Ždrocle, 2003

2. junija, 2003

Pred današnjim izletom v pragozd imava večjo tremo kot pred visokimi hribi. Tja se menda ni dobro podati brez komapsa. Navsezgodaj pobereva v Ljubljani Tomaža. Obkrožanje snežniškega masiva začnemo pri gradu Snežnik. Na obrobju parka bredemo skozi mokro travo in si v dežju ogledamo trenutno presahle kraške izvire. Razkoračeni hrasti na nas otresajo dežne kaplje. Cesta se potopi v gozd, komaj kje se razpre razgled navzdol, pa še tega krni vreme, ki niha med pršečim in temno oblačnim. Minemo brezno ob poti in ruševine italijanske vojašnice, pa spomenik padlemu pilotu Josipu Križaju, vozimo tik ob meji s Hrvaško. Po novi gozdni cesti se dvignemo visoko pod skalnati vrh Cifre, v globoko zevajoče brezno mečemo skale in poslušamo, kako se še dolgo razbijajo ob stenah. Na razglednih vršnih pečinah se nam je dano razgledati le proti hrvaškim hribom, Snežnik se skriva v megli.

Naslednja postaja je Sežanje, kjer Tomaž po neprespani noči počije, midva greva pa pogledat Grčovec, svetlo travnato krčevino pod vznožjem Snežnika. Smreke sredi livade široko razprostirajo krinoline, lovci so si postavili nekakšen "Boroevićev prestol", pa drglišče za srnjad, na bližnje drevo pa seveda sodobno zastekljeno prežo. Ptiči so glasni, od živali pa kljub tesnobnemu pričakovanju opaženi le polži in pupki.

Pri gozdarski koči malicamo, nato pa nadaljujemo proti osnovnemu cilju izleta - proti Ždroclam. Ne moreva si dobro predstavljati, kaj naj bi to bilo - je hrib in so nekakšne kraške luknje, je težko prehoden, silno slikovit svet. Območje je gozdni rezervat in menda gozdarji zelo neradi vidijo, da vanj zahajajo navadni smrtniki. Preverimo kompas (Ich bin ein Scheucheranhänger - podaril mi ga je celovški župan v svoji predvolilni propagandi) in gozdarsko specialko in se odpravimo. Po zaraslem kolovozu in nato slabotni stezici pridemo na jaso pri Andrejevem studencu. V blatu ob mlakuži med različnimi stopinjami živali jasno razločimo svež odtis medvedove šape z mogočnimi kremplji. Tu se steza konča, naprej je treba kar po občutku. Ko se začnemo dvigati, Tomaža obide slabost. Naprej naj bi šla sama, saj menda ni daleč. Nadaljevanje je močno adrenalinsko - ves čas vestno pomniva, kje hodiva, da bova ja našla pot nazaj. Slediva rdečim gozdarskim oznakam na deblih, lomastiva pa s tako ihto, da vse zverine daleč naokrog pobegnejo. Kmalu zagledava svetlo luknjo in z bližnjega pomola spaziva prvo Ždroclo - udorino z dnom razsežnosti nogometnega igrišča. Nadaljujeva ob njej in se ves čas posvetujeva z zemljevidom. Sedaj prečkava pobočje pod vrhom Ždrocel, potem greva po hrbtu proti zahodu in čez čas se nama že kar zdi, da sva predaleč. Treba bo zaviti bolj na levo. Po lepo prehodnem hrbtu se približava robu in se zazreva v impozantno globoko brezno. Zlezeva čez skalni mostiček in ugotoviva, da sta dve podobni druga poleg druge. Navpične stene, v dolini večni sneg, popolna divjina. Zanimivo bi se bilo spustiti dol, ampak iz ene v drugo dolino se ne bi dalo splezati in za raziskovanje bi porabila preveč časa. Že tako sva počasna. Ko se razgledava, se skrbno vrneva po isti poti. Oddahneva se na jasi, kjer se srečamo s Tomažem. Ta je menda obmiroval v tišini, pa so začele mimo hoditi vse sorte živali - seveda, midva s svojimi strahovi tako vse preženeva. Potem se skupaj vzpnemo na bližnji hrib in posedimo na Tomaževem razglednem balkonu. Od tu je najlepši pogled na Snežnik. Vreme se je zjasnilo in svet postane mnogo prijaznejši. Pretepene nizke bukve prepletajo svoje artritičine okončine.

Veliko smo že doživeli, veliko je pa še pred nami! Velika Padežnica je sanjska zelena oaza med temnimi gozdovi, zahodno od nje pa je Vodna dolina, ki naj bi bila še lepša. Ne utegnemo obresti vsega, naslednje so Velike dolčice, ledvičasta livada, v katere koncu občudujemo slikovito instalacijo belih kraških kočnikov, ki nudijo zavetje populaciji smrečic. Spet so lovci glavni koristniki jase - dve priročni njivici, kamor bodo zvabljali divjad, sami pa z udobne preže upravljali s prstom na petelinu.

Razgledišče Orlovice na robu planote ponudi kontraste - prisekani Snežnik s pregrinjalom gozdov na severu in ravne livade Gomanc ob južnem vznožnju. Cesta se obrača proti zahodu. Iz gozda pogledamo na Razborju, pod katerim ležijo Gure - "ničvredna kraška zemlja" po mnenju njenih lastnikov, ki jo s prodajo veterničarjem nameravajo oplemenititi z dodatno vrednostjo. Prezračen, gol svet se po dolgi vožnji skozi gotske gozdne hodnike prav prileže pogledu.

Zadnja postaja so travnate planjave na zahodni strani pogorja, ki jih že poznava. Okrog Devina in Milanje so rdeče pobarvane skale, v tleh so zabiti količki, pa merilni stolp za veter opravlja svoje poslanstvo. Trave nise izsušene kot na Goliču, ampak sočno zelene. Tu je padavin več, rože podobne in kar številne, vrednostna primerjava pa ni mogoča - to tu je drugačen svet, enako lep. Pričakamo zadnje trenutke dneva, nato pa se skozi noč peljemo v civilizacijo. Vtisov je za en dan toliko, da so besede odveč.