Skupina Storžiča > Storžič > Čez Kališče na Storžič
Dostopi na Kališče in vzpon na Storžič
Pot s Kališča na Storžič je verjetno najpogosteje uporabljena smer vzpona, čeprav ne tudi najlažja. V glavnem je to nezahtevna, markirana pot, le v vršnem delu so strmine, kjer je potrebno nekaj previdnosti. Obrnjenost pobočij na jug in jugovzhod. Oprema: dobri čevlji in pohodne palice.
Na poti v Mače
Dostopi do Doma na Kališču, 1535 m
Na parkirišče nad Mačami pripeljemo iz Preddvora. Nekateri z avtom rinejo še po dolini Suhe navzgor in parkirajo v strminah pod spodnjo postajo tovorne žičnice, na 730 m. S parkirišča gremo po cesti v zatrep Suhe, nato pa po kolovozu in bližnjicah levo v breg. Na izravnavo, kjer se kolovoz konča, pripelje po levi tudi stara pot, ki je že kakih 500 m pred postajo žičnice od potoka zavila levo v breg, šla gor skozi gozd in čez čistino na del, kjer pot vodoravno prečka pobočja. Vodoravni del gre skozi zelo gost gozd, po tem odseku pa smo že v pobočjih pod Kališčem. V širokih zavojih se pot povzpne skozi bukov gozd in izstopi na nekdanji planini - Kališču. Dom je še dobrih 50 m višje na razglednem mestu.
Na vrhu vasi, pri kamnolomu gremo čez Belico in po eni od številnih cest (markacij ni) proti severovzhodu navzgor. V območju grebena naprej do stika z markirano potjo, ki pride gor iz Mač.
Nad Laškim po strmi cesti lahko peljemo še mimo Gradišča (do 852 m), bolje pa bo, če parkiramo že pod Lovrencem. Nekaj časa nato še po cesti v dolino Belice. Tam markirani krak steze zavije k partizanski bolnici, nemarkirani pa gre desno čez vodo in nato v številnih zavojih v breg. Pri bolnici steza prečka Belico in se obrne proti JV, na izrazit greben, ki vodi na planino Kališče. Po njem nadaljujemo strmo navzgor, z nekaj odprtih mest se že odpirajo razgledi. Na nekaj mestih je steza strma in zahteva previdnost. Poti iz Mač se pridruži na planini Kališče.
Možni so še številni drugi pristopi k Domu na Kališču, na primer: Od spodnje postaje tovorne žičnice naravnost gor po dolini Suhe ali desno na greben Kozjeka, pa do prečne poti, ki pride na Kališče izpod Zaplate.
To je lahko samostojen kratek izlet (na primer iz Mač), lahko pa cerkev obiščemo na primer na povratku iz doline Suhe. Ko se po razdrti cestici spustimo do mesta, kjer potok Suhe strmo skoči v globino, se s 693 m v desno (proti JZ) odcepi strm kolovoz. Že kmalu ga zapustimo in nadaljujemo po stezici čez strmo pobočje, najprej rahlo navzdol, potem pa v dolgem loku z minimalnim spustom naravnost nad cerkev.
Cerkev sv. Miklavža je bila prvič omenjena v dokumentu iz leta 1156. Današnja cerkev je gotska zgradba iz poznega 14. ali zgodnjega 15. st. Znana je po poslikanem lesenem stropu ladje (iz leta 1649), kakovostnih freskah v notranjosti in freskah sv. Krištofa in Jezusovega križanja na zunanji južni steni (1467). Cerkev je bila obnovljena leta 1996.
Sv. Nikolaj / Miklavž
Vzpon na vrh
Od Doma na Kališču gremo po široki poti na Bašeljsko sedlo, 1631 m. Tam se nam s severa priključi pristop po dolini Reke. S sedla se pot v zavojih dvigne skozi pas ruševja, višje pa se začne pretikati čez skalovje vzhodnega grebena. Izmenjujejo se trave in skrotje, pot ni zahtevna, le kadar je poledenelo, je potrebna previdnost. Malo pod vrhom stopimo na razgledno ramo, po travah pod njo nadaljujemo proti vršnim skalam, se potrudimo čeznje in že smo na vrhu.
Storžič iznad Kališča, s poti na Bašeljsko sedlo
Kaj pa kar naravnost po dolini Belice navzgor na Bašeljsko sedlo? Nekoč me je radovednost spravila v tisto grapo. Nad partizansko bolnico (ta je levo, malo vstran od Belice) je grapa še za silo prehodna, više pa je bila prav nemarno strma. Zaraščeno, strmo, mokro, sicer ni bilo treba zares plezati, a že malo pod Bašeljskim sedlom sem po stečinah odšel proti Kališču (bilo pa je tudi slabo vreme).