Dugi otok s Telašćico in Kanjon Krupe, 2003

19.-21. aprila, 2003

Prvi dan

Ko sredi noči ob zvoku budilke rineva pokonci in se molče pripravljava na pot, je Vidov komentar v popolni tišini: "Budale!". Seveda ni pripravljenega še nič razen načrta, kam gremo. V prtljažniku avta se nabira razsuti tovor; kot običajno v klasični predodhodni nervozi pade več pikrih kot prijaznih besed. Že odpeljemo, a se moramo vrniti - Vid je pozabil doma ključne informacije - list z voznim redom trajekta in telefonsko številko prijatelja Zadrčana.

Pa smo kmalu zadovoljni z zgodnjim odhodom, saj se ob lepih prizorih sveže pomladi vsenaokrog pot hitro odseda. Mirno vožnjo si popestriva z duhovičenjem. Onkraj meje sta vasici Netretić in Pišćetke - hahljava se, da sta to "tič, ki ne tre" in "pišče, ki tke" Skozi Karlovačka predmestja prestreljenih fasad peljemo do Plitvic, kjer se prvič pretegnemo, potem pa brzimo dalje po puščobni Liki. Daleč je, daleč do Zadra - posebno zadnji del onkraj Velebita se nazarensko vleče.

Parkiramo pred nakupovalnim centrom in začnemo v nahrbtnike trpati potrebščine za dvodnevno kolesarjenje. Kljub izkušnjam se vsakokratni dilemi ne da izogniti - vsak najmanjša reč je pod strogo presojo. Po mobiju Vid najavi prijatelju naš prihod, nato pa odbrzimo v pristanišče in kupimo vozovnice za ladjo.

Pride Saša, skupaj gremo na rivo posedet. Malo se ženiramo, ko smo taki cigani, tako po izgledu kot po obnašanju, pa mladenič naše eskapade dobrohotno tolerira.

Na ladji nas takoj prevzame razposajenost, ena Hladnikova plastenka začne služiti svojemu namenu. Kot otroci se čudimo množici otočkov, po poldrugi uri se v Brbinju izkrcamo na najbolj oddaljenem - Dugem otoku - in zagrizemo v klanec. Strmina ni huda, jo je pa dobrih 200 višinskih metrov. Pusto pokrajino krasijo rumenkaste krone Wulfenovega mlečka, dišita žajbelj in cvetoči rožmarin. Namenjeni smo na severozahodni rt, kjer je svetilnik; tam naj bi prespali. Naselja so redka, tišina popolna, široka cesta pa povsem prazna.

Pri svetilniku nam tabla obljublja globo od 200 do 2000 kun, če bi nameravali taboriti. Res je vabljivo - visoke pinije in svetlo zelena prodnata plažica. Kilometer naprej upamo, da smo že izven dometa grožnje. Po ploski obali obideva rt in se čudiva metrskim nanosom suhe morske trave. Onkraj ozkega preliva je plaža s kamenčki - melisnicami. Obale so neugledno polne tekom zime naplavljenih smeti, res "iskonska priroda".

Šok nastopi, ko izvlečeva drugo plastenko, v kateri sva obljubljala Hladnikovo vino, prinešeno ob priliki njihovega obiska - podtaknili so nama bili Tuševo Colo!! Oni so zavedli nas, mi njih, pa je krog sklenjen in tokrat ostanemo trezni. Šotore postavimo v mraku varno za nanosi peska, vendar le počepnemo za grme, ko pelje mimo obalna straža. Največjo skrb nam pripravita nočna čolnarja, ki se z močno lučjo lep čas zadržujeta tik pred našo obalo, da prežeče zadržujemo dih. K sreči nas niti ne napadeta niti ne okrcata, tako se naslednji dan zbudimo v mirnem jutru.

Drugi dan

Vid zbudi sosede s pesmijo, ki se mu je porodila ob zgodnjem sprehodu po obali:

Gospôda Hladnik, kanite li vstati?

In to potihem, nič loputat z vrati,

da mi ne zmotiš petja ptičjih zborov

in sonca, ki prihaja iz zlatih dvorov!

Jaz jo mahnem do slikovitih razbitin železne ladje, katere rjasti zobniki in karoserija ležijo raztreseni v bližini. Malo po sedmi smo že na poti, že na začetku nas čaka dolg klanec. V Velikonočnem jutru ni nikjer nikogar, pa tudi s klancem ni prehudih težav, če se ga lotiš dovolj spoštljivo. Hvaležni smo Miri, ki ima v nahrbtniku mrzlo pivo, in rahli oblačnosti, da nam ni prehudo vroče.

A Dugi otok je res dolg in nabrekel - tistih slabih 50 km se vleče in vleče. Cesta nas onkraj Brbinja dvigne na spoštljivo razgledno višino. Mira se je že včeraj pritoževala, da jo pri kolesarjenju boli rit in Miran seveda takoj prisolil: "To pa mora biti velika bolečina!" Danes to bolečino, večjo ali malo manjšo, občutimo vsi. Tolažijo jo razgledi, ko pa teh zmanjka, je že čas za kosilo v oljčnem gaju, kjer pocepamo v bukoličnih prizorih in ob zvočni spremljavi osla izza sosednje kamnite ograde.

V nadaljevanju postaja otok malce bolj naseljen - pod nami sta v vzhodnih zalivih mali vasici Luka in Žman, mi pa peljemo kar naprej in se odcepimo v desno proti znamenitemu zalivu Telašćica. Stiska nas, ko se strmo spuščamo, kajti zavedamo se, da bo treba vso višino na povratku prigarati nazaj. Zaliv, zaščiten kot narodni park, je razgiban, menda ima 68 km zmečkane obale, pa še slano jezero in na zunanji strani otoka znamenite klife, ki strmo padajo v morje. Z nemo, vztrajno apatičnostjo obiramo cesto, ki pa se po osmih kilometrih neha in naprej moramo peš. Saj se nam pravzaprav prileže bicikle zadegati v grmovje! "Dugi je, dugi!" si ves čas ponavljamo. Ko ubiramo stezo ob zadnjem zalivu, ugotavljamo, da vsi tapametni sem pridejo z ladjico, pa nas potolaži odprt bife sredi divjine. Ko vidi visokorasle nahrbtnike na naših plečih, nas čuvaj parka opomni, da ne bi pomislili tu taboriti, a ga potolažimo. Najprej delo, potlej jelo, si rečemo in se vzpnemo čez preval do slanega jezera. Ob pogledu na nemirno vodo in bele obrežne pene nas obide rahlo razočaranje; nič ne bo s kopanjem v menda toplejši vodi. Mira se odloči, da bo delala družbo trem oslom, ki nas pridejo ovohat, preostali trije pa se napotimo ob obali do mesta, kjer je prehod na zunanje pečine.

Miran se sicer trudi s kopanjem, pa mu plaža, ki izgleda mivka, je pa bolj mulj, ne ustreza in tako se je slačil zaman. Kar nag se odpravi na kamnito sedlo, ki ga stražijo kamniti možici, pa tudi na zunanji, morski strani ni nič s kopeljo. Ob pogledu na veličastne pečine smo takoj boljše volje. Dlje ko se vzpenjamo, bolj prepadne in previsne so. Na temnomodrem ozadju v globini se lepo odražajo bele in rumene kosmato mesnate rože v skalah. Naše zadovoljstvo zraste, ko malo pred sestopom v zaliv Telašćice slednjič celo sonce prežene oblake. V bifeju nam natakar postavi na mizo steklenico dalmatinskega babića, ki primerno zaokroži lepo doživetje.

Tudi babić je vzrok, da gre povratek lažje, kot smo se bali. Znova poslikamo otočke, tokrat osončene, Miran se končno le skoplje v morju, Vid jo ubere v breg na lovu za vzvišenim fotografskim položajem, jaz jo mahnem naprej proti križišču. Zleknem se pod oljko in nič mi ne manjka. Čez nekaj časa prisope prepoteni Vid, precej kasneje pa še Hladnika, ki sta oblegala oljko malo nižje. Vid je res prinesel nekaj lepih slik, ni pa mu uspelo fotografirati štirih ali petih mastnih kač, ki so se mu na srečo pravočasno poskrile v kršu. Do Salija, kjer moramo počakati ladjo, gre sedaj le še navzdol.

Pregledamo skromno, dremajočo vasico in si v najbližjem lokalu za vsak primer še malo čvrsteje privežemo dušo. Ladja pride po poldrugem litru babića, v poldrugi uri nas dostavi v Zadar. Avtomobila pokorno čakata. Kmalu pride Saša in nas usmeri na večerjo, nato pa nas z nadčloveškimi napori pregovori, da prespimo pri njem. Stanuje v starem centru Zadra v kamniti vili, ampak nam je zaradi naše ciganjarije še kar nerodno. Hladnikoma upade ves pogum in se takoj podrsneta spat, midva pa z gostiteljevo družino še malo pomodrujeva. Naju, zadrta Gorenjca, gostoljubna odprtost Dalmatincev silno preseneti; bojiva se, da se ljudem vsiljujeva in jim motiva utečen urnik, pa najbrž sploh ni tako.

Tretji dan

Če sem se že odrekla udobnemu spanju v avtu, se vsaj standardnemu potovalnemu zajtrku ne bom - v avtu si pripravim klasičen obed - pogrejem belo kavo in odrežem kos potice, pa sem "tasvoja". Ob sedmih krenemo proti kanjonu Zrmanje in Krupe, Saša nas vodi. Gladka cesta nas po pustinji Zadarske plošče privede do obokanega mosta čez Zrmanjo pri kraju Kaštel Žegarski. Most je lep, vas pa je bila v zadnji vojni popolnoma porušena. Cela ni ostala niti ena hiša. Grozljivo! Naslednja postaja je kraški izvir Krupe. Privre iz kamnitega pobočja in se takoj ujame v prastare kamnite rake. Nižje je pravoslavni samostan, med vojno nedotaknjen, čeprav so vasi naokrog v ruševinah. Mlada Krupa je tu že precej globoka, kristalno čista in petrolno zelena.

Dvignemo se nad dolino in se razgledamo na ovalno obdelano polje ob vodi. Zemlje zmanjka takoj, ko se pobočja dvignejo nad reko. Naslednji prizor s ceste je šokanten - zazremo se 300m globoko v kanjon Krnjeze, kratke, a prav tako zelene in vodnate reke, ki se izlije v Krupo. Nasprotje med pustinjo zgoraj in zelenilom v dnu je silovito.

Zadnje poglavje je spust v dolino Krupe, kjer je prastari obokani Kudin most in številni slapiči. Pri zadnji domačiji, kjer domujejo tri stare žene, pustimo avtomobile in uberemo stezo. Za vsakim ovinkom bolj strmimo. Celo dejstvo, da začne deževati, ne pokvari veličastnosti prizorov - slapički kot ogrlice, zelen travnik, ki ga ovija temna reka, nekakšne modre lastovke nad vodo, še ovni imajo v dolini čisto posebne rogove. Ves čas motovilimo s fotoaparati, pa bi bilo bolje ostati na mestu in strmeti, tako noro lepo je vse. Čez dvanajst obokov Kudinega mosta gremo na drugo stran, pa malo v breg, pa spet nazaj in okrog loke. Sklenemo, da se bomo po reki spustili s čolni, ko pridemo sem naslednjič. Velebitski navdušenec Saša nas vabi tudi v hribe, zato je razlogov, da se vrnemo, veliko.

Hladnika sta pozna, dom ju kliče, pa tudi vreme je čedalje slabše. Na velebitskem sedlu se poslovimo od Saše.

Štrapac, mokra telesa in zakurjeni avto povzročijo, da proti domu bolj oddremamo kot šofiramo. Pri Plitvicah spijeva kavo in kupiva sir in med. Hladnika dohitiva spet na meji, kjer sta že pol ure v napačni koloni, a se potem ob zastoju na Dolenjki spet zgrešimo.