Kočna, 2540 m

1. Kočna s severa, z Virnikovega Grintavca. Jezersko je že v senci, oba najvišja vrhova Kamniških Alp pa se od sonca še poslavljata.

Vzhodna stran Kočne je najmanj divja in tam je ostenje gore najnižje. Skozi Dolce pripelje na Zdolško škrbino pot, ampak od tam imamo do vrha še nekaj skalovja. En pristop na vrh gre tudi od bivaka, po levem melišču. Pot, ki gre vzdolž vzhodnega grebena na Grintovec, je na sliki slabo vidna.

Od zahoda na Kočno skoraj nihče ne pripleza. Po severozahodnem grebenu že kdo, zahodno ostenje pa je zelo strmo in razbito. Šele v območju jugozahodnega grebena so spet plezalni prehodi okrog druge stopnje zahtevnosti.

Medtem, ko so vrhovi Grintovcev iz svetlih, triasnih kamnin, na terasi nad dolino Kokre najdemo precej starejše, paleozojske kamnine. Na lepi Povšnarjevi planini so še leta 2017 seno sušili v kopah - z zanimivim prezračevalnim sistemom.

Jezerjanom Kočna služi med drugim tudi kot sončna ura. Z imenom Kočna sicer označujejo tudi doline. Ta na sliki je po lepi kmetiji imenovana Makekova Kočna. Snežišče desno od vrha Kočne pa je Povnova dolina, saj je sonce nad njim ravno opoldne. Tam gre prav z vršnega grebena v Makekovo Kočno eden od alpinističnih smukov Kočne. To ni običajen turni smuk. Obvladati je treba skrajne strmine, pa še teren je treba dobro poznati. Če ga ne, se znajdeš nad navpičnimi skoki, ki jih kaže tudi slika.

To je pa dokaj nenavaden pogled na Kočno. Le kje je široka, košata gospa, ki v posmeh svojemu sicer malo višjemu, grintavemu partnerju, obvladuje vso svojo okolico? Megle lezejo čez severovzhodni greben, pod katerim sta na obeh straneh globoki dolini nad Jezerskim. Vrh pa je videti kot kak strm rog, ki ga pot z Jezerskega obide po levi.

Čeprav je vršno skalovje Kočne videti pusto in brez življenja, takihle šopkov ne manjka. Tale je pa prav na grebenu, kjer je hudo izpostavljen mrzlim vetrovom.

8. Vzhodni greben Kočne z Grintovca