Becco di Filadonna, 2150 m
Becco di Filadonna, 2150 m
Becco di Filadonna in Vigolana od S-SV, od jezera Caldonazza
Uvod
Uvod
Južno od Trenta, na vzhodnem bregu Adiže se dviguje lep apnenčast masiv. Najvišji vrh se imenuje Becco di Filadonna, 2150 m, a malo severozahodno od njega iz planote raste skoraj enako visoka Cima Vigolana, 2148 m. Proti severu ostenja teh dveh vrhov padajo prepadno in so zanimiva tudi za plezalce. Zato na skalni ostrogi pod stolpi Vigolane stoji tudi bivak, ki ga fotografirajo menda prav vsi obiskovalci Becca di Filadonna. Proti jugu pa se pobočja spuščajo zelo položno, že prav kmalu tvorijo zakraselo in z ruševjem poraščeno planoto. Od Becca di Filadonna se na jug vleče močan greben, ki se preko dveh glav dvigne v Cornetto di Folgaria, 2060 m, kateremu ti dve glavi (Terza Cima, 2027 m, in Seconda Cima, 1996 m,) tudi pripadata. Malo bolj proti zahodu se iz planote dviga Monte Spizom, 1680 m.
Južno od Trenta, na vzhodnem bregu Adiže se dviguje lep apnenčast masiv. Najvišji vrh se imenuje Becco di Filadonna, 2150 m, a malo severozahodno od njega iz planote raste skoraj enako visoka Cima Vigolana, 2148 m. Proti severu ostenja teh dveh vrhov padajo prepadno in so zanimiva tudi za plezalce. Zato na skalni ostrogi pod stolpi Vigolane stoji tudi bivak, ki ga fotografirajo menda prav vsi obiskovalci Becca di Filadonna. Proti jugu pa se pobočja spuščajo zelo položno, že prav kmalu tvorijo zakraselo in z ruševjem poraščeno planoto. Od Becca di Filadonna se na jug vleče močan greben, ki se preko dveh glav dvigne v Cornetto di Folgaria, 2060 m, kateremu ti dve glavi (Terza Cima, 2027 m, in Seconda Cima, 1996 m,) tudi pripadata. Malo bolj proti zahodu se iz planote dviga Monte Spizom, 1680 m.
Celoten masiv na severu prehaja v osamljeni vrh La Marzole, 1738 m, ki pa je že precej oddaljen in ločen z nizkim prevalom, na katerem je naselje Vigolo Vattaro, 725 m. Na vzhodu in jugu masiv prehaja v razsežno planotasto območje, imenovano Sette Comuni. Kraj Folgaria je tik pod Cornettom, ostali kraji in planota Lavarone na vzhodu pa so že onkraj razmeroma globoke doline.
Celoten masiv na severu prehaja v osamljeni vrh La Marzole, 1738 m, ki pa je že precej oddaljen in ločen z nizkim prevalom, na katerem je naselje Vigolo Vattaro, 725 m. Na vzhodu in jugu masiv prehaja v razsežno planotasto območje, imenovano Sette Comuni. Kraj Folgaria je tik pod Cornettom, ostali kraji in planota Lavarone na vzhodu pa so že onkraj razmeroma globoke doline.
Becco di Filadonna je izreden razglednik, zato ga planinci pogosto obiskujejo. Midva sva mu žal do sedaj uspela nameniti samo en popoldanski obisk, zato poznava samo vzhodno in južno stran. Pot z druge strani, mimo bivaka Vigolana, je menda precej zahtevnejša. Prav tako težko ocenim kako se iztečejo v Val di Gola jugozahodna pobočja in koliko so pozimi in spomladi primerna za turno smučanje.
Becco di Filadonna je izreden razglednik, zato ga planinci pogosto obiskujejo. Midva sva mu žal do sedaj uspela nameniti samo en popoldanski obisk, zato poznava samo vzhodno in južno stran. Pot z druge strani, mimo bivaka Vigolana, je menda precej zahtevnejša. Prav tako težko ocenim kako se iztečejo v Val di Gola jugozahodna pobočja in koliko so pozimi in spomladi primerna za turno smučanje.
Pomlad pod severnimi ostenji
Razgled z vrha
Razgled z vrha
Najlepši je pogled proti severozahodu, kjer se za slikovitimi stolpi Vigolane (Madonnina in Guglia del Frate) razprostira kulisa Brente, še malo dlje proti zahodu pa se bleščijo ledeniki vrha Care Alto. Globoko v dolini so hiše Trenta. Lep je pogled tudi proti severu, na Lago di Caldonazzo in Val Sugano, onkraj katere kipijo k nebu vrhovi skupine Lagorai. Bolj proti vzhodu je izza njih videti posamične ostrice Dolomitov. Na vzhodu pod nami ležijo planote Sette Comuni. Nekateri vrhovi nad njimi so pohlevno kopasti, drugi bolj ostri. Kdor malo pozna zgodovino teh krajev, bo videl obronke, na keterih stojijo ostanki velikih trdnjav iz Prve svetovne vojne, avstrijskih in italijanskih. Tod je valovila krvava fronta, ki je prišla iz Dolomitov in se je nato nadaljevala proti Ortlerju. Na jugu se dvigujejo Monte Pasubio, skupina Carege in Monte Baldo.
Najlepši je pogled proti severozahodu, kjer se za slikovitimi stolpi Vigolane (Madonnina in Guglia del Frate) razprostira kulisa Brente, še malo dlje proti zahodu pa se bleščijo ledeniki vrha Care Alto. Globoko v dolini so hiše Trenta. Lep je pogled tudi proti severu, na Lago di Caldonazzo in Val Sugano, onkraj katere kipijo k nebu vrhovi skupine Lagorai. Bolj proti vzhodu je izza njih videti posamične ostrice Dolomitov. Na vzhodu pod nami ležijo planote Sette Comuni. Nekateri vrhovi nad njimi so pohlevno kopasti, drugi bolj ostri. Kdor malo pozna zgodovino teh krajev, bo videl obronke, na keterih stojijo ostanki velikih trdnjav iz Prve svetovne vojne, avstrijskih in italijanskih. Tod je valovila krvava fronta, ki je prišla iz Dolomitov in se je nato nadaljevala proti Ortlerju. Na jugu se dvigujejo Monte Pasubio, skupina Carege in Monte Baldo.
Becco di Filadonna, pogled proti SZ, na Vigolano in v daljavi masiv Brente
Dostopi
Dostopi
Do izhodišč za vzpon lahko pripeljemo z avtom bodisi iz doline Adiže, bodisi iz Val d'Astico ali Val Sugane. V nadaljevanju bodo opisane le ture z juga in jugovzhoda.
Do izhodišč za vzpon lahko pripeljemo z avtom bodisi iz doline Adiže, bodisi iz Val d'Astico ali Val Sugane. V nadaljevanju bodo opisane le ture z juga in jugovzhoda.
Prvo izhodišče za vzpon je Albergo Sindech, 1103 m, ki stoji ob cesti med Trentom in Folgarijo, povezava čez Vigolo Vattaro. Po tej cesti vozi tudi redna avtobusna linija (če bi na primer naredili vzpon mimo bivaka Vigolana in sestopili k restavraciji Sindech). K restavraciji lahko pripeljete tudi iz Folgarije (tudi ta krožna tura je možna), ali pa od jugovzhoda, iz Val d'Astico.
Prvo izhodišče za vzpon je Albergo Sindech, 1103 m, ki stoji ob cesti med Trentom in Folgarijo, povezava čez Vigolo Vattaro. Po tej cesti vozi tudi redna avtobusna linija (če bi na primer naredili vzpon mimo bivaka Vigolana in sestopili k restavraciji Sindech). K restavraciji lahko pripeljete tudi iz Folgarije (tudi ta krožna tura je možna), ali pa od jugovzhoda, iz Val d'Astico.
Drugo izhodišče je Passo del Sommo, 1341 m, med Folgarijo in krajem Carbonare. Z njega gre na vrh daljši južni vzpon – opisano turo je bolje narediti v sestopu.
Drugo izhodišče je Passo del Sommo, 1341 m, med Folgarijo in krajem Carbonare. Z njega gre na vrh daljši južni vzpon – opisano turo je bolje narediti v sestopu.
Vzponi na vrh
Vzponi na vrh
1. Jugovzhodna pobočja (Val Rossa)
1. Jugovzhodna pobočja (Val Rossa)
Zelo zanimiv, slikovit 3-urni vzpon, ki ga lahko kombiniramo v krožno turo. Nad kočo prečkamo pobočje, ki ga je razdejal velik požar, nato gremo mimo številnih slikovitih stolpov, nazadnje še po grebenu na izredno razgledni vrh. Oprema: dobri čevlji in pohodne palice. Poleti je ta vzpon lahko precej vroč, saj nad kočo ni vode. Skupna ocena zahtevnosti: T3/T2, 3 h (1050 višinskih metrov).
Zelo zanimiv, slikovit 3-urni vzpon, ki ga lahko kombiniramo v krožno turo. Nad kočo prečkamo pobočje, ki ga je razdejal velik požar, nato gremo mimo številnih slikovitih stolpov, nazadnje še po grebenu na izredno razgledni vrh. Oprema: dobri čevlji in pohodne palice. Poleti je ta vzpon lahko precej vroč, saj nad kočo ni vode. Skupna ocena zahtevnosti: T3/T2, 3 h (1050 višinskih metrov).
Opis. Z izhodišča gremo po dobri poti proti Z. Prečkamo strugo in gremo v številnih zavojih bolj strmo skozi gozd. Po 45 minutah pridemo na škrbino v stranskem grebenu in odpre se lep pogled v Vallon del Torrente Centa. Pot se obrne desno in kmalu smo pri koči Casarota 1572 m. Od nje je lep pogled proti vzhodu, na valovito planoto Lavarone in okolico.
Opis. Z izhodišča gremo po dobri poti proti Z. Prečkamo strugo in gremo v številnih zavojih bolj strmo skozi gozd. Po 45 minutah pridemo na škrbino v stranskem grebenu in odpre se lep pogled v Vallon del Torrente Centa. Pot se obrne desno in kmalu smo pri koči Casarota 1572 m. Od nje je lep pogled proti vzhodu, na valovito planoto Lavarone in okolico.
Od koče krenemo desno. Pot sprva prečka pobočja, nato se cepi. Ves čas se držimo levo navzgor. Nato pot v nekaj ovinkih doseže pobočje, kjer je stotine višinskih metrov prekritih z mrtvim vejevjem ruševja, ki ga je uničil velik požar. Druga posebnost tega pobočja so številni slikoviti stolpi, ki štrlijo iz njega. In nad vsem skupaj se vleče vršno ostenje Becca di Filadonna. Pot naredi nekaj daljših zavojev in pridobimo dovolj višine, da prečkamo pod vršnimi stenami v levo, v visoko dolino, ki nas vodi proti glavnemu grebenu. Pot je udobna, v zavojih se vije navzgor in kmalu dosežemo točko na glavnem grebenu, imenovano Bus de le Zaole, 2070 m. Odpre se pogled na drugo stran. Tukaj ima gora obliko visoke, zmerno nagnjene planote, ki je večinoma na gosto prekrita z ruševjem. Prav na mestu, kjer pridemo na greben, je tudi kraško brezno, zavarovano z jeklenico.
Od koče krenemo desno. Pot sprva prečka pobočja, nato se cepi. Ves čas se držimo levo navzgor. Nato pot v nekaj ovinkih doseže pobočje, kjer je stotine višinskih metrov prekritih z mrtvim vejevjem ruševja, ki ga je uničil velik požar. Druga posebnost tega pobočja so številni slikoviti stolpi, ki štrlijo iz njega. In nad vsem skupaj se vleče vršno ostenje Becca di Filadonna. Pot naredi nekaj daljših zavojev in pridobimo dovolj višine, da prečkamo pod vršnimi stenami v levo, v visoko dolino, ki nas vodi proti glavnemu grebenu. Pot je udobna, v zavojih se vije navzgor in kmalu dosežemo točko na glavnem grebenu, imenovano Bus de le Zaole, 2070 m. Odpre se pogled na drugo stran. Tukaj ima gora obliko visoke, zmerno nagnjene planote, ki je večinoma na gosto prekrita z ruševjem. Prav na mestu, kjer pridemo na greben, je tudi kraško brezno, zavarovano z jeklenico.
Nenavadno pobočje, nenavaden stolp
Prečnica proti glavnemu grebenu
Sedaj se obrnemo desno, proti vrhu. Prvo skalno steno obidemo, nato se na travnatem pobočju odločimo. Naravnost gre široka pot k velikemu križu na severni rami, ožja stezica, markirana modro, pa se odcepi desno po travah in skalovju na glavni vrh. H križu nas vodi široka, rahlo nagnjena polica. Od tam lahko zavijemo okrog roba v vzhodno ostenje in z naslednjega roba splezamo (T3) čez lahko skalovje na vršni greben in po njem odtelovadimo na vrh. Številni obiskovalci se celo zadovoljijo samo s predvrhom. Z glavnega vrha se seveda po modro markirani poti brez težav spustimo proti jugu.
Sedaj se obrnemo desno, proti vrhu. Prvo skalno steno obidemo, nato se na travnatem pobočju odločimo. Naravnost gre široka pot k velikemu križu na severni rami, ožja stezica, markirana modro, pa se odcepi desno po travah in skalovju na glavni vrh. H križu nas vodi široka, rahlo nagnjena polica. Od tam lahko zavijemo okrog roba v vzhodno ostenje in z naslednjega roba splezamo (T3) čez lahko skalovje na vršni greben in po njem odtelovadimo na vrh. Številni obiskovalci se celo zadovoljijo samo s predvrhom. Z glavnega vrha se seveda po modro markirani poti brez težav spustimo proti jugu.
Gredina proti severni rami s križem
Vrh in "telovadba" po SV vršnem grebenu
Sestop. Bolj zanimivo, kot sestopiti po isti poti, je, če nadaljujemo po južnem grebenu proti Cornettu. Z zadnjega sedla pred tem vrhom se levo odcepi markirana pot, ki doseže Passo della Fricca. Ozka in na nekaj mestih strma pot gre najprej prečno čez pobočja, nato po travnatem rebru, nazadnje pa v številnih zavojih spet strmo dol. Ko dosežemo cesto, se po njej levo vrnemo k restavraciji Sindech.
Sestop. Bolj zanimivo, kot sestopiti po isti poti, je, če nadaljujemo po južnem grebenu proti Cornettu. Z zadnjega sedla pred tem vrhom se levo odcepi markirana pot, ki doseže Passo della Fricca. Ozka in na nekaj mestih strma pot gre najprej prečno čez pobočja, nato po travnatem rebru, nazadnje pa v številnih zavojih spet strmo dol. Ko dosežemo cesto, se po njej levo vrnemo k restavraciji Sindech.
Monte Cornetto di Folgaria, 2060 m
Monte Cornetto di Folgaria, 2060 m
Ta vrh v J grebenu naše gore se dviguje severno nad turističnim krajem Folgaria, zato je pri obiskovalcih zelo priljubljen. Številne steze v njegovem območju so iz časov I. svetovne vojne. Pred časom je bilo njegovo pobočje del smučišč Folgarije, danes pa so naprave odstranjene, ostalo je le nekaj bolj trdovratne navlake. 800 višinskih metrov naredimo v dveurnem vzponu, če turo začnemo na Passo del Sommo, je višine še nekaj manj. Cornetto je tudi zelo priljubljen pri turnih smučarjih, navsezadnje je z njegovega vrha tudi izreden razgled. Ilustrirata ga tudi naslednji dve sliki.
Ta vrh v J grebenu naše gore se dviguje severno nad turističnim krajem Folgaria, zato je pri obiskovalcih zelo priljubljen. Številne steze v njegovem območju so iz časov I. svetovne vojne. Pred časom je bilo njegovo pobočje del smučišč Folgarije, danes pa so naprave odstranjene, ostalo je le nekaj bolj trdovratne navlake. 800 višinskih metrov naredimo v dveurnem vzponu, če turo začnemo na Passo del Sommo, je višine še nekaj manj. Cornetto je tudi zelo priljubljen pri turnih smučarjih, navsezadnje je z njegovega vrha tudi izreden razgled. Ilustrirata ga tudi naslednji dve sliki.
Becco di Filadonna s Cornetta
Pogled s Cornetta proti zahodu
2. Becco di Filadonna po južnem grebenu
2. Becco di Filadonna po južnem grebenu
To je daljši pristop, na katerem se najprej povzpnemo na Cornetto di Folgaria, nato pa čez dve vmesni glavi nadaljujemo proti severu na Becco di Filadonna. Do vrha Cornetta je pot nekoliko manj zanimiva, kasneje nam prebijanje skozi ruševje popestrijo lepi razgledi in slikovit greben. Tudi ta vzpon je poleti lahko precej vroč. Skupna ocena zahtevnosti: T2, 3 h 30 min.
To je daljši pristop, na katerem se najprej povzpnemo na Cornetto di Folgaria, nato pa čez dve vmesni glavi nadaljujemo proti severu na Becco di Filadonna. Do vrha Cornetta je pot nekoliko manj zanimiva, kasneje nam prebijanje skozi ruševje popestrijo lepi razgledi in slikovit greben. Tudi ta vzpon je poleti lahko precej vroč. Skupna ocena zahtevnosti: T2, 3 h 30 min.
Opis. S Passo del Sommo. 1341 m (lahko pa turo začnemo tudi v Folgariji), gremo po ozki gorski cestici proti SZ, sprva zložno, saj okrog gozdnate glave naredi kar nekaj razdalje. Ko doseže pobočja Cornetta, smo nekako na višini 1550 m. Pri veliki hiši se odcepimo desno po travniku navzgor. Steza je tudi čez travnike dobro markirana. Gre blizu JV grebena. Pozimi morajo tu biti lepi tereni za turno smučanje. Višje gre pot deloma skozi gozd, deloma po travnikih, nazadnje pa skozi gosto ruševje. Pod vrhom prečka južna pobočja proti levi, nato pa se nekoliko bolj odločno in strmo požene proti vrhu.
Opis. S Passo del Sommo. 1341 m (lahko pa turo začnemo tudi v Folgariji), gremo po ozki gorski cestici proti SZ, sprva zložno, saj okrog gozdnate glave naredi kar nekaj razdalje. Ko doseže pobočja Cornetta, smo nekako na višini 1550 m. Pri veliki hiši se odcepimo desno po travniku navzgor. Steza je tudi čez travnike dobro markirana. Gre blizu JV grebena. Pozimi morajo tu biti lepi tereni za turno smučanje. Višje gre pot deloma skozi gozd, deloma po travnikih, nazadnje pa skozi gosto ruševje. Pod vrhom prečka južna pobočja proti levi, nato pa se nekoliko bolj odločno in strmo požene proti vrhu.
S Cornetta gre naprej proti severu bolj ozka, a še vedno nezahtevna in dobro markirana pot. Becco di Filadonna ves čas lepo vidimo pred seboj. Pot se najprej spusti na sedlo 1980 m, še prej se ji z desne pridruži vojaška pot, ki prečka SV pobočja Cornetta. Ta je zahtevnejša od poti čez vrh – italijanska ocena je EE. Na sedlu pa z desne iz doline pride še markirana pot s Passo della Fricca.
S Cornetta gre naprej proti severu bolj ozka, a še vedno nezahtevna in dobro markirana pot. Becco di Filadonna ves čas lepo vidimo pred seboj. Pot se najprej spusti na sedlo 1980 m, še prej se ji z desne pridruži vojaška pot, ki prečka SV pobočja Cornetta. Ta je zahtevnejša od poti čez vrh – italijanska ocena je EE. Na sedlu pa z desne iz doline pride še markirana pot s Passo della Fricca.
Mi pa nadaljujemo potovanje naprej po grebenu oziroma čez zahodna pobočja predvrhov. Pot gre namreč najprej čez vrh, imenovan Seconda Cima, 1999 m, nato se malo bolj spusti in spet vzpne na Terzo Cimo, 1978 m, s tega vrha pa gre naprej po bolj ali manj ravnem grebenu na Becco di Filadonna. Prizori ob poti so prav lepi: slikoviti stolpi, pogledi desno v divjo globel Vallon del Torrente Centa, lepa steza, ki vijuga skozi ruševje. Na škrbini Bus de le Zaole z desne pride na greben še jugovzhodni pristop, pot naprej na vrh pa že poznamo.
Mi pa nadaljujemo potovanje naprej po grebenu oziroma čez zahodna pobočja predvrhov. Pot gre namreč najprej čez vrh, imenovan Seconda Cima, 1999 m, nato se malo bolj spusti in spet vzpne na Terzo Cimo, 1978 m, s tega vrha pa gre naprej po bolj ali manj ravnem grebenu na Becco di Filadonna. Prizori ob poti so prav lepi: slikoviti stolpi, pogledi desno v divjo globel Vallon del Torrente Centa, lepa steza, ki vijuga skozi ruševje. Na škrbini Bus de le Zaole z desne pride na greben še jugovzhodni pristop, pot naprej na vrh pa že poznamo.
Na poti od Becco di Filadonna proti Cornettu
Pogled od trdnjave Cherle na Becco di Filadonna (levo) in planoto Lavarone
Planinske koče
Planinske koče
Vzpon na Becco di Filadonna podpira Rifugio Casarota, 1572 m. Odprta je od srede junija do srede septembra.
Vzpon na Becco di Filadonna podpira Rifugio Casarota, 1572 m. Odprta je od srede junija do srede septembra.
Pod stolpi Vigolane stoji Bivak Vigolana, 2030 m.
Pod stolpi Vigolane stoji Bivak Vigolana, 2030 m.
Kdaj na vrh?
Kdaj na vrh?
Vzpon je najbolje izvesti v kopnih delih sezone, nekako od junija do oktobra.
Vzpon je najbolje izvesti v kopnih delih sezone, nekako od junija do oktobra.
Forte Cherle, 1435 m
Forte Cherle, 1435 m
Ta veličastna trdnjava stoji na razglednem robu nad zgornjo Val d'Astico (sicer že na pobočju gore, ki spada k masivu Monte Pasubia). Med I. svetovno vojno je bila močno utrjena in z žičnico preskrbljena z zalogami za preživetje do 30 dni. Trdnjava nikoli ni bila zavzeta, po vojni je skupaj s celotnim območjem pripadla Italiji. Danes je urejena za turistični obisk. Na vrhu so zlasti zanimivi položaji za baterijo težkih topov.
Ta veličastna trdnjava stoji na razglednem robu nad zgornjo Val d'Astico (sicer že na pobočju gore, ki spada k masivu Monte Pasubia). Med I. svetovno vojno je bila močno utrjena in z žičnico preskrbljena z zalogami za preživetje do 30 dni. Trdnjava nikoli ni bila zavzeta, po vojni je skupaj s celotnim območjem pripadla Italiji. Danes je urejena za turistični obisk. Na vrhu so zlasti zanimivi položaji za baterijo težkih topov.