Tudi zvečer lahko še kaj narediš

Ljudje smo kot dnevi. Kakšen dan je zelo aktiven na začetku, potem pa kje poležavaš in uživaš ali pa si že zgodaj z gora v dolini in se ukvarjaš z banalnostmi. Spet kak drug dan, ali pa kako drugo človeško življenje, je na začetku meglen ali deževen, potem pa skozi oblake posvetijo zlati prameni sonca in kar odnese nas v višave. Kdaj pa kdaj spet usoda človeku naredi bogat načrt, za izpolnitev katerega je en dolg, aktiven dan komaj zadosti. Takrat pozno zvečer spokojno ležemo k zasluženemu počitku, jutro pa je že tako daleč, da se ga komaj še spominjamo. Kaj vse se nam je od takrat že zgodilo! Koliko pa je tudi dni, ki minejo, ne da bi okusili slast vrhov! Izgubljenih in doživljajsko revnih.

Če si na vélikem poslanstvu, se ni bati, da bi tvoj dan kar tako šel v nič. Tudi, če imaš za seboj že bleščeč, hiter vzpon ne. Zakaj pa ne bi že sredi popoldneva iz doline pomežiknil goram, češ: "Je pa bilo, kaj?" Drugače pa je, če se ti poslanstvo ponudi pozno. Življenje se zjasni, tvoje oči pa niso vajene luči, ki obliva vrhove. Takrat je za v gore potrebno zbrati nekaj več volje.

Kolikokrat sem odšel v hribe šele pozno popoldne! Ne gledaš na uro, ali bo še čas ali ne, enostavno greš, ker čutiš, da moraš. In zanimivo - potem vedno prideš na vrh, čeprav se prej še marsikaj lahko zgodi. Sem v naglici tudi kdaj zgrešil pot, izgubil očala ali podvomil, če bom sploh zmogel priti na vrh. Pa se potem pivo na vrhu ob sončnem zahodu prav nič manj ne prileže kot čez dan in vrhovi v daljavi, s katerimi pokramljaš, so v bolj intimni svetlobi večera prav tako zgovorni.

In vprašam vas, le od kod še je Kočna videti bolj mogočna, kot ob sončnem zahodu z Virnikovega Grintavca?