Kompozicija
To je način kako deli tvorijo celoto. Kakšna je na fotografiji razporeditev objektov. Dobra kompozicija je (skoraj vedno) uravnotežena. Teža objekta ni določena z njegovo velikostjo, barvitostjo ali kakšno drugo fizično lastnostjo. Določa jo pozornost, ki jo bo objektu namenil opazovalec. Zanimivi objekti, ki takoj pritegnejo pogled, imajo največjo težo. Uravnoteženo razporejeni objekti pri opazovalcu povzročajo občutek ugodja.
To je način kako deli tvorijo celoto. Kakšna je na fotografiji razporeditev objektov. Dobra kompozicija je (skoraj vedno) uravnotežena. Teža objekta ni določena z njegovo velikostjo, barvitostjo ali kakšno drugo fizično lastnostjo. Določa jo pozornost, ki jo bo objektu namenil opazovalec. Zanimivi objekti, ki takoj pritegnejo pogled, imajo največjo težo. Uravnoteženo razporejeni objekti pri opazovalcu povzročajo občutek ugodja.
Predstavljajte si, da je v središču fotografije os, namišljena točka, na katero fotografijo položimo na ostro konico. Prazna fotografija je v ravnotežju. Če je na sliki zanimiv objekt na levi, bo kompozicija uravnotežena samo, če bo na njej še en tak zanimiv objekt na desni. Če je zgoraj, naj bo še spodaj. Lahko sta dva pol toliko zanimiva objekta, da je le ravnotežje. In tako naprej. Če je ravnotežje močno porušeno, gledalcu pogled nehote uhaja tja, kjer so bolj zanimivi objekti. Na primer: če je zelo veliko neba, prepredenega z belimi oblački, bo imel vtis, da pokrajina lebdi v zraku. Poenostavljeno rečeno: če ti ob prvem pogledu na sliko pogled vleče na eno stran, se vprašaj, ali je prav, da je kompozicija takšna.
Predstavljajte si, da je v središču fotografije os, namišljena točka, na katero fotografijo položimo na ostro konico. Prazna fotografija je v ravnotežju. Če je na sliki zanimiv objekt na levi, bo kompozicija uravnotežena samo, če bo na njej še en tak zanimiv objekt na desni. Če je zgoraj, naj bo še spodaj. Lahko sta dva pol toliko zanimiva objekta, da je le ravnotežje. In tako naprej. Če je ravnotežje močno porušeno, gledalcu pogled nehote uhaja tja, kjer so bolj zanimivi objekti. Na primer: če je zelo veliko neba, prepredenega z belimi oblački, bo imel vtis, da pokrajina lebdi v zraku. Poenostavljeno rečeno: če ti ob prvem pogledu na sliko pogled vleče na eno stran, se vprašaj, ali je prav, da je kompozicija takšna.
Na tem preprostem primeru si oglejmo uravnoteženo razporeditev. Osrednji motiv je seveda Triglav, ki s svojo mogočno steno zavzema središče slike. Kolikor je zgoraj (ne prav zanimivega) neba, toliko je spodaj jesenskega gozda, pa še malo je ledine in cesta, ki izginja v gozd. Levo od Triglava pa pogled pritegne skupina jesenskih dreves in sonce. Kompozicija bi bila precej neuravnotežena, če se ne bi na desni dvigovala strma, visoka stena. Teže objektov na levi ne odtehta v celoti, za silo pa le gre.
Na tem preprostem primeru si oglejmo uravnoteženo razporeditev. Osrednji motiv je seveda Triglav, ki s svojo mogočno steno zavzema središče slike. Kolikor je zgoraj (ne prav zanimivega) neba, toliko je spodaj jesenskega gozda, pa še malo je ledine in cesta, ki izginja v gozd. Levo od Triglava pa pogled pritegne skupina jesenskih dreves in sonce. Kompozicija bi bila precej neuravnotežena, če se ne bi na desni dvigovala strma, visoka stena. Teže objektov na levi ne odtehta v celoti, za silo pa le gre.
