Na južnih pobočjih Storžiča, nad dolino potoka Belca, je strm, skalnat hrib, visok 873 m. Na njem je bilo v času pozne antike utrjeno naselje - kaštel. Kraj je bil naseljen že od prazgodovinskih časov, a pomemben je postal v času razpadanja rimskega imperija. Tisto so bili zelo negotovi časi. V dolinah, kjer je bila plodna zemlja, so v prvih stoletjih našega štetja živeli romanizirani prebivalci, ki so od 3. stoletja naprej postopno sprejeli krščansko vero. A barbarska germanska, slovanska in druga plemena so drugo za drugim nenehno vdirala v imperij. Prihajala so v glavnem iz vzhoda, njihov cilj pa je bila bogata in takrat precej depopularizirana severna Italija. Da bi se izognili njihovemu plenjenju so se lokalni prebivalci zatekli v utrjena in težko dostopna višinska naselja. Gradišče nad Bašljem je bilo eno teh naselij, tako kot bolj poznana Ajdna nad Potoki. Na bližnjem hribu Sv. Lovrenca je že iz časov železne dobe naprej tudi stalo kar veliko naselje. Ena od hipotez pravi, da je bilo Gradišče del njegovega obrambnega sistema. A to je malo verjetno, saj je Gradišče umaknjeno precej globoko v dolino in pri obrambi Sv. Lovrenca ni moglo dosti pomagati. Podrobnosti o tem, kako je bilo Gradišče ob koncu 6. stoletja opuščeno, niso znane. A sledovi ognja kažejo na to, da je bil njegov konec nasilen, tako kot pri Ajdni nad Potoki.