Presanella

V gorah okrog Madone di Campiglio imamo za mlado družino lepe cilje. Drejc in Martin sta stara 14 in 11 let in ravno prav nabrušena tudi že za resnejše ture. Prvi dan za ogrevanje naredimo "Krog petih jezer" in Cimo Serodoli, drugi dan je na vrsti že Presanella, 3558m.

Kljub zgodnjemu odhodu se pot s parkirišča na skoraj 2000m do koče Segantini zelo vleče. Nemara bi naravnost iz doline prišli prej. Čez snežišče pod Monte Nero gre lepa gaz, a se tega prehoda ne upamo lotiti, saj imamo štirje samo dva cepina in dvoje dereze. Pot naokrog čez prelaz Quattro Cantoni je daljša, ampak saj kondicija ni noben problem. Hitro smo čez prelaz, nekaj sto metrov moramo sestopiti, nato pa se spet povzpnemo na južni greben. Še vedno smo prvi današnji pristopniki s te strani, a pod vrhom nas zaustavi ostra škrbina. Povsod divji prepadi, le na levo gre strma senčna grapa. Za naše zmogljivosti je videti pretežka.

Meni je zelo veliko do vrha, ki ga že vidimo na dosegu roke. Predlagam, da gremo čisto dol na moreno in po južnem pobočju na vrh. Saj bi še zmogli! Jasmina in Martin sta čisto potrta, vračamo se. A še visoko na hrbtu srečamo prvo navezo, ki prihaja za nami - vodnika in klienta. Povesta, da smo bili prav, le s škrbine je treba malo splezati dol. Za skalo je celo skrit klin za varovanje. Plezanje kljub nizki morali ni težko, nekako II. stopnje, je pa izpostavljeno. Že po slabem raztežaju v desno prečka ozka polička, dosežemo strmo, zasneženo grapo in po njej izplezamo nazaj na greben. Pot na vrh je odprta, fanta tako pohitita, da meni začne razbijati v sencah in ju komaj še dohajam. Šele čez čas prideta na vrh tudi klient in vodnik, potem pa z druge strani še nekaj planincev.

Vsi so že odšli z vrha, mi se odpravimo zadnji. Južno pobočje je strmo, sestopamo navezani, saj ne poznamo nevarnosti razpok. Naša znanca vodnik in njegov klient sta seveda odšla spet po krajši poti čez Škrbino Monte Nero. Spodaj je sneg že zelo razmehčan, vroče je in zavijemo proti moreni. Najdemo še čisto uporaben cepin, seveda, sedaj, ko ga ne rabimo več! Na prelaz Quattro Cantoni se vzpenjamo že počasneje, spet pa pohitimo na drugi strani h koči Segantini. Ravno počivamo, ko prideta dol naša znanca. Ne moreta verjeti - vsakič ju prehitimo, ob tem, da sta vsakič onadva tista, ki gresta po bližnjici! Jaz moram še čez greben po avto, a sonce je še visoko na nebu, ko se spodaj na cesti spet zberemo. Na drugi strani doline police Brente že kličejo!