Zakaj je Istra tako čarobna? Ko ljudje v poletni vročini drvijo po njenih cestah, z eno samo mislijo – kako čim hitreje priti do morja, so jim njeni čari skriti. Razbeljen asfalt, dolgočasni griči, porasli z ožgano travo, ob morju pa razdraženo človeško mravljišče. Seveda je istrska obala lepa. Čudovita je. Ampak čarobnost Istre je še v marsičem drugem in tudi priti je treba še v drugih letnih časih. Ali poznate razcvetene majske travnike Čičarije, blagodejnost biske in gurmansko strast tartufov v kaki stari konobi, spomladansko bredenje po Dragonji in njenih pritokih, stare kaštele na gričih, ki jih ves preznojen dosežeš s kolesom, flišne peščine osrednje Istre in apnenčaste igle Vranske Drage, pa seveda tudi jutranje prebujanje belih mest in nedotaknjene peščene plaže? Čarobnost istre je v njenem prastarem izročilu. Njena pokrajina ni ne divja, ne kultivirana. Ko se kdaj prebijaš skozi trnje ali po strugi kakega potoka, imaš občutek, da si v popolni divjini. Pa vendar so po teh poteh hodili ljudje stoletja, le v današnjih časih so malo opuščene. Vse to ustvarja vtis žlahtnosti.

7. Zahodna (rdeča) Istra

Največji del Istre ob celotni zahodni obali in tudi daleč v notranjost pa je spet zgrajen iz geološko najmlajših apnencev. Zelo razsežna območja so tipično kraška – travnate planote s kamnitimi travniki, vrtačami, kraškimi gmajnami, in tudi podzemnimi jamami. Kar je na površju zemlje, je pa rdeča terra rossa. Izredno gosto poseljena in množičnemu turizmu namenjena je seveda obala, ki pohodnikom razen sprehodov in turističnih ogledov lepih mest nudi bolj malo, lahko pa ob obali naredimo lepe in dolge kolesarske ture, na katerih še vedno lahko najdemo tudi lepa območja narave.

Turizem se z obale nezadržno širi tudi v notranjost – z infrastrukturo, s hitro cesto, s številnimi novimi naselji, katerih prebivalci se vozijo na delo na obalo ali turizem podpirajo z delom v domačih krajih.

V poglavju o zgodovini Istre bomo pojasnili kako so bila stoletna obdobja blaginje v Istri od Starih Rimljanov do Benečanov v glavnem vezana na cvetoča obalna mesta. Še bolj daljna preteklost je zaradi odsotnosti pisnih virov slabše poznana, a več kot 400 gradišč v obdobju kaštelirske kulture je zgovorna številka, tudi, če so bila mnoga med njimi le obori za drobnico. Griči, na katerih so stala, so lahko zanimivi pohodniški cilji, a ljudi, ki bi jih te stvari zanimale, je bolj malo. Preostane še kolesarjenje, sicer pa se večina obiskovalcev zadovolji s kratkimi avtomobilskimi postanki ob tej ali oni zanimivosti – na poti do morja, seveda. Če pa se, na primer spomladi, znajdeš na katerem od teh neporaščenih gričev, te bodo pozdravili lepi razgledi, samota in bujno razcvetene poljane.

Pokrajinsko zelo zanimiva so mejna območja med flišem in apnencem. Tam na primer čez apnenčaste stene pada nekaj najlepših istrskih slapov. Tudi »fosilne doline«, kakršni sta na primer Limska Draga in dolina Raše, ki so jih med apnenčaste planote v davnini vrezale reke, so lepa naravna območja, še posebno, ker so danes neposeljene, saj so vse vasi gori na planotah. Danes pa je dolina Raše povsem suha, Pazinčica pa je le še skromen potok, ki pa v Pazinu tudi izgine v podzemlje. Seveda se z našimi Škocjanskimi jamami nikakor ne more primerjati, a podobnost vendarle obstaja.

Končno je tu še južni del vzhodne istrske obale, med Rašo in Kamenjakom, lepim polotokom, ki je najjužnejša točka Istre. Tam je turizma manj, pobočja, ki se s planot spuščajo proti morju, so še vedno gosto poraščena z gozdovi in grmičevjem, večjih naselij pa sploh ni. Obala je pa tako razčlenjena, da pohodnik ob njej prav daleč ne bo prišel. Lahko pa vam je prav nekaj takega izziv.