Dolomiti, 2004

31.julija - 30. avgusta 2004

Prvi dan, greben Padon

En sam teden dopusta bom imel letos poleti, a s tem se se že sprijaznil. In za soboto se ravno naredi lepo vreme, zato tokrat bolj podjetno kot ponavadi pripravim načrte. Nekaj jih je za Dolomite, nekaj pa za Visoke Ture. Jasmina seveda izbere Dolomite. Če se ne ustavljaš, si v štirih urah tam, skozi Cortino na Passo Pordoi pa porabiva še dodatno uro. Pravzaprav se za kratek čas najprej ustaviva malo pred Cortino, kjer je mednarodna konjeniška prireditev in je tako fletno živahno.

S Pordoia sva brž na grebenu Padona. Tudi tu imajo mednarodno prireditev - spuščajo modele avionov. Za eno pivo dolgo si jih ogledujeva, potem se posvetiva bolj prvobitnim razgledom. Padon je res razgleden greben. Na eni strani mogočna Sella, na drugi z ledenikom pokrita Marmolada, proti zahodu pa odprt razgled na tamkajšnje skupine. Jasmina ugotovi, kako so celotni Dolomiti ena sama turistična tovarna - vse je zindustrializirano. Ampak ko se malo umakneš na gorske grebene, te to več ne moti. Tudi staro primerjavo, da so Dolomiti kot živalski vrt z različnimi karakterji, spremeniva v prispodobo, da so bolj kot gorska Forma Viva. Res, umetnine Narave, razstavljene za množičen obisk!

Po vrhu grebena gre ozka potka. Nasproti pride družinica z otroki, to pa so danes tudi edini planinci, ki jih srečava. Na tako prvovrstni promenadi, sredi najvišje sezone - pa nikjer nikogar! Lepo! Pogledi seveda ves čas uhajajo h kraljici Marmoladi. Ogledujeva si jo za jutrišnji obisk. Zanimiv pa je tudi sam greben, po katerem hodiva. Zgrajen je iz temnih vulkanskih kamnin, zato ponudi kar nekaj bizarnih oblik. Čez prvi vrh, Col de Cuch, 2563m, se bližava drugemu, z imenom Sas Ciapel, 2557m. Res ima obliko klobuka! Pod njim postane potka ozka in trave strme. Jaz skočim čez nekaj skal še na vrh, na drugi strani me Jasmina počaka. Ves čas fotografirava. Naslednji hribček prav po neumnosti narediva čez vrh. Spodaj pod grebenom se namreč ves čas vije udobna Bindelweg in naslednje sedelce bi lahko dosegla po njej.

Spustiva se na Porta Vescovo, 2478m, potem pa se zložno vračava nazaj po Bindelweg. Strma, travnata rebra so osvetljena s popoldanskim soncem, ob poti je tudi polno lepega cvetja. Na pol poti nazaj je planinska koča, od nje do Pordoia pelje že prav čedna ozka cestica. Meni razpoloženje pokvarijo le novi čevlji, ki so mi bili v trgovini tako prav po nogi, da sem spregledal, da sem kupil vsaj eno številko premajhne. Sedaj ob sestopu boleče čutim vsak prst posebej. Ob zadnjih žarkih sonca sva pri avtu. Odpeljeva v Canazei in nazaj gor na Passo Fedaia, čez jez in na parkirišče nad žičnico. Tam so že kemperji, Čehi s spalkami in tudi midva bova v avtu mirno prespala.

Drugi dan, Marmolada

Ne bova šla preveč zgodaj, da ne bo sneg na škrbino še trd. Kljub zložnim pripravam se na turo odpraviva prej kot žlobudravi Čehi. Markirana pot se v breg vije pod žičnico, ob osmih se začnejo košare nad nama premikati, nato se v njih pojavijo prvi ljudje. Na sedelcu pod Col dei Boush, 2438m, malo počijeva. Nagovarjam, da bi šla v desno (proti škrbini) kar od tu, pa se Jasmina ne da in nadaljuje navzgor proti koči. Šele malo pod kočo se obrneva v desno in nato kakih 150m spustiva, saj je treba obiti skalno ostrogo, ki pada z vrha Marmolade. Pred nama je dolga kača planincev, ki so prišli z žičnice. Na dnu ledenika jih dohitiva in (po nepotrebnem) naveževa dereze.

Jasmina ves čas hoče prehitevati (češ, zgoraj na ferrati bo dren) in komaj mi uspe, da hodiva malo pred zadnjimi v skupini. Že tako so kar hitri. Do škrbine ni treba po snegu, saj se ferrata začne že precej pod njo. Skupina pripravlja opremo za samovarovanje in jaz spet krotim Jasmino, da ne zbezlja naprej. Ko tako čakamo, je čas za prvi klepet z enim od vodnikov skupine, Paulom Jaistom. Iz Brixna so in pojasni, da mora iti zadnji, ker je zadolžen za varnost skupine. Sprašuje seveda tudi, zakaj sva brez čelade in pasu za samovarovanje.

Čeprav je to prva ferrata v Dolomitih (iz leta 1901), je kar težka. V škrbini si ogledujemo položaje iz I. svetovne vojne in dostop iz doline Contrin. Potem začne pot prečiti gladke stene na severni strani grebena in globina pod nogami naglo raste. Spet ugotavljam, kako sem brez kondicije. Vsako leto me na prvi tudi pobere. Pod neko navpičnico pred nama poči, kot da bi nekdo pohodil piksno piva. Paul sname čelado in si ogleduje poškodbo. Kamen mu je priletel na glavo brez vsakršnega opozorila. Ne vem, ali bi tisti nad nami lahko kaj bolj pazili, ampak če bi zadelo koga od naju dveh, ki nisva imela čelade, tako ali tako noben očitek ne bi kaj dosti pomagal. Danes pač nihče več ne računa s tem, da bo vsakdo v tej množici obiskovalcev gora pazil, kako hodi. Dogodek pa je bil koristen, saj je celo Jasmina sklenila, da bo odslej uporabljala svojo novo čelado, ki jo je bila pravkar dobila od Hladnikov.

Malo kasneje nasproti prideta fant in dekle in sprašujeta, kakšna je tu pot dol. Midva pa njiju, kako je s severnim sestopom. Povesta, da z grebena dol do ledenika o kakšni jeklenici ni ne duha ne sluha (pa v mojem vodniku piše, da v kaminih je!) in da se je potrebno varovati. Jaz pa sem doma pozabil vrv! Jasmina omeni najino zadrego še Paulu (sedaj mu že vsi pravijo kar jodl, ker se ves čas oglaša) in ta jo pomiri, češ, da bodo oni za svojo skupino napeli fiksno vrv. Višje gori že prav težko hodim. Bojim se, da bi mi v kakem navpičnem delu smeri postalo slabo, zato večkrat malo počijem in končno dosežemo zgornji, že zasneženi del grebena in kmalu potem tudi vrh.

Ura počitka na razglednem vrhu mi dobro dene in moči se mi v celoti povrnejo. Precej dolgo traja, da se skupina pripravi za sestop. Po zgornjem strmem snežnem grebenu gremo v navezi s Paulom in njegovim sinom. Nad skalno steno - treba je desno dol na ledenik - se pa vse ustavi. Skupaj z nama nas je 29 in celo večnost traja, da je napeta fiksna vrv in da ima vsak od njih pripravljen prusik za samovarovanje. Od zadaj pritisnejo še drugi planinci, nekateri ne zdržijo in začnejo po strmih skalah prehitevati. Midva sva na koncu naše skupine. Malo sem pričakoval, da nama bo dal Paul kak prusik, pa je dal samo znak z roko, naj plezava ob vrvi dol. Potem se je seveda plezanje izkazalo za lahko, tam nekje II. stopnje in če bi šla na turo s svojo vrvjo, nama tudi ne bi delalo nobenih težav. K sreči gredo kamini tudi malo postrani dol, tako da je s tem tudi nevarnost padajočega kamenja manjša.

Brez težav dosežemo ledenik, tam pa se nas osem naveže na dve dolgi vrvi in nadaljujemo s sestopom. Ledenik je položen, ampak Paul je povedal, da so se odprle nove razpoke in je pred kratkim nekdo padel v eno od njih, tako da so ga čez čas našli sicer živega, a vsega pomodrelega. Kar hitro smo nad kočo, kjer se ledenik neha. Razvežemo se, zahvaliva se za pomoč, izmenjamo si e-naslove in mimo zgornje postaje žičnice odkorakava dol. Na travnatem sedelcu še enkrat malo posediva, potem pa narediva še tistih slabih 400 metrov sestopa do avta.

Jasmina za jutri predlaga kakšno bolj lahko turo in odločiva se za tisto okrog Croda da Lago. Dvakrat sva že bila tam, obakrat v slabem vremenu. Jutri mora biti lepo! Odpeljeva se čez prelaz Fedaia na drugo stran, pa v Caprile in gor proti Passu Giau. V vasici Colle di Santa Lucia se ustaviva, saj leži nepopisno lepo in v večernem soncu se sprehodiva do cerkvice.

Tudi s sedla Giau se nočeva kar na hitro odpeljati na drugo stran. Posedava v avtu, se sprehajava, občudujeva razgled, ko pa odpeljeva, že nekaj metrov pod sedlom zagledava parkirišče s kemperji in v hipu se odločiva prespati tam. Boljšega razgleda nima v Cortini nobena spalnica v nobenem hotelu! Le mlakuža na bližnjem pašniku je tako umazana, da moram za umivanje nog porabiti stekleničko najine pitne vode.

Tretji dan, okrog skupine Croda da Lago

Če spiš v avtu, se ti zjutraj še šotora ne mudi podirati. Tako tudi nama sonce že visoko sveti, ko se odpeljeva dol, v smeri proti Cortini. Le kdo bi si mislil, da se pot do Crode da Lago toliko vzpne! Že v gozdu naju razveseljujejo lepo pogledi na Tofane in Cinque Torri, potem prideva do križišča poti v spodnjem delu doline Formin in dvigneva se na približno 2100m. Preden pot zavije okrog grebena Crode da Lago je na vrhu strme pečine fantastično razgledišče na kotlino Cortine. Potem se skozi macesnov gaj pot narahlo spusti do jezera Federa.

Sem je treba priti zjutraj, ko je pokrajina v vzhodnem soncu. Macesni, rododendroni, kar bistro jezero, nad njim navpični stolpi Crode da Lago, proti jugu urni kazalec Becce di Mezzodi, na drugi strani doline Cadore pa mogočni zidovi gora, ki so v Dolomitih med najvišjimi. Res lepo, sem je vredno priti vsakomur, ki želi spoznati Dolomite! Vsak po svoji strani obideva jezero, na drugi strani se na skali spet dobiva na malici. Nihče ne razkrije, kaj vse je slikal, le to veva, da bo zbirka obeh skupaj kar lepo popolna.

Široka, zložna pot gre od jezera naprej proti jugu. Desno nad njo so melišča pod stenami Crode da Lago, levo spodaj prostrana, zelena planina. Na Forcella Ambrizola, 2277m se seka kar veliko poti. Južna obzorja že poznava, pa vendar je pogled na Civetto in Pelmo vedno znova lep in zanimiv. Odločiva se, da greva Pelmo pogledat pobliže. Okrog Becco di Mezzodi se napotiva proti jugu, nato pa skočiva na obel travnat hrib, Col Duro, 2335m. Tu se šele lahko nagledava Pelma, pregledna pa je tudi najina nadaljnja pot okrog Crode da Lago.

S sedla Ambrizola naju po nekaj metrih spusta spet čaka dobrih 200 metrov vzpona. Sonce že močno žge in to izgleda Jasmino vedno vzpodbudi k še hitrejši hoji. Ampak tokrat ji brez težav sledim. Na Forcella Rossa del Formin, 2462m se ogledujeva, kje gre pot čez širne pode na Monte Formin. Na najinih zemljevidih je ni, na Passu Giau pa sva na karti videla vrisano pikčasto črto. Kake posebne poti sicer ni, so pa ves čas možici in tako ali tako smeri ni težko slediti. Na bližnji manjši vzpetini so čudne rjave kamnine. Nenavadne plošče so ljudje postavili v številne slikovite skulpture. Mojo pripombo: "okultno" Jasmina brž popravi v: "kultno", ve pa tudi razlog za to: kraj leži točno v osi med Monte Pelmom in Hohe Gaislom (zakaj pa prav tem, pa ne vem). Spet se torej zamotiva s slikanjem, potem pa počasi odideva čez planoto proti oddaljenemu vrhu. Vzpon ni prav nič težak in kmalu sediva na Monte Formin, 2657m in se prek povsem navpičnih sten razgledujeva dol na Passo Giau in okolico.

Povratek izbereva malo po svoje. Šele malo bolj proti severu je planota Laston di Formin res slikovita. Velike ravne kraške plošče, nazobčan apnenec, vmes pa prostrane oaze mehke, zelene trave, ki kar vabi k poleganju. Bolj ko se planota spušča proti grebenu Crode da Lago, večje so travnate oaze. Pa s poleganjem tokrat ne bova več nadaljevala.

Kmalu sva spet na poti in usmeriva se po dolini Formin navzdol. Pričakoval sem hojo po lepi dolini ob potočku (ta se je na vrhu že pokazal), a postaja dolina bolj in bolj ozka, strma grapa, napolnjena z velikanskimi skalnatimi balvani, ki so kdove kdaj prileteli s sten. Pot prav zoprno motovili skozi sicer slikovito in divjo pokrajino. Tudi višine je še precej in kar nekaj časa traja, da sva spet v macesnovem gozdu, kjer na križišču začneva najino krožno pot špiliti. Pred cesto se v potoku še osveživa, za temeljitejše umivanje se pa meni potem od avta ne da več nazaj. Včeraj sem na Marmolado hodil v starih čevljih, danes imam spet nove, vendar pa tudi samo ene tanke nogavice in postrižene nohte. Vseeno so prsti na nogah spet razboleni.

Še kar precej dneva nama je ostalo, ampak danes morava dopolniti zalogo hrane. Zato peljeva čez prelaza Falzarego in Valparola v Corvaro, kjer dolgo iščeva parkirišče. Ko skoraj 10 minut tavava po mestu, mi Jasmina reče: "Ti kar parkiraj" in skoraj bi se tridnevno dobro razpoloženje začelo obračati navzdol. Nazadnje mi ukaže na katerem prepovedanem mestu na pločniku naj pustim avto in odideva na kapučin, potem pa se prestaviva še na drugi konec Corvare, kjer je odprta manjša trgovina. Spet imava vse potrebno s seboj in na vrhu Passo Gardena se pripraviva, da še danes narediva del vzpona proti Puez Hütte.

Kar veliki krošnji imava, vseeno pa gre z nama mali šotorček, ki je nekaj lažji od preizkušenega Salewinega igluja. Počasi cikcakava mimo Velike Cir špice, na kateri sva pred leti tudi že bila in razmišljava, kje vendar je Cir Joch, 2469m. Mogočen grad Selle za najinim hrbtom žari v poznih popoldanskih barvah. Nič se nama ne mudi, saj v hribih ni bolj prijetnega občutka kot to, da imaš vse svoje s seboj in kjerkoli že te ujame noč, tam lahko postaviš šotorček in prespiš. Namesto čez sedlo se prevaliva v labirint divjih skalnih stolpov, kjer bi težko našel pravo smer, če ne bi bilo markirane poti. Takoj krstiva ta svet za "zelo cirast", z drugo besedo "cirozen". Jaz iščem kje bi bila Velika Cir špica, saj je zelo blizu, vsi ti stolpi pa so manjši. Pot gre še malo gor in šele čez kakih 10 minut odrineva leso na prelazu Cir. Na drugi strani je zatrep Val de Chedul in treba bo malo dol, potem pa spet gor na višji Passo Crespeina. Kmalu se pokaže, da čisto dol na zelene travnike le ne bo treba, saj se pot brž, ko je mogoče, začne držati pobočja in nato spet dvigovati. Pohitiva, saj se nadejava lepega pogleda na visoko planoto Gherdenacio in na gore nad njo.

Prelaz Crespeina, 2528 m, je zelo razgleden. Onkraj njega so travniki nad lepim jezerom Crespeina, vendar so dobrih 100 metrov nižje. Tam bi bilo seveda lepo prespati, po drugi strani pa bi morala jutri potem vso šotorsko robo spet nositi navzgor na sedlo. Pa tudi razgled s sedla je lepši kot spodaj na planoti. Odločiva se prespati kar tu. Nekaj metrov pod sedlom je idealna mehka travica, do sončnega zahoda pa ostaneva še gori na grebenu in se razgledujeva. Nad Gherdenacio se dviga nekaj čudnih peščenih gričev, šele Puez špice tam proti levi so potem "normalne" dolomitske gore, sicer pa je slikovita celotna pokrajina, posebno lepo so z zahodnim soncem osvetljeni zeleni travnati grički nad jezerom, ki pa na drugo stran padajo z odsekanimi, navpičnimi stenami. Tako se zatopiva v razglede, da se nama ne da tudi na bližnji, slabih 150 m višji Sas Ciampac. Pa mi je danes kar malo žal, da nisva šla, saj se kasneje izkaže, da gre kar za lep vrh, ki ima na drugi strani mogočne stene.

Četrti dan, Gherdenacia, Vzhodna Puez špica in Sassongher

Kako bo v skrajno majhnem šotorčku si nisem mogel predstavljati, vendar ima pod zgornjo plahto spredaj in zadaj še nekaj prostora za čevlje, hrano in nahrbtnik, tako da je notri potem začuda prostora dovolj. Ker sva se ob čakanju na sončni zahod shladila, sva legla preveč oblečena in dolgo je trajalo, preden sva zakapirala, zakaj ne moreva zaspati.

Še četrti brezhiben dan se naredi, najprej pa seveda zasluži en dober zajtrk. Potem poskrijeva precejšen del opreme in z lahkima nahrbtnikoma odideva proti severu. Pa je do velike planote Gherdenacie še daleč. Najprej je treba prečkati podobno, a precej manjšo planoto Crespeina, ki leži nad istoimenskim jezerom. Po prvem spustu s sedla gre pot precej gori-doli, začneva srečevati prve pohodnike, potem se pot še bolj spusti na Forcello de Ciampac, 2366m. Na desni se odpre lepa dolina Ciampac in nad njo drzni Sassongher. Sem mislil, da je ta stolp tako lep samo z druge strani, iz Corvare, pa je tudi od tod prav postaven fant!

Na drugi strani škrbine pot počasi zavija proti severozahodu, na levi se proti Wolkensteinu vedno lepše odpira Vallunga. Pisan nabor planincev nama prihaja naproti - v koči so pozajtrkovali, zdaj pa se bodo po "Alta via Dolomiti" sprehodili do naslednje koče. Najzanimivejši je par s psom, ki ima oprtan pasji nahrbtnik - izgleda kot pritlikav osel. Rifugio Puez so gostje že zapustili, le star pastir pridno pobira ovčje dreke z velikanskega, kot igrišče za golf negovanega travnika.

Ne počivava kaj dosti, utiriva se na zgornjo od dveh poti, ki gredo proti zahodu, kmalu se dvigneva pod Col de Puez in vedno bliže so nama čudni peščeni pukli tega hriba. Ko strmina naraste, je trdo strjen drobir, sicer blagih oblik, za hojo kaj zoprn. Potka ga preči po zahotni strani, postane ozka, ampak kmalu pri zanimivem slapu srečno doseže sedlo. Sedaj greva naravnost gor v breg. Serpentine se izognejo meliščem, pod vrhom postanejo strme, doseževa sedelce in kmalu nato proti levi še vrh Vzhodne Puez špice, 2913m. Razgled je spet prav divji in svojevrsten, saj v tem delu Dolomitov še nisva bila.

Pozdraviva Peitlerkofel, Sass Rigais, Schlern in druge hribe, po malem sušiva cunje in močiva želodce, potem pa se odpraviva veselju naproti. Zdelo se nama je namreč, da vršna melišča le ne bodo preveč strma. In res, že pod sedelcem se brezskrbno usujeva po njih dol, vsaj 200 metrov spusta nama je prihranjenih. Tako tudi nadaljnji sestop do koče hitro mine.

Jasmina že ves čas opazuje drzni Sassongher. "Tako blizu sva mu!" jaz pa sprva omenim, da ni bil v planu in tako se odločiva, da greva čez Gherdenacio proti čudnim peščenim hribom. Jasmina si je še včeraj želela na eno od obeh kamel, sedaj pa se je močno ohladila. Po poti doseževa sedlo pod severno od obeh kamel, pod Col d'Muntejela, 2676m. Nad nama se zbira večje število krokarjev. Le kaj imajo? Odidem pogledat in vidim, da je tam mama ovca in dva komaj rojena mladička. Še s popkovnico opletata, pa že morata skakati okrog in se braniti mrhovinarjev! No, mogoče pa so ti prišli pospravit le posteljico. Pa če bi bila ravno prilika, seveda... Zapustiva pastoralo in greva gor na širni, rdeči hrbet. Ne samo da je iz nenavadnega drobirja, tudi poln rdečih rožnatih blazin je. Jaz skočim še na glavni vrh, pa me razgled malo razočara.

Nekako se le odločiva, da danes še zmoreva doseči tudi Sassongher. Jasmina danes odločitve prepušča bolj meni, šele kasneje omeni, da sva si zastavila preveč. Čez planoto Gherdenacie greva kar po svoje. Sicer občasno slediva nekakšni tenki potki. Prehodi med prostranimi ploščami apnenca niso zahtevni, le žal spet izgubljava višino. Prideva na prvo markirano pot, pa morava še nižje, ker je šele druga prava. Usmeriva se proti jugovzhodu, kjer v daljavi vidiva sedlo, onkraj katerega je Sassongher.

Ponoven vzpon na 2600 metrov je že kar odveč. Tu tudi zemljevid ni posebno dober. Do sedla kaže še v redu, tudi veva, da bo treba na drugi strani spet kakih 200 metrov dol, ampak pravo situacijo vidiva šele, ko se na sedlu odpre divje lepi pogled na Sassongher. Dol bo treba vsaj 250 metrov, potem na škrbino še kakih 50 metrov gor, pa iz nje še zadnjih 250 metrov na vrh. Pot na vrh se dobro vidi. Izgleda zaskrbljujoče izpostavljena, ampak v opisih piše, da ni preveč zahtevna. Čez zoprno, strmo pobočje previdno sestopava, na najnižji točki pod previsom spijem še zadnjo hladno coca-colo, potem greva gor na sedlo.

Promet na Sassongher je prav gost! Pa koliko otrok gre tu dol! Po kot kreda prašni potki se povzpneva pod skalno zaporo, kar s palicami v rokah preplezava tistih 20 metrov navpičnih skal in nadaljujeva po izpostavljeni polici proti levi. Padejo prve deževne kaplje, nasprotni promet preneha. Na vrhu bova sama, mogoče bova pa celo bežala pred nevihto. Kljub utrujenosti spet hodiva vedno hitreje. Ko doseževa vrh, začne nad Sello in Langkoflom grmeti in se bliskati. Za umik nimava prav veliko časa. Poslikava razgled in se obrneva. Pri sestopu hitiva, vseeno pa morava zaradi izpostavljenosti tudi paziti. Brez težav doseževa škrbino.

Najhitrejša pot do sedla Crespeina (kje daleč še je!) bo dol v dolino Ciampac in naravnost gor na istoimensko sedlo. Ko sestopava po strmi poti, vedno bolj dežuje. Po 500 metrih sestopanja sva na križišču, kjer se mimo vali vse polno izletnikov. Dež preneha. Do sedla Gardena je še presneto daleč. Najprej morava 260 metrov gor na sedlo Ciampac, nato goro-doli čez planoto Crespeino, pa spet gor na sedlo Crespeina. Prav utrujena sva že, hodiva naravnost proti soncu, ki je spet začelo neusmiljeno žgati. Na mestu, kjer sva spala, pobereva še vso opremo za šotorjenje in jaz spijem še zadnje pivo.

Adijo, lepa Puez skupina! Bilo je prav pestro in zanimivo. Pred nama je še kakih 450 metrov sestopa. Tokrat je svet "cirastih stolpov" še v soncu. Narediva zadnje posnetke, nato pa samo še odkorakava k avtu, ki zvesto čaka na prelazu Gardena. Danes bo imel še veliko dela. Jaz sem bolj za domov kot za nadaljevanje potepanja. Opečen sem po obrazu, utrujen, umazan, nobene suhe majice nimam več, vreme se vztrajno kvari, baterije v fotoaparatih bodo vsak čas crknile. Jasmina ne nasprotuje. Danes sva naredila slabih 2000 metrov višine gor in še 450 metrov več dol - razdalje pa tudi nič koliko. Celo večnost se voziva, tokrat za spremembo mimo Weißensee, kjer na cesti kar mrgoli lisic, srn, polhov in druge divjadi. Iz kranjskogorske sobice se naslednji dan prikaževa šele okrog poldneva, ko odpirajo Kotnikovo pizerijo.