Ura je pet, ko odrineva - pa saj bo šlo samo še navzdol, se tolaživa. >Tu ravno in ko vidite most, to je Parenzana!< pove oštir. Pa kljub temu najprej naletiva na zazidan tunel, šele potem vdaneva pravi most. Problema z orientacijo ne bo, saj je trasa predvidljiva, problem bo drugje - pot je utrjena le z grobim gramozom, ki je bil včasih podlaga za pragove! Najbolj neugodno za kolo! Peš moram. Vid začnja stresati obešenjaške parole >Ta je slabša, je pa zato daljša!< in >Pravi gorski kolesar se razveseli ob misli, kako kljub vsemu napreduje hitreje kot pešec!< in podobno, jaz pa spremenim znano kletvico v >Jebemti Vehar!< Prvih nekaj kilometrov naju spremljajo Knafeljčeve markacije, nato pa pešpot proti Oprtalju zavije gor na planoto, medtem ko se trasa zlagoma spušča - a kaj pomaga, ko je treba peš! Po uri tackanja sva oblezla komaj prvo grapo, Grožnjan pa je videti še čisto blizu. Oziram se za možnostjo, da bi se preudarno spustila v dolino, pa se oglasi Vid z novo parolo: >Pravi gorski kolesar ne spusti vode že ob prvi težavi!< in čeprav nisem gorski kolesar ampak treking kolesar, trmasto vztrajam. Nad Kostajnico se pot milostno zgladi. Sprašujem zidarja ob vili na fantastični lokaciji, kako je naprej, pa ne ve, ker je iz Crikvenice. Zavzdihneva in se spet spraviva na tresljajočo kalvarijo. Obvijeva vsako grapico in srečujeva sredi popolne divjine impozantna dela človeških rok - viadukte in tunele! >Pravi kolesar se zaveda prednosti kolesarjenja v dvoje!< s parolo pospremi Vid podajanje biciklov iz rok v roke po strmem nabrežju podrtega nasipa.