Monte Tamaro, 1961 m

Monte Tamaro od zahoda, spodaj je prelaz Alpe di Neggia

Uvod

Tokrat bom izjemoma opisal goro, na kateri žal sploh še nisva bila. Jaz sem na turo že šel s poškodovanim kolenom, zato sva pod vrh prišla pozno, v kar trdem snegu, moje koleno pa je tudi zahtevalo nekaj časovne rezerve za sestop.

Monte Tamaro je pri pohodnikih zelo priljubljena gora. Ker se dviguje med dvema znanima jezeroma, je čudovit planinski cilj. Dobre poti pridejo na vrh z vseh strani, visoko pod vrh seže celo gorska cesta. Od severovzhoda na Alpe Foppa oziroma, točneje na Corte di Sopra, vozi žičnica. Večina obiskovalcev torej pride na vrh po kratkem, dobro uro trajajočem vzponu. Tisti bolj ambiciozni pa se podajo na razgledna, dolga grebenska prečenja, vse tja do Monte Leme. Te ture so med najbolj priljubljenimi v tem delu Švice. Gora je tudi zelo priljubljena pri gorskih kolesarjih, katerim omogoča ture z veliko višinsko razliko.

Z vrha se zahodni greben spušča na sedlo Alpe di Neggia. Še naprej proti zahodu se dviguje že Monte Gambarogno, tudi zelo razgleden vrh, ki je primeren tudi za turno smučanje.

Proti jugu se z Monte Tamara torej spušča močan greben, ki kmalu kulminira v vrhu Monte Gradiccioli. Tudi, če gremo po grebenu samo do njega, to poleti omogoča lepo krožno turo, Monte Gradiccioli pa je tudi lep cilj turnega smuka.

Castelgrande

Bellinzona

Danes glavno mesto švicarskega kantona Ticino s svojimi tremi gradovi in obzidjem že več kot dve tisočletji nadzira prometne poti med Padsko nižino in osrednjo Evropo.

Sredi doline je stari Castelgrande. Na več straneh prepadni grič je bil nekoč ves pozidan, kasneje pa so vse zgradbe, ki niso služile vojaškim namenom porušili, trdnjavo pa z obzidjem povezali s starim mestnim jedrom, v katerem so danes vse pomembnejše zgodovinske stavbe.

Na griču vzhodno od starega mestnega jedra pa so ob koncu 13. st. zgradili prav tako močno utrjen grad Montebello, tretji grad, Sasso Corbaro, pa stoji še malo proti JV. Gradovi Bellinzone so na seznamu UNESCO svetovne dediščine. Več na samostojni strani.

Mario Botta

Monte Tamaro je tudi zelo znan po moderni cerkvi Santa Maria degli Angeli (1996), ki jo je zasnoval znameniti švicarski arhitekt Mario Botta (sliki spodaj). Vredno si je ogledati njegovo spletno stran, seveda pa še bolj njegove mojstrovine "in situ". Midva sva jih videla kar nekaj in vse zelo dobro odražajo duha pokrajin Ticina.

Razgled z vrha

Ta je res izreden! Globoko pod nami je Bellinzona, vrata k visokim prelazom čez Alpe. Doline nad mestom se razvejajo in nad njimi kipi kvišku na stotine vrhov. Proti vzhodu se pogledi končajo na skupini Bernine, proti zahodu pa na štiritisočakih Wallisa. Vidimo Monte Roso, Matterhorn in Dom. Ticino / Tessin je v celoti kot na dlani. Ker nisva bila na vrhu, seveda manjka nekaj slik in besed, ki bi orisale poglede na jezera in naprej na Lombardijo.

Pogled s spodnjega dela planine Alpe Foppa proti severu, na Bellinzono in okoliške gore

Kako do tja in na vrh?

Spodnja postaja žičnice je v kraju Rivera (dostopna tudi z vlakom!), tik pod prelazom Monte Ceneri. Obratuje od začetka aprila do začetka novembra, dnevno od 8:30 do 17:00. Sedlo Monte Ceneri povezuje območji okrog jezera Lugano in jezera Maggiore. S sedla gre proti vrhu Monte Tamara gorska cesta, ki pa je že čisto spodaj, na 590 m, zaprta za javni promet.

Vzpon s parkirišča nad Monte Ceneri do cerkvice Maria Botte vam bo vzel nekako 2 h 30 min, z Alpe Foppa na vrh pa boste rabili še dodatno 1 h 20 min. Poleti je pot na vrh lahka.

Vrh Monte Tamara iznad planine Foppa

Sestop proti S-SV

Grebensko nadaljevanje poti do Monte Leme je sicer nekoliko zahtevnejše, a neprekosljivo razgledno. Je ena najbolj popularnih tur v tem delu Švice. Poleti je tudi poskrbljeno za logistiko, tako da se lahko z avtobusom vrnete na izhodišče. Fantastična mora biti tura, na kateri si pri spodnji postaji žičnice na Monte Lemo pripravite bicikle, se nato peljete z avtom do žičnice na Monte Tamaro, greste na vrh in po grebenu na Monte Lemo, pa dol k spodnji postaji žičnice in z bicikli do avta.

Vzpon na vrh od zahoda je še krajši, saj gorska cesta pripelje na sedlo Alpe di Neggia.

Bolj samoten in daljši je vzpon od jugovzhoda, iz Arosia. Po gorski cesti greš najprej na Pian Cusello, v nadaljnjih 2 h pa na vrh. Za povratek je najbolje izbrati grebensko pot na Monte Gradiccioli, s tega vrha pa dol v Arosio po jugovzhodnem grebenu.

Še napornejši in tudi samoten je vzpon s severa. Severni greben Monte Tamara se začne v Quartinu na 216 m. Pot je dobra, vendar med Forcarello in Poncione dela Croce ni markirana.

Veličastna je tudi gorsko-kolesarska tura: Iz Lugana – na Monte Tamaro – dol v Rivero in nazaj v mesto.

Planinske koče

Pri zgornji postaji žičnice je na Corte di Sopra restavracija.

Kdaj na vrh?

Na Monte Tamaro se je mogoče povzpeti v vsakem letnem časi. Pozimi upoštevajte, da je dan kratek in za vršni del imejte s seboj tudi zimsko opremo – cepin in dereze (te sva midva zaradi razmer rabila že za vzpon po cesti).