V hotelu kozorog

Prebudijo me čudni glasovi. Zabliska se in na nebu se tik pred našo votlino zarišejo velikanski rogovi. Nevihta bo, kozorogi prihajajo. Saj vem, da ste tukaj vi doma, ampak to noč pojdite h kakim znancem! Prav nič več ni prostora. Čez čas se ulije in živali pridejo čisto blizu. Saj nam bodo še po nogah polegli! Pa si le niso upali. Ko se ponovno zbudim, je nebo posuto z zvezdami. Spet so tu. Štirje, pet, kdo bi štel? Ne, res nismo prišli sem samo vedrit. Utrujeni smo in radi bi spali. Kar znajdite se danes! . . .

. . . Včeraj smo vso noč vozili. Od doma, čez ves sever Italije noter v dolino Aoste. Zjutraj se je v nas zaletel neki Francoz in prav nič se nismo mogli sporazumeti. Pa ne samo zaradi mojega znanja francoščine! Ker policijo odpirajo šele ob devetih, se nam je zazdelo škoda celega dneva dopusta za tistih nekaj lir in čisto dobre volje smo odpeljali v konec Val Savaranche. Tako smo vsi neprespani začeli hoditi šele ob pol enajstih. V največji vročini smo dosegli kočo in že je kazalo, da bomo brez dela postopali celo popoldne. Pa je Jasmina šlampasto rekla: "Saj gremo lahko še danes na vrh". Tako se sicer res ne gre na štiritisočaka (Gran Paradiso, 4061m), ampak zakaj pa ne? Dan je čudovit, fanta sta stara 16 in 19 let in energija kar šprica iz njiju, bomo že naredili še tistih 1400 m na vrh in nazaj.

V vznožju ledenika se navežemo. Martin je brez derez, zato gremo čez strmino z vodnim ledom bolj počasi, više gori pa je sneg in pri skalah že dohitimo zadnjo od navez. Večina jih je šla tako ali tako že dol. "Pozni ste", pravijo. "Ja, vemo". Le malo popijemo, potem pa se vzpnemo na greben. Razgled je vedno bolj obširen in tudi vrh se nam zdi blizu. Pa bo treba še okrog velike kotline, pri stolpih čez robno zev, potem pa po zasneženih, strmih skalah na vrh. Vsi že pošteno čutimo višino. Nič se ne ustavljamo, samo vsake toliko časa kaj malega popijemo.

Gran Paradiso, 4064 m. Šele malo čez pet smo ga dosegli. Miren večer je. Povsod okrog nas iz ledenikov kvišku štrlijo ostri vrhovi. Stiskamo se na tistih nekaj sežnjih prepadnih skal, ampak v zraku je nekakšno slovesno vzdušje. Od Mont Blanca sem prihajajo lepi beli oblaki, samo trebuhe imajo umazano sive. Čim hitreje bo treba dol!

Pričakovali smo, da bo med sestopom utrujenost zaradi višine minila, pa smo preveč hiteli. A je bilo prav, saj smo prečkali zadnjo strmino čez ledenik, še preden je pomrznila. Potem smo se končno lahko razvezali in Jasmina odide za bližnje skale. Ko se vrne, pove, da je samo malo bruhala. Saj je bilo res veliko za en dan! Po skalah odkolovratimo še ves tisti dolgi zadnji del poti do koče. Jasmina s fantoma pade k eni od miz, meni pa še nekaj ne da miru. Pa ja ne bomo spali v tem drenu! Samo še nekoga se manjka, ki bo v to konzervo začel nalivati olje!

Začne deževati, ampak kakih 20 minut od koče najdem čudovito mesto. Ogromen previsni balvan, ki se je kdo ve kdaj privalil sem dol, bo vsem štirim nudil streho. Že v hudem dežju pritečem v kočo in planinci, ki so notri, presenečeno gledajo tri mrliče, ki naenkrat pograbijo vse svoje stvari in stečejo ven v dež. Za nas pa je to svoboda. In nič ne bo lepšega, kot prespati v "Hotelu Kozorog". . .

. . . Naslednji dan je čudovit. Kakšen začetek dopusta! In kakšno bo šele nadaljevanje? Pred nami je pot čez Savojske Alpe, skozi Dauphinéjo, Obmorske Alpe, potem pa po kanjonu Verdona, pa po prelepi Provansi in nazadnje na Azurno obalo. Šele tam bomo sprali znoj in prah s sebe.

* * *

Tako nekako izgledajo vsako leto naša potovanja. Kar najbolj obremeniti telo in dušo (pa malo manj denarnico) in izkoristiti vsako uro. Počivali bomo pozneje, doma. Tako so izgledala prej, ko so fantje še hoteli iti z nama in tako izgledajo sedaj, ko potujeva sama. Večino dneva izkoristimo za turo, popoldne pa se preselimo na novo izhodišče. Vedno prespimo kje na črno, tudi v zelo mondenih letoviščih znamo najti ustrezna mesta, največkrat pa smo tako ali tako v hribih, kjer je ob pomoči noči skriti šotorček najmanjši problem. In naslednje jutro kaj malega skuhamo in gremo naprej. Spat greš z nočjo, vstaneš z dnevom, vse je tako naravno. Ampak po kakem tednu dni se pa intenzivnih doživetij le malo naveličaš in ko se začnemo pogovarjati o dobri hrani, lagodju in podobnem, vemo, da je čas, da se obrnemo proti domu. Potem nas za nekaj dni celo spraviš na kako lepo plažo. Tudi, če ne gremo po hribih ali na večdnevna kolesarjenja, pri svojem slogu ostajamo. Koliko več smo na ta način videli in doživeli na Islandiji, Tenerifi, Korziki in še kje, kot pa če bi se prepustili kaki turistični agenciji. Če ste vsaj malo sorodne duše, poskusite še vi!