Paganella, 2125 m
Paganella, 2125 m
Uvod
Uvod
Paganella (Cima Paganella, La Paganella) je lep gorski masiv v Trentinu, podoben drugim manjšim skupinam, kot so: Monte Bondone, Monte Casale, Monte Stivo in drugi. Njegova skalna struktura je podobna, kot pri teh skupinah, v geografskem smislu pa Paganella pripada skupini Brenta. Po lepoti in gorniški pomembnosti se Paganella seveda ne more meriti z gorami Brente, se pa vseeno odlikuje v nečem – z njenega vrha je nemara najlepši pogled na Brento od vzhodne strani. Znamenita dolomitska veriga je videti kot prava parada stolpov in stebrov, ki segajo 1000 metrov nad razgledišče.
Paganella (Cima Paganella, La Paganella) je lep gorski masiv v Trentinu, podoben drugim manjšim skupinam, kot so: Monte Bondone, Monte Casale, Monte Stivo in drugi. Njegova skalna struktura je podobna, kot pri teh skupinah, v geografskem smislu pa Paganella pripada skupini Brenta. Po lepoti in gorniški pomembnosti se Paganella seveda ne more meriti z gorami Brente, se pa vseeno odlikuje v nečem – z njenega vrha je nemara najlepši pogled na Brento od vzhodne strani. Znamenita dolomitska veriga je videti kot prava parada stolpov in stebrov, ki segajo 1000 metrov nad razgledišče.
Sicer pa je celotni masiv Paganelle močno degradiran z dosežki moderne civilizacije. Gorske ceste (zaprte za javni promet) pripeljejo prav na vrh, celotno zahodno in severno pobočje je prepredeno z žičnicami in vlečnicami, na enem od glavnih vrhov (La Roda) je pravi gozd telekomunikacijskih stolpov. Poleti in pozimi mora biti na vrhu velika gneča. Ljudje z njega smučajo, kolesarijo, hodijo naokrog ali zgolj uživajo v razgledih. A obstajajo tudi bolj tiha obdobja leta. Midva sva bila oktobra na vrhu edina obiskovalca. Le nekaj domačinov si je dajalo opravka s pripravami na prihajajočo zimsko sezono.
Sicer pa je celotni masiv Paganelle močno degradiran z dosežki moderne civilizacije. Gorske ceste (zaprte za javni promet) pripeljejo prav na vrh, celotno zahodno in severno pobočje je prepredeno z žičnicami in vlečnicami, na enem od glavnih vrhov (La Roda) je pravi gozd telekomunikacijskih stolpov. Poleti in pozimi mora biti na vrhu velika gneča. Ljudje z njega smučajo, kolesarijo, hodijo naokrog ali zgolj uživajo v razgledih. A obstajajo tudi bolj tiha obdobja leta. Midva sva bila oktobra na vrhu edina obiskovalca. Le nekaj domačinov si je dajalo opravka s pripravami na prihajajočo zimsko sezono.
Masiva Paganelle in sosednjega Canfedina, 2034 m, od glavnega masiva Brente loči dolina Giudicarie. V zgornjem delu, nad jezerom Molveno, so vasi: Molveno, Andalo in Cavedago. Tja se spuščajo severozahodna pobočja masiva, ki niso posebno strma in so do vrha poraščena z gosto vegetacijo. Jugovzhodna stran pa je precej drugačna. Na vrhu ima visoke, skoraj navpične apnenčaste stene, ki so prav primerne tudi za zahtevnejše plezanje. Lepo jih je videti iz glavne doline, iz okolice Trenta. Izpod njih pa se pobočja strmo spuščajo v Jezersko dolino – Val dei Laghi in na severu v glavno dolino Adiže. Višinska razlika na teh pobočjih je kar 1900 metrov.
Masiva Paganelle in sosednjega Canfedina, 2034 m, od glavnega masiva Brente loči dolina Giudicarie. V zgornjem delu, nad jezerom Molveno, so vasi: Molveno, Andalo in Cavedago. Tja se spuščajo severozahodna pobočja masiva, ki niso posebno strma in so do vrha poraščena z gosto vegetacijo. Jugovzhodna stran pa je precej drugačna. Na vrhu ima visoke, skoraj navpične apnenčaste stene, ki so prav primerne tudi za zahtevnejše plezanje. Lepo jih je videti iz glavne doline, iz okolice Trenta. Izpod njih pa se pobočja strmo spuščajo v Jezersko dolino – Val dei Laghi in na severu v glavno dolino Adiže. Višinska razlika na teh pobočjih je kar 1900 metrov.
V masivu Paganelle najdemo nekaj vršnih glav. Poleg glavnega vrha, so to še: La Roda, 2080 m, Cornetto di Pra Grande, 1884 m, Becco di Corno, 1880 m, in še nekaj drugih. Na jugozahodni strani se masiv končuje na prelazu San Antonio, 1893 m, onkraj katerega se že začne masiv Canfedina.
V masivu Paganelle najdemo nekaj vršnih glav. Poleg glavnega vrha, so to še: La Roda, 2080 m, Cornetto di Pra Grande, 1884 m, Becco di Corno, 1880 m, in še nekaj drugih. Na jugozahodni strani se masiv končuje na prelazu San Antonio, 1893 m, onkraj katerega se že začne masiv Canfedina.
Razgled z vrha
Razgled z vrha
Kot rečeno, z vrha Paganelle je najlepši pogled proti zahodu, kjer se razprostira masiv Brente. V njem vidimo prav vsako podrobnost. A prav slikovit je tudi pogled proti severu, vzdolž globoke doline Adiže. Pod nami je lepa, sončna terasa z vasjo Fai della Paganella. Malo naprej so gore skupine Nonsberg, zahodno od njih pa široka, plodna dolina Nons. Na obzorju pa se bleščijo z ledeniki pokriti vrhovi osrednjih Alp – Zillertalskih in Stubaiskih. Proti jugu je najbolj zanimiv pogled na že malo oddaljeno Gardsko jezero, ki leži globoko med svojimi gorami. Na vzhodu pa so tudi številne gorske skupine, od Dolomitov, do skupin na jugu.
Kot rečeno, z vrha Paganelle je najlepši pogled proti zahodu, kjer se razprostira masiv Brente. V njem vidimo prav vsako podrobnost. A prav slikovit je tudi pogled proti severu, vzdolž globoke doline Adiže. Pod nami je lepa, sončna terasa z vasjo Fai della Paganella. Malo naprej so gore skupine Nonsberg, zahodno od njih pa široka, plodna dolina Nons. Na obzorju pa se bleščijo z ledeniki pokriti vrhovi osrednjih Alp – Zillertalskih in Stubaiskih. Proti jugu je najbolj zanimiv pogled na že malo oddaljeno Gardsko jezero, ki leži globoko med svojimi gorami. Na vzhodu pa so tudi številne gorske skupine, od Dolomitov, do skupin na jugu.
Brenta s Paganelle
Velika severna panorama Paganelle
In pogled proti jugu, do Gardskega jezera
Dostopi
Dostopi
Večina obiskovalcev pride na vrh s severa, severozahoda in zahoda. Vzponi iz doline Adiže so zelo dolgi in nemarkirani. Najbolje, da turo začnemo na cesti, ki povezuje vasi Fai della Paganella in Andalo. Tam so:
Večina obiskovalcev pride na vrh s severa, severozahoda in zahoda. Vzponi iz doline Adiže so zelo dolgi in nemarkirani. Najbolje, da turo začnemo na cesti, ki povezuje vasi Fai della Paganella in Andalo. Tam so:
> Parkirišče na prelazu Santel, 1040 m.
> Parkirišče na prelazu Santel, 1040 m.
> Parkirišče nad Andalom, cca 1100 m.
> Parkirišče nad Andalom, cca 1100 m.
> V samem Andalu, 1054 m.
> V samem Andalu, 1054 m.
Vzponi na vrh
Vzponi na vrh
Plezanje
Plezanje
Za zahtevnejše plezalne ture so primerne apnenčaste vzhodne in južne stene. Te so tik pod vrhom in so visoke do 350 m. V njih je kar precej smeri, nekatere med njimi so naredili največji mojstri svojega časa, kakršna sta bila na primer Bruno Detassis in Cesare Maestri.
Za zahtevnejše plezalne ture so primerne apnenčaste vzhodne in južne stene. Te so tik pod vrhom in so visoke do 350 m. V njih je kar precej smeri, nekatere med njimi so naredili največji mojstri svojega časa, kakršna sta bila na primer Bruno Detassis in Cesare Maestri.
Pohodne ture
Pohodne ture
Teh je preveč, da bi jih naštevali tukaj (in jih tudi ne poznam). Markirane poti se začnejo na cesti, nato gredo skolzi gozdove, daljše odseke pa tudi po gorskih cestah, zaprtih za javni promet. Za večino variant bodo do vrha potrebne nekako 3 ure, razen, če se lotite daljših prečenj. Midva sva vzpon začela na cesti malo nad Andalom in lepa pot z oznako F14 naju je povedla v breg proti jugovzhodu. Sprva večkrat prečka ceste, nato se obrne desno, se spremeni v stezo za spust z gorskimi kolesi (in vzpon s turnimi smučmi ali s krpljami), po daljšem prečkanju pobočij pa pride na Malgo Zambana, 1786 m. Od tam sva šla na vrh enostavno po smučiščih, saj sva zgrešila markirano pot, ki gre naravnost. Vzpon je ves čas lahek, F2 in F1.
Teh je preveč, da bi jih naštevali tukaj (in jih tudi ne poznam). Markirane poti se začnejo na cesti, nato gredo skolzi gozdove, daljše odseke pa tudi po gorskih cestah, zaprtih za javni promet. Za večino variant bodo do vrha potrebne nekako 3 ure, razen, če se lotite daljših prečenj. Midva sva vzpon začela na cesti malo nad Andalom in lepa pot z oznako F14 naju je povedla v breg proti jugovzhodu. Sprva večkrat prečka ceste, nato se obrne desno, se spremeni v stezo za spust z gorskimi kolesi (in vzpon s turnimi smučmi ali s krpljami), po daljšem prečkanju pobočij pa pride na Malgo Zambana, 1786 m. Od tam sva šla na vrh enostavno po smučiščih, saj sva zgrešila markirano pot, ki gre naravnost. Vzpon je ves čas lahek, F2 in F1.
Brenta s poti na Paganello, s planine Zambana
Kdaj na vrh?
Kdaj na vrh?
Na Paganello gremo lahko v katerem koli letnem času. Če se želimo izogniti gneči, je najbolje priti v obdobjih med letno in zimsko (smučarsko) sezono.
Na Paganello gremo lahko v katerem koli letnem času. Če se želimo izogniti gneči, je najbolje priti v obdobjih med letno in zimsko (smučarsko) sezono.