Pri gozdarski koči malicamo, nato pa nadaljujemo proti osnovnemu cilju izleta - proti Ždroclam. Ne moreva si dobro predstavljati, kaj naj bi to bilo - je hrib in so nekakšne kraške luknje, je težko prehoden, silno slikovit svet. Območje je gozdni rezervat in menda gozdarji zelo neradi vidijo, da vanj zahajajo navadni smrtniki. Preverimo kompas (Ich bin ein Scheucheranhänger - podaril mi ga je celovški župan v svoji predvolilni propagandi) in gozdarsko specialko in se odpravimo. Po zaraslem kolovozu in nato slabotni stezici pridemo na jaso pri Andrejevem studencu. V blatu ob mlakuži med različnimi stopinjami živali jasno razločimo svež odtis medvedove šape z mogočnimi kremplji. Tu se steza konča, naprej je treba kar po občutku. Ko se začnemo dvigati, Tomaža obide slabost. Naprej naj bi šla sama, saj menda ni daleč. Nadaljevanje je močno adrenalinsko - ves čas vestno pomniva, kje hodiva, da bova ja našla pot nazaj. Slediva rdečim gozdarskim oznakam na deblih, lomastiva pa s tako ihto, da vse zverine daleč naokrog pobegnejo. Kmalu zagledava svetlo luknjo in z bližnjega pomola spaziva prvo Ždroclo - udorino z dnom razsežnosti nogometnega igrišča. Nadaljujeva ob njej in se ves čas posvetujeva z zemljevidom. Sedaj prečkava pobočje pod vrhom Ždrocel, potem greva po hrbtu proti zahodu in čez čas se nama že kar zdi, da sva predaleč. Treba bo zaviti bolj na levo. Po lepo prehodnem hrbtu se približava robu in se zazreva v impozantno globoko brezno. Zlezeva čez skalni mostiček in ugotoviva, da sta dve podobni druga poleg druge. Navpične stene, v dolini večni sneg, popolna divjina. Zanimivo bi se bilo spustiti dol, ampak iz ene v drugo dolino se ne bi dalo splezati in za raziskovanje bi porabila preveč časa. Že tako sva počasna. Ko se razgledava, se skrbno vrneva po isti poti. Oddahneva se na jasi, kjer se srečamo s Tomažem. Ta je menda obmiroval v tišini, pa so začele mimo hoditi vse sorte živali - seveda, midva s svojimi strahovi tako vse preženeva. Potem se skupaj vzpnemo na bližnji hrib in posedimo na Tomaževem razglednem balkonu. Od tu je najlepši pogled na Snežnik. Vreme se je zjasnilo in svet postane mnogo prijaznejši. Pretepene nizke bukve prepletajo svoje artritičine okončine.