice, na bregovih kanjona so slikoviti skalni osamelci, eden med njimi, Votli kamen, ima celo naravno okno, skozi katerega teče del reke.

Pohod po kanjonu

Votli kamen

Iški vintgar je, tam kjer je najgloblji, vrezan 300-400 m v hribovje Krima. Na jugu številni potoki izvirajo pod Rakitno in Bloško planoto, tečejo po strmih, prepadnih grapah, na lepem kraju, imenovanem Vrbica, se potem združita rečici Iška in Zala. Naprej proti severu v Iško priteče manj pritokov, bregovi kanjona pa so še vedno visoki in strmi.

Slikovitih krajev je v kanjonu veliko. Ker je zaščiten kot naravni park, je narava lepa že takoj pri vhodu. Rečica je plitva, ob njej so lepe plaže in prostori za piknik. V zahodnem bregu je manjša plezalna stena, bolj ko gremo ob rečici navzgor, več je lepih tolmunov, brzic, v bregovih pa skalnatih stolpov, nekateri od njih imajo tudi imena.

Nad sotočjem Iške in Zale je svet še bolj divji. Nekaj poti gre sicer še iz kanjona na obe strani, ozemlje pa je vedno bolj primerno kot življenjski prostor za medvede.

V spodnjem delu kanjona

Proti Votlemu kamnu

Poti v Iški vintgar

Pri vhodu v kanjon je restavracija, parkiramo pa slab kilometer pred njo. Od tam naprej gredo v dolino samo še steze. Po zahodnem bregu gre lepa, široka steza, ki je še dalj časa primerna tudi za kolesarjenje. Kasneje so stezice vedno bolj šibke in nas silijo dol k vodi. Po vzhodni strani rečice pa gre dobra markirana pot. Se pa že kmalu dvigne nad reko in kasneje strma pobočja kanjona prečka tudi več kot 50 m nad reko. Tako naredimo kar nekaj višinskih metrov, preden se po uri in pol hoje steza spet spusti k reki in ob njej nadaljuje do sotočja Iške in Zale.

Sotočje Iške in Zale -->

Če imamo čas, je daleč najlepša tura ves čas navzgor kar po rečni strugi. Cokle z vibram podplati in pohodne palice so ob kratkih hlačah najbolj primerna oprema. Tak pohod pa nam ne bo uspel ob veliki vodi. Potem, ko po slabih dveh urah pribredemo do sotočja, imamo več možnosti. Markirane poti zapustijo kanjon, a nadaljujejo bodisi visoko gor proti Krimu ali pa na drugo stran proti vasi z zanimivim imenom - Krvava peč. To so potem že kar dolgi pohodi. Druga možnost pa seveda je, da se enostavno vrnemo po vzhodni poti. Ta je večinoma lahka, na enem mestu nekoliko izpostavljena, a zavarovana z jeklenico, na drugem mestu pa zaradi podrtih dreves malo neprijetna.

Povezava na seznam naravne dediščine Slovenije.