Devinske pečine in novi Devinski grad z Rilkejeve poti
Prelep košček narave v sicer urbanizirani tržaški krajini. Visoke, bele, apnenčaste pečine, bogate s kraškimi pojavi, nad njimi pa gre po razglednem robu sprehajalna pot, imenovana po praškem pesniku Rilkeju. V Devinu sta za povrhu še dva zanimiva gradova.
Medtem ko Trst in del njegovega neposrednega zaledja stoji na eocenskem flišu, se od severovzhoda obali vedno bolj približuje pas navpičnih sten iz krednega apnenca. Med Sesljanskim zalivom in malo marino v Devinu slikovite, 90 m visokepečine, padajo prav v morje in so skupaj z bližnjim gozdom proglašene za naravni park. Poleg sten je na območju pečin še vrsta geoloških točk, saj je tam vse polno stolpov, zakraselih plošč z od dežja izpranimi žlebiči, nekaj manjših kraških jam (geološko najbolj znamenita je Jama zadnjega dinozavra), pa tudi značilna flora in favna. Stena nad kampom Sesljan je tudi urejena za plezanje. Geološke značilnosti se nadaljujejo tudi pod morsko gladino, omembe vredna je zlasti pred ne več kot 1000 leti potopljena razpoka, v kateri so tudi arheološki ostanki. Pod novim Devinskim gradom je tudi lepa peščena plaža, do katere vodi strma pot, ki pa javnosti ni dostopna.
Po robu pečin gre znamenita Rilkejeva pot, po kateri naj bi nemški pesnik iz Prage Anton Maria Rilke redno hodil med svojim bivanjem na Devinskem gradu (1911–12), ko je bil gost princese Marie della Torre e Tasso in tam je tudi dobil navdih za svoje Devinske elegije. Ob poti je cela vrsta urejenih razgledišč, s katerih se odpirajo lepo pogledi na Tržaški zaliv in obalo od Istre do lagun pri Gradežu, vidimo pa tudi še vrsto turobnih, opuščenih jarkov in vojaških bunkerjev.
Devinska gradova
Devin je majhno mestece, ki je bilo do nedavnega še pretežno slovensko. Na bližnjo obalo nekateri postavljajo tudi legendo o Lepi Vidi, sicer pa slovi po dveh gradovih. Stari grad je ves v ruševinah, novi grad pa je v zasebni lasti in lepo vzdrževan.
Stari grad Devin so že v 11. st. dali postaviti oglejski patriarhi. Danes je povsem razpadel, a slikovite ruševine je še vedno mogoče obiskati. Prvič sva šla na prepadno vzpetino, ko dostop še ni bil prepovedan, nekaj let kasneje je bilo že treba splezati čez ograjo, danes (2025) pa so prehod povsem ogradili z bodečo žico, za ceno 5€ pa se za ogled da dogovoriti. Pri ogledu velja biti nad prepadi povsem zbran, ali pa ustrezno manj stikati naokrog.
Novi grad Devin pa je še vedno v zasebni lasti. Leta 1389 je plemiška rodbina Walsee dala na kraju prejšnje rimske vojaške postojanke (Castellum Pucinum) zgraditi utrdbo, ki je po burni zgodovini prerasla v močan grad. Sedanji lastniki so družina Torre e Tasso (Thurn und Taxis), ki je zelo znana po tem, da so gostili številne svetovno znane osebnosti. Del gradu je odprt za turiste, v delu gradu pa je tudi slovita mednarodna gimnazija.
Sesljan - začetek poti na vzhodu
Novi Devinski grad s starega - konec poti na zahodu
Dostopi in ogled pečin
Na Rilkejevo pot gremo lahko tako iz Sesljana, kot iz Devina. Zlasti v Sesljanskem zalivu je parkirišč več, nekaj pa jih je tudi zgoraj pri turističnem centru, kjer je tudi vstop na pot. Potem se do novega Devinskega gradu držimo roba sten. Druga možnost je Devin, kjer je nemara najbolje parkirati pri majhnem pristanišču. Tretja možnost pa je parkirišče (2025 tudi še zastonj) med obema mestecema, ob glavni cesti. V vsakem primeru si vzemimo dovolj časa še za ogled obeh gradov, Rilkejevo pot pa bomo verjetno morali prehoditi v obe smeri, razen, če si prej na drugem koncu ne pripravimo koles. Dolžina izleta v eno smer (do Starega Devinskega gradu) je 2,5 km.
Če imamo dovolj časa, potem, ko prehodimo Rilkejevo pot, in izlet nemara zaključimo z ogledom obeh gradov, lahko tudi nadaljujemo s pohodom ob obali proti severozahodu - še v Ribiško naselje in do izvirov reke Timav, ki so naslednja velika naravna in kulturna znamenitost. V tem primeru je najbolje, če nas tam čakajo kolesa, s katerimi se nato vrnemo na izhodišče v Sesljanu.