Turistični dostop je enostaven. Pravzaprav ima naravoslovna pot dva dela. Prvi del pripelje s parkirišča (ob zahodnem vhodu v tunel Učka) le do razgledišč. A tudi s teh točk je pogled v kanjon zelo lep. Najbrž je najboljši čas proti večeru, ko so barve toplejše in je kanjon obsijan z nizkim soncem. Markirana pot pa se nato spusti tudi v sam kanjon. To je običajna planinska pot, ki tudi ni zahtevna, potrebna je le običajna previdnost in morda malo bolj trpežni čevlji. Pot nas pripelje med najlepše stolpe, na kraj, kjer dolino prečka opuščena železniška proga. Nadaljevanje po dolini pa je, potem, ko zmanjka markiranih poti, tudi še mogoče, vprašanje je le, koliko je smiselno. Človeka povsem naravno vleče proti zatrepu kanjona. Tam so stene višje, poti zmanjka, znajdemo se sredi divjine. Menda čez zadnjo steno v kanjon včasih pada celo slap. Stezice, na katere utegnemo naleteti, pa so zelo verjetno shodili plezalci, ki nekako morajo priti pod svoje stene in stolpe.