Friderik II., švabski kralj iz družine Hochstaufen (imenovali so ga stupor mundi - čudo sveta, govoril je 6 jezikov, vključno z arabskim), je v času, ko so Južni Italiji vladali Normani in je bila del Svetega rimskega cesarstva, postal ena najmočnejših osebnosti srednjega veka. Izredno izobražen, medkulturno vzgojen in sposoben kralj je v začetku 13. st. v Južni Italiji zgradil številne gradove in cerkve, tako da še danes živi v ljudskem spominu. Izobčen od papeža je vseeno spretno vladal in mnogi se strinjajo, da je poleg vseh drugih stvaritev njegova največja zapuščina človeštvu izredno dodelan zakonik, ki je bil v uporabi še v 19. st.