Monte Fior, 1824 m

Skalnjaki na pobočjih Monte Fiora

Uvod

Monte Fior je kombinacija raja na zemlji in spominov na eno največjih prelivanj krvi v človeški zgodovini. Narava je tam neverjetno lepa. Tudi Predalpe, ki niso najbolj visoke, so namreč lahko prav lepe. Na Monte Fioru največji vtis naredi pogled na okoliške blage, travnate hribe na številnih med njimi so na najbolj slikovitih mestih postavljene pastirske hiše.

Ker je v jugovzhodnem delu planote Sette Comuni najvišji, je z Monte Fiora tudi razgled zelo širen. V njem predstavlja najlepši del pogled na visoke gore skupine Lagorai, vključno s Cimo d'Asta in na Dolomite, najlepše so Pale z Marmolado v ozadju. Lep je tudi pogled na gorsko verigo, ki obroblja planoto Sette Comuni na severu, s Cimo Dodici v sredini. Na zahodu so vrhovi skupine Carega-Pasubio, na jugu pa hribovje in Padska nižina.

V zgodnjem poletju je Monte Fior z okoliškimi vrhovi pokrit s pisano preprogo raznovrstnega gorskega cvetja. Nemara kljub temu, da je celotno območje uporabljeno kot pašnik, živali tudi kasneje ne sežejo v vse predele, tako da bogastvo cvetja ostaja skozi vse leto. Konec koncev pa že italijanska beseda "fiori" pomeni "rože", tako da je ime gore prav primerno izbrano.

In nazadnje, kar je nemara še najbolj zanimivo, se Monte Fior odlikuje s pravo razstavo nenavadnih, lepih skalnatih oblik. Kakor veliki čebelni panji te sedimentne tvorbe obkrožajo celoten masiv. Njihova plast leži nekako na višini 1700 m, kar izkorišča pot, ki, namesto da bi ji bil prvi cilj vzpon na vrh, raje obkroži celoten masiv. Pot povezuje planine in je opremljena z razlagalnimi tablami o dogodkih iz I. svetovne vojne. Tako imaš občutek, kakor da hodiš skozi lep park. Za tistih 200 m vzpona sva midva rabila uro in pol, saj sva imela pravi »foto session«. Na nekaterih mestih preprosto ne moreš naprej.

V nekaterih virih je celotno območje imenovano tudi Melette. Tako se namreč imenujejo številne okoliške planine. Nekaj bolj izrazitih vrhov je naslednjih:

Monte Fior 1824 m Monte Meletta Davanti 1704 m

Monte Spil 1808 m Monte Meletta di Gallio 1676 m

Monte Miela 1782 m Monte Tonderecar 1673 m

Monte Castelgomberto 1771 m

V planinskem pogledu je celotno področje lahko dostopno. Zato v nadaljevanju daljši opisi niso potrebni, bom pa pokazal več slik.

Strelski jarki od Castelgomberta na Monte Fior

Vrh Castelgomberta

Prva svetovna vojna na Monte Fioru

Temna plat zgodbe o Monte Fioru pa se začne z izbruhom prve svetovne vojne. »Na teh peklenskih skalah so se borili in umirali največji sinovi Evrope«, je v svojih pričevanju tragičnih dogodkov iz tistih časov zapisal Emilio Lussu (knjiga: "Un anno sull'Altipiano" - "Eno leto na planoti").

Monte Fior je sprva držala Italijanska vojska, a spomladi 2016 se je avstroogrsko poveljstvo odločilo za "Strafexpedition" – kaznovalno odpravo, s katero naj bi se maščevali Italiji, da je v vojni zamenjala stran. Nekateri ključni dogodki so bili naslednji:

28. maj: Avstroogrska vojska zasede Asiago.
30. maj: Fronta doseže linijo: Monte Fior - Monte Spil.
5. junij: napad na masiv Melette in na Marcesino.
8. junij: Bitka za Monte Fior in Castelgomberto.

Na 50 km dolgi frontni črti so se krila italijanske armade držala, sredina pa je popustila in avstroogrska armada je skoraj dosegla Padsko ravnino. Dogodki na ruski fronti pa so zahtevali, da je imperij umaknil svoje vojaške sile in jih uporabil na vzhodu.

Tako je Italija ponovno pridobila nekaj ozemlja. Na Monte Fioru so dodatno močno utrdili položaje. Še danes vidiš kilometre jarkov, ki tečejo čez pobočja, kaverne, ki jih povezujejo in druge ostaline iz vojne.

Novembra in decembra 1917, po preboju pri Kobaridu, se je italijanska fronta sesula in armada se je morala umakniti do Piave. To je omogočilo, da je avstroogrska vojska sprožila napade tudi na planoti Asiaga. Italijanske linije so bile prebite in ker so se hrabri branilci Monte Fiora znašli odrezani od preostanka armade, so jih morali znova zapustiti.

Danes je ob stezi, ki obkroža masiv Monte Fiora urejen muzej na prostem. Številne table razlagajo dogodke, objavljena pa so tudi pretresljiva pričevanja, kakršno je na primer pismo generala E. Turbe svoji ženi, en dan preden je na Castelgombertu umrl.

Dostopi

Na Monte Fior poti pridejo z vseh strani. Kljub temu pa se večina obiskovalcev pod goro pripelje po eni od dveh gorskih cest:

1. Prva pride na območje od severozahoda. S ceste, ki pelje od Gallia po dolini Campomulo proti severu, se ta cesta odcepi kmalu po Caseri di Campomulo. Tam je pozimi velik tekaški smučarski center. Najprej voziš skozi gozdove, nato se v desno začnejo cepiti gorske ceste, ki gredo na planine pod grebenom. Prva gre do Casere Meletta (pod vrhom Meletta di Gallio), druga cesta gre do Casere Meletta di Mezzo, mi pa peljemo čez pobočja še naprej do zadnjega križišča, kjer nadaljujemo levo na Malgo Slapeur (desna cesta gre spet gor do Casere Meletta Davanti). Pod Malgo Slapeur parkiramo pri spomeniku bosanskim vojakom, na višini 1610 m.

2. Druga cesta pride od vzhoda, s ceste, ki povezuje kraj Fozza z veliko planoto Marcesino. Na Malgi Fratte, 1376 m, se ozka cestica odcepi levo (proti zahodu) in skozi gozdove peljemo vse do Malge Lora, 1668 m.

Večer na planini Meletta

Steze na Monte Fior in okrog njega

Na celotnem območju Melette je veliko markiranih poti, ki povezujejo zanimive točke, a tu bom opisal le tiste v najbližji okolici Monte Fiora.

Z Malge Slapeur gre pot št. 861 proti Monte Fioru. Kakih 30 višinskih metrov nad kočo, potem ko gre pot skozi naravna vrata v skalah, pridemo na razcep. Odločiti se moramo v katero smer bomo naredili krožno turo. Zgodaj zjutraj je verjetno bolje iti levo, v smeri urinega kazalca, saj bodo najlepše skalne formacije kasneje lepše osvetljene. Po udobni poti gremo torej skoraj vodoravno proti severu, nato pa proti vzhodu okrog hriba. Na desni je nekaj lepih skalnih tvorb. Potem se pot malo bolj strmo povzpne na sedlo med Monte Castelgombertom (na levi) in Monte Fiorom (na desni). Skalna planota je vsa prepredena z jarki, potek bojev opisuje več tabel.

Na sedlu se je najbolje obrniti levo in iti po strelskem jarku, urejenem za turistični obisk, prav na vrh Monte Castelgomberta. Raziščemo lahko nekaj zanimivih kavern in strojničnih gnezd, naposled nas jarek dostavi prav k spomeniku generalu E. Turbi. Od tam se vrnemo na sedlo po poti, ki gre levo od jarka in je hitrejša.

Krožna markirana pot se s sedla nadaljuje proti vzhodu, na Malgo Lora, naš naslednji cilj pa bo vrh Monte Fiora. Nadaljujemo torej proti jugu, pot se čez travnate strmali vzpne bolj strmo. Na desni, pod grebenom, vseskozi vidimo jarke in kaverne, številne med temi gredo skozi goro in se tako povezujejo s strelskimi jarki na drugi strani. Vrh s sedla dosežemo v kakih 15 minutah.

Z vrha Monte Fiora gre markirana pot naprej proti jugo-vzhodu, na Monte Spil in naprej na Malgo Montagnanovo. Pri koči se obrnemo desno in se po markirani poti zložno spustimo v visoko dolino. Naprej nas pot vseskozi vodi pod lepimi skalnimi formacijami. Te si velja podrobneje ogledati. Tako se okrog južnega pobočja Monte Fiora vrnemo na Malgo Slapeur

Za celotno krožno turo bomo potrebovali nekako 3 ure (z ogledi lahko tudi več). Tura je lahka (po Švicarski skali za pohodne ture bi bila ocena T1/T2).

Pogled proti Cimi Dodici

Kdaj na Monte Fior?

Na Monte Fior gremo lahko v vseh letnih časih, a najlepše obdobje je prav gotovo zgodnje poletje, ko so njegova pobočja v cvetju. Pozimi gorske ceste zagotovo niso očiščene, nemara pa po njih na območje lahko pridemo s tekaškimi ali turnimi smučmi. Monte Fior je sicer nekoliko odmaknjen, a zaradi blagih pobočij primeren cilj turnega smuka. Sicer pa na greben zahodno od Malge Slapeur iz Valle di Campomulo pozimi vozijo žičnice. Zgornja postaja sedežnice je malo pod vrhom Monte Melette di Gallio.

Skalne formacije