Skupina Storžiča > Kratek zgodovinski oris
Kratek zgodovinski oris
Kratek zgodovinski oris
V Sloveniji imamo najstarejša pričevanja o poselitvi iz stare kamene dobe (paleolitika), a v skupini Storžiča najdb iz časov, ko so se ljudje greli v Potočki Zijalki, ni. Zelo malo jih je tudi iz mlade kamene dobe (neolitika). Kakšen najdeni kamen je že videti, kot da so ga obdelali ljudje, tudi enkratno raziskovanje Laznikove zijalke, kjer so našli sledi neolitskega kurišča in kosti jamskega medveda, je še opremljeno z vprašajem. Ljudje so takrat menda živeli na Malijevem gradišču pri Golniku, na pomolu nad Savo pri Kranju in še kje. A bilo jih je malo.
V Sloveniji imamo najstarejša pričevanja o poselitvi iz stare kamene dobe (paleolitika), a v skupini Storžiča najdb iz časov, ko so se ljudje greli v Potočki Zijalki, ni. Zelo malo jih je tudi iz mlade kamene dobe (neolitika). Kakšen najdeni kamen je že videti, kot da so ga obdelali ljudje, tudi enkratno raziskovanje Laznikove zijalke, kjer so našli sledi neolitskega kurišča in kosti jamskega medveda, je še opremljeno z vprašajem. Ljudje so takrat menda živeli na Malijevem gradišču pri Golniku, na pomolu nad Savo pri Kranju in še kje. A bilo jih je malo.
Prazgodovina v naših krajih se seveda konča z antiko, s prihodom Rimljanov. V njenih zadnjih 3000 letih so ljudje že uporabljali kovine. Če so okrog Storžiča živeli ljudje v bakreni in bronasti dobi, so se verjetno ozirali proti jugu, kjer je bilo s hišami na kolih poseljeno Ljubljansko barje, še južneje, že blizu morja, pa so skupnosti ljudi živele v utrjenih gradiščih. Morda so se nekateri z nostalgijo ozirali tudi proti vzhodu, če so prišli iz bolj poseljenih krajev ob Panonski nižini. »Le kaj mi je bilo treba riniti v te gozdove in gore?« A tudi teh je bilo malo.
Prazgodovina v naših krajih se seveda konča z antiko, s prihodom Rimljanov. V njenih zadnjih 3000 letih so ljudje že uporabljali kovine. Če so okrog Storžiča živeli ljudje v bakreni in bronasti dobi, so se verjetno ozirali proti jugu, kjer je bilo s hišami na kolih poseljeno Ljubljansko barje, še južneje, že blizu morja, pa so skupnosti ljudi živele v utrjenih gradiščih. Morda so se nekateri z nostalgijo ozirali tudi proti vzhodu, če so prišli iz bolj poseljenih krajev ob Panonski nižini. »Le kaj mi je bilo treba riniti v te gozdove in gore?« A tudi teh je bilo malo.
Gozdovi pa so kmalu prišli prav. Bakra je bilo v bližini naših krajev malo, kositra (za izdelavo brona) pa sploh nič. Veliko pa je bilo samorodne železove rude. Le topiti je ljudje dolgo niso znali, saj to zahteva zelo visoke temperature. Ko so veščine železarstva po obdonavski in italijanski poti prišle tudi v naše kraje, je gostota poselitve močno porasla. Dolenjska in Posočje sta postali evropsko pomembni središči. Prav v skupini Storžiča tudi železove rude ni bilo kaj dosti, zato so naselja vzniknila v glavnem ob trgovskih poteh. Te so šle vzdolž Save, prečno nanje pa so šle poti čez prelaze Karavank in čez hribovje proti jugu, proti morju. Večji naselji sta bili na lokacijah današnjega Kranja in Bleda, bližje skupini Storžiča pa so bila številna naselja ob celotnem njenem južnem vznožju. Na te gore pa ljudje še niso zahajali, z izjemo najbrž posamičnih lovcev in pastirjev, ki so na večjih planinah imeli skromne koče. Katera plemena so živela tu in katere jezike so govorila, ni znano. Morda so bili to Veneti, morda Karni, morda Tavriski, kot del Noriškega kraljestva?
Gozdovi pa so kmalu prišli prav. Bakra je bilo v bližini naših krajev malo, kositra (za izdelavo brona) pa sploh nič. Veliko pa je bilo samorodne železove rude. Le topiti je ljudje dolgo niso znali, saj to zahteva zelo visoke temperature. Ko so veščine železarstva po obdonavski in italijanski poti prišle tudi v naše kraje, je gostota poselitve močno porasla. Dolenjska in Posočje sta postali evropsko pomembni središči. Prav v skupini Storžiča tudi železove rude ni bilo kaj dosti, zato so naselja vzniknila v glavnem ob trgovskih poteh. Te so šle vzdolž Save, prečno nanje pa so šle poti čez prelaze Karavank in čez hribovje proti jugu, proti morju. Večji naselji sta bili na lokacijah današnjega Kranja in Bleda, bližje skupini Storžiča pa so bila številna naselja ob celotnem njenem južnem vznožju. Na te gore pa ljudje še niso zahajali, z izjemo najbrž posamičnih lovcev in pastirjev, ki so na večjih planinah imeli skromne koče. Katera plemena so živela tu in katere jezike so govorila, ni znano. Morda so bili to Veneti, morda Karni, morda Tavriski, kot del Noriškega kraljestva?
Z antiko je v naše kraje prišla visoka civilizacija, prvi zgodovinski zapisi končujejo obdobje prazgodovine. S tem ne mislim toliko grških trgovcev, pač pa Rimljane, ki so te kraje priključili svojemu imperiju do sredine 1. st. p.n.š. in prinesli pol tisočletja relativne blaginje in reda, pa seveda tudi svoje nadvlade in tiranije. Kljub nihanjem, ki so jih prinašale vojne, se je število prebivalcev zelo povečalo. Prevzem Noriškega kraljestva je bil miren, lokalni veljaki so ohranili svoje položaje, naprej so živela stara naselja, na najpomembnejše položaje pa so Rimljani postavili svoje ljudi. Najbolj zaslužnim so cesarji darovali velika posestva, takšna villa rustica je bila na primer pri Mošnjah. Tudi preprosto prebivalstvo se je romaniziralo in v pozni antiki sprejelo krščanstvo.
Z antiko je v naše kraje prišla visoka civilizacija, prvi zgodovinski zapisi končujejo obdobje prazgodovine. S tem ne mislim toliko grških trgovcev, pač pa Rimljane, ki so te kraje priključili svojemu imperiju do sredine 1. st. p.n.š. in prinesli pol tisočletja relativne blaginje in reda, pa seveda tudi svoje nadvlade in tiranije. Kljub nihanjem, ki so jih prinašale vojne, se je število prebivalcev zelo povečalo. Prevzem Noriškega kraljestva je bil miren, lokalni veljaki so ohranili svoje položaje, naprej so živela stara naselja, na najpomembnejše položaje pa so Rimljani postavili svoje ljudi. Najbolj zaslužnim so cesarji darovali velika posestva, takšna villa rustica je bila na primer pri Mošnjah. Tudi preprosto prebivalstvo se je romaniziralo in v pozni antiki sprejelo krščanstvo.
Do obdobja preseljevanja ljudstev in s tem razpada imperija je ozemlje okrog naše gorske skupine živelo v relativnem miru in na obrobju dogodkov. Potem pa so sledili valovi vpadov barbarskih ljudstev, ki so prihajala od vzhoda in ljudstva so se spet mešala. Huni, Goti in Langobardi so odšli naprej, Slovani so ostali. Romaniziranega avtohtonega prebivalstva nihče ni branil in ostalo jim je samo to, da so pobegnili v naselbine v hribih. Najbrž v 7. stoletju nihče ni šel prav na Storžič. Če pa bi šel, bi videl kaj žalostno sliko:
Do obdobja preseljevanja ljudstev in s tem razpada imperija je ozemlje okrog naše gorske skupine živelo v relativnem miru in na obrobju dogodkov. Potem pa so sledili valovi vpadov barbarskih ljudstev, ki so prihajala od vzhoda in ljudstva so se spet mešala. Huni, Goti in Langobardi so odšli naprej, Slovani so ostali. Romaniziranega avtohtonega prebivalstva nihče ni branil in ostalo jim je samo to, da so pobegnili v naselbine v hribih. Najbrž v 7. stoletju nihče ni šel prav na Storžič. Če pa bi šel, bi videl kaj žalostno sliko:
Njegov krščanski svet je popolnoma razpadel, skozi deželo divjajo vedno nove horde barbarov. Kamor pogleda, povsod se nad mesti in vasmi vije dim, le redka se še lahko krčevito branijo. Kdo ve, če Carnium še vztraja? Ali so zadnje posadke Langobardov še za obzidjem, ali so že odšli proti zahodu? Naši ljudje so na visoko ležečih, nedostopnih gradiščih. Na Ajdni, nad Drago, pri sv. Petru, na Vaškem (Laškem?), pri sv. Lovrencu in na Gradišču nad Bašljem, pri Sv. Jakobu, … Vse to so današnja imena, nihče ne ve, kako so jih imenovali ljudje, ki so se v te naselbine zatekli. Tudi, če se ubranijo pred barbari, je na tistih hribih težko preživeti. Le nekaj polj v dolini je še ostalo uporabnih, samo od lova se ne da živeti, planine v teh gorah lahko redijo le malo drobnice.
Njegov krščanski svet je popolnoma razpadel, skozi deželo divjajo vedno nove horde barbarov. Kamor pogleda, povsod se nad mesti in vasmi vije dim, le redka se še lahko krčevito branijo. Kdo ve, če Carnium še vztraja? Ali so zadnje posadke Langobardov še za obzidjem, ali so že odšli proti zahodu? Naši ljudje so na visoko ležečih, nedostopnih gradiščih. Na Ajdni, nad Drago, pri sv. Petru, na Vaškem (Laškem?), pri sv. Lovrencu in na Gradišču nad Bašljem, pri Sv. Jakobu, … Vse to so današnja imena, nihče ne ve, kako so jih imenovali ljudje, ki so se v te naselbine zatekli. Tudi, če se ubranijo pred barbari, je na tistih hribih težko preživeti. Le nekaj polj v dolini je še ostalo uporabnih, samo od lova se ne da živeti, planine v teh gorah lahko redijo le malo drobnice.
Potem so se Alpski Slovenci postopno ustalili v teh krajih. Pomešali so se z romaniziranimi staroselci, ki so jih naučili marsikaj, kar na pol nomadski Slovani niso znali. Kmetovanja v teh krajih, obrti, gradnje. Slovenci pa so ohranili svoj način življenja v vaških skupnostih in svoje bogove. A ne za dolgo. Iz oddaljenih verskih središč so poslali goreče škofe s poslanstvom pokristjanjevanja, da bi bili bolj prepričljivi, so jih spremljale vojske nove velesile – frankovske države. Nekaj odpora je bilo, pa ne prav veliko. Morda je utrdba na Gradišču nad Bašljem padla med zadnjimi. Potem je prevladal novi družbeni red – fevdalizem. V začetku nenavadno sožitje dveh centrov moči: cerkve in posvetne države (cesarstva). A bil je učinkovit. Za vse druge možne družbene ureditve je bilo še prezgodaj.
Potem so se Alpski Slovenci postopno ustalili v teh krajih. Pomešali so se z romaniziranimi staroselci, ki so jih naučili marsikaj, kar na pol nomadski Slovani niso znali. Kmetovanja v teh krajih, obrti, gradnje. Slovenci pa so ohranili svoj način življenja v vaških skupnostih in svoje bogove. A ne za dolgo. Iz oddaljenih verskih središč so poslali goreče škofe s poslanstvom pokristjanjevanja, da bi bili bolj prepričljivi, so jih spremljale vojske nove velesile – frankovske države. Nekaj odpora je bilo, pa ne prav veliko. Morda je utrdba na Gradišču nad Bašljem padla med zadnjimi. Potem je prevladal novi družbeni red – fevdalizem. V začetku nenavadno sožitje dveh centrov moči: cerkve in posvetne države (cesarstva). A bil je učinkovit. Za vse druge možne družbene ureditve je bilo še prezgodaj.
Novi posvetni oblastniki so zgradili prve gradove. Na novih krajih, saj stara gradišča njihovim namenom niso ustrezala. Grad Kamen (12. st.) je bdel nad trgovskima potema ob Savi in predvsem po dolini Drage in naprej čez Karavanke. Stari Gutenberg (12. st.) podobno nad potjo čez Ljubelj. Stari grad nad Preddvorom (12. st.) je bil pomemben zaradi trgovske poti čez Jezerski vrh. Po vsej deželi so se obnovili kmetijstvo, obrt in trgovina.
Novi posvetni oblastniki so zgradili prve gradove. Na novih krajih, saj stara gradišča njihovim namenom niso ustrezala. Grad Kamen (12. st.) je bdel nad trgovskima potema ob Savi in predvsem po dolini Drage in naprej čez Karavanke. Stari Gutenberg (12. st.) podobno nad potjo čez Ljubelj. Stari grad nad Preddvorom (12. st.) je bil pomemben zaradi trgovske poti čez Jezerski vrh. Po vsej deželi so se obnovili kmetijstvo, obrt in trgovina.
Nadaljnje opisovanje zgodovine pa lahko precej skrajšamo. Ljudje so se še enkrat zatekli v hribe, ko so v 15. in 16. st. bežali pred Turki (no, tudi kasneje so se še večkrat, na primer rokovnjači, ki so se izogibali vojski in tudi partizani med drugo svetovno vojno). Večje posege v gorski svet skupine Storžiča so pomenile samo redke visokogorske kmetije, redke višje ležeče planine in sečnja gozdov, ki je spremljala še nekaj časa razvijajoče se železarstvo. Rudnikov v teh gorah ni, tisti pod Begunjščico že sodijo h Karavankam.
Nadaljnje opisovanje zgodovine pa lahko precej skrajšamo. Ljudje so se še enkrat zatekli v hribe, ko so v 15. in 16. st. bežali pred Turki (no, tudi kasneje so se še večkrat, na primer rokovnjači, ki so se izogibali vojski in tudi partizani med drugo svetovno vojno). Večje posege v gorski svet skupine Storžiča so pomenile samo redke visokogorske kmetije, redke višje ležeče planine in sečnja gozdov, ki je spremljala še nekaj časa razvijajoče se železarstvo. Rudnikov v teh gorah ni, tisti pod Begunjščico že sodijo h Karavankam.
Sedaj, v 21. st., pa ljudje tudi podobo gora Storžičeve skupine hitro in brezobzirno spreminjajo. Največji poseg pomenijo gozdne ceste. Ker območje naravovarstveno ni zaščiteno, jih rijejo prav povsod, po še tako zahtevnem terenu in prav do zgornje gozdne meje. Pobrita so cela pobočja, cesta ali vlaka vodi že do vsake bukve. Kdaj za izgovor prav pride še kak vetrolom ali požled, a ko ne bo več dobička od gozdov se bo tudi to nehalo. Da le ne bi speljali cest (in žičnic) še višje – zaradi lastnikov vikend hišic in zaradi turistov, tistih mehkužnih, seveda. Gozd sam se že hitro zaraste. Ni še tako dolgo tega, ko so Kriško goro kosili in je bila v vrhnjem delu vsa travnata. Gradišče nad Bašljem je bilo od pozne antike naprej nekaj stoletij prava, z obzidjem utrjena vas, danes pa je poraslo z gozdom. Utrdbe gradu Kamen so menda nekoč segale visoko pod Mali vrh (če tisto kamenje res ni nekaj čisto drugega), danes iz doline ni več ničesar videti. Tudi pasejo v skupini Storžiča komaj še kje in planine se zaraščajo. Poskusite se prebiti skozi gosto smrečje Hajniharjeve planine, pa boste videli, da je res tako. Še zlasti se je divjina ohranila v severnih predelih skupine.
Sedaj, v 21. st., pa ljudje tudi podobo gora Storžičeve skupine hitro in brezobzirno spreminjajo. Največji poseg pomenijo gozdne ceste. Ker območje naravovarstveno ni zaščiteno, jih rijejo prav povsod, po še tako zahtevnem terenu in prav do zgornje gozdne meje. Pobrita so cela pobočja, cesta ali vlaka vodi že do vsake bukve. Kdaj za izgovor prav pride še kak vetrolom ali požled, a ko ne bo več dobička od gozdov se bo tudi to nehalo. Da le ne bi speljali cest (in žičnic) še višje – zaradi lastnikov vikend hišic in zaradi turistov, tistih mehkužnih, seveda. Gozd sam se že hitro zaraste. Ni še tako dolgo tega, ko so Kriško goro kosili in je bila v vrhnjem delu vsa travnata. Gradišče nad Bašljem je bilo od pozne antike naprej nekaj stoletij prava, z obzidjem utrjena vas, danes pa je poraslo z gozdom. Utrdbe gradu Kamen so menda nekoč segale visoko pod Mali vrh (če tisto kamenje res ni nekaj čisto drugega), danes iz doline ni več ničesar videti. Tudi pasejo v skupini Storžiča komaj še kje in planine se zaraščajo. Poskusite se prebiti skozi gosto smrečje Hajniharjeve planine, pa boste videli, da je res tako. Še zlasti se je divjina ohranila v severnih predelih skupine.