Relativnost časov ...

Lep jesenski dan. Ob 12h naj bi se z Jasmino pred Glasbeno šolo v Kranju dobil za »randi«. Ob 9h sem v avto povabil našega malega kužka Dikija in odpeljala sva se v Mače. Takrat smo parkirali še v vasi. Skoraj vso pot do Kališča sva tekla, tam sva spila le malo vode in odhitela naprej. Višje ko sva bila, bolj nejeverno me je kuža gledal, češ »kaj se mu meša«. Z vrha je bil razgled izreden, a kar hitro sva se obrnila. Pred šolo sem bil nekaj minut pred dvanajsto, ravno toliko, da sem se še lahko zleknil po stopnicah, kakor da čakam že celo večnost.

Desetletja kasneje ...

Ko sem se prvič odločil za pristop po jugozahodnem grebenu, sem kar malo pohitel. Pravzaprav že s kolesom, ko sem se gnal iz Kranja gor v Bašelj. Vseeno pa sem pod vrhom grebena čutil, da imam težke noge, saj je iz Kranja do vrha vseeno 1800 m višinske razlike. Po dveh urah in desetih minutah hoje sem tako malical na vrhu, ko po isti poti gor pride starejši planinec. In se mi je posvetilo, da me je pravzaprav dohitel. »Ja kako hitro ste pa vi hodili?« vprašam. »Ah, sedaj na pomlad, ko človek nima prave kondicije, ne tako hitro. Uro in pol«. Potem se je izjasnil za bivšega maratonca, sedaj pa ga sin več ne vzame s seboj. Dober je!

Pozneje je ta greben za svojega vzela Jasmina. Večkrat gre za trening po njem gor in po Javorniškem žlebu dol. In vsakič malo gleda na uro. Še leta 2000 na vrh ne rabiva kaj dosti več kot dve uri.