Pristopi na Kočno z juga in jugovzhoda
Pristopi na Kočno z juga in jugovzhoda
Embedded Files
Iti na Kočno z juga, pomeni začeti turo pri Suhadolniku. Najlažje, markirane variante gredo precej naokrog, a bodo na tej strani opisane prve, saj se nanje navezujejo tudi bolj direktne smeri. Na kratko pa bom opisal tudi pristope na Kočno od jugovzhoda in z vrha Grintovca, čeprav bodo opisani tudi v poglavjih slednjega.
Iti na Kočno z juga, pomeni začeti turo pri Suhadolniku. Najlažje, markirane variante gredo precej naokrog, a bodo na tej strani opisane prve, saj se nanje navezujejo tudi bolj direktne smeri. Na kratko pa bom opisal tudi pristope na Kočno od jugovzhoda in z vrha Grintovca, čeprav bodo opisani tudi v poglavjih slednjega.
5. Jezerska Kočna od Suhadolnika, čez Taško in skozi Dolce, T4, O , 5 h 15 min
5. Jezerska Kočna od Suhadolnika, čez Taško in skozi Dolce, T4, O , 5 h 15 min
Od kmetije se bomo čez dolinski skok Taško povzpeli daleč proti V-SV, potem bomo proti SZ prečkali Grdi graben, iz Srednjih dolcev pa bomo po eni od dveh markiranih variant šli bodisi na Jezersko, bodisi na Kokrsko Kočno (ali na obe). Zemljevid.
Od kmetije se bomo čez dolinski skok Taško povzpeli daleč proti V-SV, potem bomo proti SZ prečkali Grdi graben, iz Srednjih dolcev pa bomo po eni od dveh markiranih variant šli bodisi na Jezersko, bodisi na Kokrsko Kočno (ali na obe). Zemljevid.
S parkirišča, 880 m, se napotimo po poti na Kokrsko sedlo. V Suhem dolu, 1095 m, se sedaj normalna pot odcepi v desno, skozi gozd in ob razbiti grapi, potem pa zavije levo in se strmo vzpne čez dolinski skok Taška. Kratka prečnica nas skoraj vodoravno pripelje do stika s staro potjo (ki je sicer krajša, lepša, a sedaj njenih varoval ne vzdržujejo več). Iznad Taške gre pot proti SV in čez veliko grapo (pozimi lahko neprijetno, plazovi včasih naredijo silno razdejanje, stene plaznice so lahko tudi več metrov visoke, letnih markacij ni videti.) dosežemo nekdanjo Suhadolnikovo planino.
S parkirišča, 880 m, se napotimo po poti na Kokrsko sedlo. V Suhem dolu, 1095 m, se sedaj normalna pot odcepi v desno, skozi gozd in ob razbiti grapi, potem pa zavije levo in se strmo vzpne čez dolinski skok Taška. Kratka prečnica nas skoraj vodoravno pripelje do stika s staro potjo (ki je sicer krajša, lepša, a sedaj njenih varoval ne vzdržujejo več). Iznad Taške gre pot proti SV in čez veliko grapo (pozimi lahko neprijetno, plazovi včasih naredijo silno razdejanje, stene plaznice so lahko tudi več metrov visoke, letnih markacij ni videti.) dosežemo nekdanjo Suhadolnikovo planino.
Suhi dol pozimi, pogled na Kočno
Na planini je nekoč stala stara Frischaufova koča, a danes njenih ostankov ni več videti. Tam moramo biti pozorni na odcep poti v levo – začetek je po travnatem hrbtu naravnost navzgor. Pot ni zelo shojena in kmalu postane ozka in izpostavljena. Strmo skalovje Grintovca z desne pritiska nanjo in pot nekajkrat mora tudi izgubiti malo višine. Še največ se spusti v območju Grdega grabna. Na drugi strani potem še naprej prečka pobočja Grintovca in je na nekaj mestih tudi zavarovana. Slednjič se spusti rahlo v levo in pridemo v Srednje Dolce, kjer je na 1902 m križišče poti. Od tu naprej lahko načrtujemo tudi krožno turo na vrh in nazaj.
Na planini je nekoč stala stara Frischaufova koča, a danes njenih ostankov ni več videti. Tam moramo biti pozorni na odcep poti v levo – začetek je po travnatem hrbtu naravnost navzgor. Pot ni zelo shojena in kmalu postane ozka in izpostavljena. Strmo skalovje Grintovca z desne pritiska nanjo in pot nekajkrat mora tudi izgubiti malo višine. Še največ se spusti v območju Grdega grabna. Na drugi strani potem še naprej prečka pobočja Grintovca in je na nekaj mestih tudi zavarovana. Slednjič se spusti rahlo v levo in pridemo v Srednje Dolce, kjer je na 1902 m križišče poti. Od tu naprej lahko načrtujemo tudi krožno turo na vrh in nazaj.
Na najvišji vrh Kočne bomo šli čez Dolško škrbino. Na razcepu gremo torej desno, proti severu, z vrha Zgornjih Dolcev potem v kratkem vzponu dosežemo Dolško škrbino, 2279 m, kjer z Grintovca pride Špremova pot.
Na najvišji vrh Kočne bomo šli čez Dolško škrbino. Na razcepu gremo torej desno, proti severu, z vrha Zgornjih Dolcev potem v kratkem vzponu dosežemo Dolško škrbino, 2279 m, kjer z Grintovca pride Špremova pot.
Vzpon nadaljujemo proti levi in kmalu (na 2354 m) se nam z jezerske strani priključi še Kremžarjeva pot. Naprej gre na vrh Kočne samo še ena pot – pod vzhodnim grebenom.
Vzpon nadaljujemo proti levi in kmalu (na 2354 m) se nam z jezerske strani priključi še Kremžarjeva pot. Naprej gre na vrh Kočne samo še ena pot – pod vzhodnim grebenom.
Že kmalu za prvim robom kaže, da velike trebušaste skale ne bodo dovoljevale prehoda. A na najožjem delu se je pod "trebuhi" izoblikovala ozka polička. Prehod je nizek in če imamo nahrbtnik, ga je še najbolje porivati pred seboj, da pa se iti tudi malo bolj po zunanji strani, čeprav je levo kar spoštljiv prepad. Težave so kmalu za nami in udobna steza nas vodi po polici naprej proti zahodu. Nato se čez skrotast svet v nekaj zavojih dvigne in za kratek čas pridemo na sam greben. V nadaljevanju pa spet moramo po polici in prehodih pod njim, dokler ne dosežemo vršnega skalovja, čez katerega splezamo na malo prostorni vršni rogelj.
Že kmalu za prvim robom kaže, da velike trebušaste skale ne bodo dovoljevale prehoda. A na najožjem delu se je pod "trebuhi" izoblikovala ozka polička. Prehod je nizek in če imamo nahrbtnik, ga je še najbolje porivati pred seboj, da pa se iti tudi malo bolj po zunanji strani, čeprav je levo kar spoštljiv prepad. Težave so kmalu za nami in udobna steza nas vodi po polici naprej proti zahodu. Nato se čez skrotast svet v nekaj zavojih dvigne in za kratek čas pridemo na sam greben. V nadaljevanju pa spet moramo po polici in prehodih pod njim, dokler ne dosežemo vršnega skalovja, čez katerega splezamo na malo prostorni vršni rogelj.
Prehod pod "Trebuhom", 1972
6. Kokrska Kočna od Suhadolnika, čez Taško in mimo bivaka, T4, O , 5 h 15 min
6. Kokrska Kočna od Suhadolnika, čez Taško in mimo bivaka, T4, O , 5 h 15 min
Do razpotja v Srednjih Dolcih, 1902 m, je ta tura enaka turi št. 5. Tam pa gremo levo, proti JZ, po poti k Bivaku v Kočni (last PD Kranj, 8 ležišč, stalno odprt). Malo slabše uhojena pot kmalu vstopi v strmo grapo, skozi katero se vzpne na travnat stranski greben, kjer je dobrih 100 m proti J na 1964 m bivak. A prav do njega nam ni treba iti. Že na razcepu na vrhu grape sledimo markacijam v desno, proti S, na melišča Dovškega plazu. Že po slabe pol ure jih pot prečka proti levi, proti SZ, nato pa na drugi strani melišča čez iztek grape vstopimo v skalovje (pozimi gremo v dobrih razmerah kar gor po grapi). Do vršnega skalovja Kokrske Kočne potem sledimo srednje zahtevni ferati, na vršnem grebenu je potem le še strmo skrotje in kmalu smo na vrhu, 2520 m.
Do razpotja v Srednjih Dolcih, 1902 m, je ta tura enaka turi št. 5. Tam pa gremo levo, proti JZ, po poti k Bivaku v Kočni (last PD Kranj, 8 ležišč, stalno odprt). Malo slabše uhojena pot kmalu vstopi v strmo grapo, skozi katero se vzpne na travnat stranski greben, kjer je dobrih 100 m proti J na 1964 m bivak. A prav do njega nam ni treba iti. Že na razcepu na vrhu grape sledimo markacijam v desno, proti S, na melišča Dovškega plazu. Že po slabe pol ure jih pot prečka proti levi, proti SZ, nato pa na drugi strani melišča čez iztek grape vstopimo v skalovje (pozimi gremo v dobrih razmerah kar gor po grapi). Do vršnega skalovja Kokrske Kočne potem sledimo srednje zahtevni ferati, na vršnem grebenu je potem le še strmo skrotje in kmalu smo na vrhu, 2520 m.
7. Povezava: Kokrska Kočna - Jezerska Kočna, T4, O ,15 min
7. Povezava: Kokrska Kočna - Jezerska Kočna, T4, O ,15 min
Pot se najprej spusti v grapo med obema Kočnama, vsa zahtevnejša mesta so zavarovana. Podoben je vzpon proti vrhu Jezerske Kočne, malo pred vrhom na razpotju zavijemo levo in kmalu dosežemo najvišji vrh Kočne.
Pot se najprej spusti v grapo med obema Kočnama, vsa zahtevnejša mesta so zavarovana. Podoben je vzpon proti vrhu Jezerske Kočne, malo pred vrhom na razpotju zavijemo levo in kmalu dosežemo najvišji vrh Kočne.
Sestopi. Z vseh najvišjih vrhov Kočne proti jugu najlažje sestopimo po eni od markiranih poti. Izurjeni gorniki od bivaka pogosto sestopajo k Suhadolniku po direktni smeri (št. 8). Omeniti pa velja še eno varianto. Z Jezerske Kočne gre markirana pot proti Dolški škrbini najprej čez vršno skalovje, potem pa pride na SV greben. Tik pred tem je možen strm prehod desno dol (proti V oziroma JV) na velika melišča in naprej v Zgornje Dolce. V dobrih razmerah je to hitra varianta, ki pa ne pride v poštev, če smo nad Dolško škrbino zaradi "trebuhov" pustili nahrbtnik. Za letni vzpon je ta prehod prenaporen, pozimi pa je v dobrem snegu (in z ustrezno opremo) odlična varianta.
Sestopi. Z vseh najvišjih vrhov Kočne proti jugu najlažje sestopimo po eni od markiranih poti. Izurjeni gorniki od bivaka pogosto sestopajo k Suhadolniku po direktni smeri (št. 8). Omeniti pa velja še eno varianto. Z Jezerske Kočne gre markirana pot proti Dolški škrbini najprej čez vršno skalovje, potem pa pride na SV greben. Tik pred tem je možen strm prehod desno dol (proti V oziroma JV) na velika melišča in naprej v Zgornje Dolce. V dobrih razmerah je to hitra varianta, ki pa ne pride v poštev, če smo nad Dolško škrbino zaradi "trebuhov" pustili nahrbtnik. Za letni vzpon je ta prehod prenaporen, pozimi pa je v dobrem snegu (in z ustrezno opremo) odlična varianta.
Jugozahodni greben Kokrske Kočne, II/I stopnja
Jugozahodni greben Kokrske Kočne, II/I stopnja
Po tej smeri še nisva šla na Kočno, zato navajam le nekaj informacij, čeprav gre za lahek plezalni vzpon, ki so mu kos tudi izurjeni ne-alpinisti, saj so težave bolj v orientaciji, kot v zahtevnosti plezanja. Velika večina je nad lepoto vzpona navdušena. Striktno gledano, se vzpon po JZ grebenu začne šele na škrbini Mala Vratca, 1934 m, čeprav nekateri greben dosežejo že nižje in morajo potem preplezati še stolp JZ od škrbine. Ker se greben konča Na Križu, 2485 m, je tega dela ture 550 višinskih metrov, izhodišče pod Suhadolnikom pa je na 880 m.
Po tej smeri še nisva šla na Kočno, zato navajam le nekaj informacij, čeprav gre za lahek plezalni vzpon, ki so mu kos tudi izurjeni ne-alpinisti, saj so težave bolj v orientaciji, kot v zahtevnosti plezanja. Velika večina je nad lepoto vzpona navdušena. Striktno gledano, se vzpon po JZ grebenu začne šele na škrbini Mala Vratca, 1934 m, čeprav nekateri greben dosežejo že nižje in morajo potem preplezati še stolp JZ od škrbine. Ker se greben konča Na Križu, 2485 m, je tega dela ture 550 višinskih metrov, izhodišče pod Suhadolnikom pa je na 880 m.
S parkirišča gremo proti Kokrskemu sedlu do Suhega dola, tam pa na 1080 m levo gor (po drugem kolovozu) in do ovinka na 1313 m, tik preden se kolovoz konča. Tam po šibki stezici naravnost in pod steno v grapo. Nato po grapi in čez več skokov proti severu, Na Plazeh pa se obrnemo levo proti že vidnim Malim Vratcem. Nato v glavnem sledimo grebenu, bolj zahtevnim mestom II. stopnje (večina smeri je v okvirih I. stopnje) pa se izogibamo, sprva na leva, potem pa v glavnem na desna pobočja. Z vrha Na Križu nato sestopimo do markirane poti (št. 6).
S parkirišča gremo proti Kokrskemu sedlu do Suhega dola, tam pa na 1080 m levo gor (po drugem kolovozu) in do ovinka na 1313 m, tik preden se kolovoz konča. Tam po šibki stezici naravnost in pod steno v grapo. Nato po grapi in čez več skokov proti severu, Na Plazeh pa se obrnemo levo proti že vidnim Malim Vratcem. Nato v glavnem sledimo grebenu, bolj zahtevnim mestom II. stopnje (večina smeri je v okvirih I. stopnje) pa se izogibamo, sprva na leva, potem pa v glavnem na desna pobočja. Z vrha Na Križu nato sestopimo do markirane poti (št. 6).
JZ greben z Vratci (na levi) in zahodni krak J grebena. Vir: Volk, Hribi.net
Južni greben Kokrske Kočne pa se kmalu razcepi. Po zahodnem kraku (slika zgoraj) tudi še plezajo, na vzhodnem pa stoji Bivak v Kočni. Stena med grebenoma zahteva že pravo plezanje, plezalci v njej pa so zelo redki.
Južni greben Kokrske Kočne pa se kmalu razcepi. Po zahodnem kraku (slika zgoraj) tudi še plezajo, na vzhodnem pa stoji Bivak v Kočni. Stena med grebenoma zahteva že pravo plezanje, plezalci v njej pa so zelo redki.
8. Na Kokrsko Kočno direktno mimo bivaka, T5, 4 h 45 min
8. Na Kokrsko Kočno direktno mimo bivaka, T5, 4 h 45 min
Ta lovski prehod izkušeni gorniki pogosto uporabljajo za sestop, je pa tudi dobra, a kar zahtevna možnost za vzpon. Z gozdne ceste do bivaka je vzpon brezpoten, naletimo le na redke sledi človeka. Redki odseki lažjega plezanja ne presegajo I. stopnje, seveda, če se prav orientiramo. Od bivaka naprej gremo po poti št. 6.
Ta lovski prehod izkušeni gorniki pogosto uporabljajo za sestop, je pa tudi dobra, a kar zahtevna možnost za vzpon. Z gozdne ceste do bivaka je vzpon brezpoten, naletimo le na redke sledi človeka. Redki odseki lažjega plezanja ne presegajo I. stopnje, seveda, če se prav orientiramo. Od bivaka naprej gremo po poti št. 6.
Tudi pri tej smeri markirano pot na Kokrsko sedlo zapustimo v Suhem dolu (na 1080 m), a s kolovoza že po nekaj minutah, najkasneje pa v vpadnici velikega melišča, skrenemo naravnost gor v strm breg. Skozi redek gozd hitro dobivamo višino, ves čas se na pobočjih držimo rahlo v levo. Tako pridemo na strma, široka melišča, ki pritekajo iz izrazite, zaprodene grape (vhod je na 1455 m). V grapo vstopimo po levi, po ozki polički (lažje plezanje), tam ni videti ne steze, kaj šele markacij. Nad prehodom nadaljujemo po dnu grape in tako pridemo do skalnatega skoka (1670 m), ki ga bodisi obidemo po desni, še bolje pa je, če ga kar preplezamo. Nad skokom nad seboj že vidimo, strma travnata pobočja. (Opomba: Verjetno se opisano grapo in obe mesti, ki zahtevata lažje plezanje, da obiti po strmem, delno zaraščenem pobočju bolj proti zahodu, na zemljevidu levo, črtkano.) Nad zgornjim skokom potem prečkamo v desno in dosežemo strma, travnata pobočja pod bivakom. Čez travnate strmali se vzpenjamo sprva proti desni in se tako izognemo skalovju nad nami. Nato izbiramo prehode gor proti grebenu z bivakom tam, kjer so pobočja najmanj strma.
Tudi pri tej smeri markirano pot na Kokrsko sedlo zapustimo v Suhem dolu (na 1080 m), a s kolovoza že po nekaj minutah, najkasneje pa v vpadnici velikega melišča, skrenemo naravnost gor v strm breg. Skozi redek gozd hitro dobivamo višino, ves čas se na pobočjih držimo rahlo v levo. Tako pridemo na strma, široka melišča, ki pritekajo iz izrazite, zaprodene grape (vhod je na 1455 m). V grapo vstopimo po levi, po ozki polički (lažje plezanje), tam ni videti ne steze, kaj šele markacij. Nad prehodom nadaljujemo po dnu grape in tako pridemo do skalnatega skoka (1670 m), ki ga bodisi obidemo po desni, še bolje pa je, če ga kar preplezamo. Nad skokom nad seboj že vidimo, strma travnata pobočja. (Opomba: Verjetno se opisano grapo in obe mesti, ki zahtevata lažje plezanje, da obiti po strmem, delno zaraščenem pobočju bolj proti zahodu, na zemljevidu levo, črtkano.) Nad zgornjim skokom potem prečkamo v desno in dosežemo strma, travnata pobočja pod bivakom. Čez travnate strmali se vzpenjamo sprva proti desni in se tako izognemo skalovju nad nami. Nato izbiramo prehode gor proti grebenu z bivakom tam, kjer so pobočja najmanj strma.
Sestop. Če po tej smeri sestopamo, teren še težje pregledamo. Menda velja, da izpod bivaka prečkamo pobočja proti desni do tretje grape in se šele nato spustimo po lovskem prehodu dol. Čez zahtevnejšo skalnato stopnjo nam pomaga jeklenica.
Sestop. Če po tej smeri sestopamo, teren še težje pregledamo. Menda velja, da izpod bivaka prečkamo pobočja proti desni do tretje grape in se šele nato spustimo po lovskem prehodu dol. Čez zahtevnejšo skalnato stopnjo nam pomaga jeklenica.
9. Na Kočno po direktnem južnem pristopu v Dolce, T5, 4 h 45 min
9. Na Kočno po direktnem južnem pristopu v Dolce, T5, 4 h 45 min
Ta nekdanji Suhadolnikov pastirski prehod poznajo le redki (jaz sam ga ne). Predstavlja najhitrejši dostop na vrh z juga. Če se spomladi izkušen in vešč smučar znajde v Zgornjih Dolcih, pa je po njem mogoče najhitreje sestopiti (zelo zahtevno!). Zemljevid je zgoraj - desna smer.
Ta nekdanji Suhadolnikov pastirski prehod poznajo le redki (jaz sam ga ne). Predstavlja najhitrejši dostop na vrh z juga. Če se spomladi izkušen in vešč smučar znajde v Zgornjih Dolcih, pa je po njem mogoče najhitreje sestopiti (zelo zahtevno!). Zemljevid je zgoraj - desna smer.
Z mesta, kjer stara pot proti Taški prečka suho strugo, nadaljujemo naravnost v konec doline. Kolovozu sledimo levo čez pobočja, nekajkrat se razveja, a ves čas se držimo desno. Po četrt ure kolovoz nazadnje zavije odločno levo, stran od naše smeri. Tam gremo naravnost navzgor (rahlo v desno), proti koncu grape med Kočno in Grintovcem. Glavno grapo zapira strma skalnata zapora, zato moramo po manjši grapi levo od nje. Ta je travnata, ponekod celo zasledimo drobno stezico. Po 10 min dosežemo skalnato rebro in nadaljujemo navzgor po strmih, neprijetnih travah. Ta del je mogoče obiti tudi po prehodu še bolj levo. Na vrhu grape se končno lahko obrnemo desno, gremo po ozki in izpostavljeni polici vodoravno (mestoma celo rahlo navzdol) okrog roba in na drugi strani dosežemo spodnji rob Dolcev. Smo blizu skalnatega skoka nad glavno grapo in najtežji del je za nami. Na levi je votlina v skalah, kjer je pred več kot 100 leti Suhadolnikov pastir preživljal poletja. Odslej gremo naravnost po dolini navzgor. Strme trave se izmenjujejo z lažjim skalovjem. Še vedno smo v brezpotju. Na višini 1866 m se nam z desne pridruži markirana pot iznad Taške. Z razcepa 1902 m imamo na vrh dve možnosti, kot je opisano pri turah št. 5 in 6.
Z mesta, kjer stara pot proti Taški prečka suho strugo, nadaljujemo naravnost v konec doline. Kolovozu sledimo levo čez pobočja, nekajkrat se razveja, a ves čas se držimo desno. Po četrt ure kolovoz nazadnje zavije odločno levo, stran od naše smeri. Tam gremo naravnost navzgor (rahlo v desno), proti koncu grape med Kočno in Grintovcem. Glavno grapo zapira strma skalnata zapora, zato moramo po manjši grapi levo od nje. Ta je travnata, ponekod celo zasledimo drobno stezico. Po 10 min dosežemo skalnato rebro in nadaljujemo navzgor po strmih, neprijetnih travah. Ta del je mogoče obiti tudi po prehodu še bolj levo. Na vrhu grape se končno lahko obrnemo desno, gremo po ozki in izpostavljeni polici vodoravno (mestoma celo rahlo navzdol) okrog roba in na drugi strani dosežemo spodnji rob Dolcev. Smo blizu skalnatega skoka nad glavno grapo in najtežji del je za nami. Na levi je votlina v skalah, kjer je pred več kot 100 leti Suhadolnikov pastir preživljal poletja. Odslej gremo naravnost po dolini navzgor. Strme trave se izmenjujejo z lažjim skalovjem. Še vedno smo v brezpotju. Na višini 1866 m se nam z desne pridruži markirana pot iznad Taške. Z razcepa 1902 m imamo na vrh dve možnosti, kot je opisano pri turah št. 5 in 6.
Suhadolnikov pastirski prehod v Dolce - izpod skalnate zapore levo gor in čez temno, poraščeno pobočje nazaj desno v Spodnje Dolce
10. Na Kočno s Kokrskega sedla, T4, O , 3 h 45 min
10. Na Kočno s Kokrskega sedla, T4, O , 3 h 45 min
Od Cojzove koče se napotimo proti SZ, tako, kot če bi šli na Grintovec. V Spodnjih Jamah se počasi obračamo proti Z-JZ, potem pa se čez Ovnov čer povzpnemo do vznožja Grintovčeve strehe. Na dobrih 2000 m se pot začne spet spuščati, hkrati pa usmerjati proti SZ. Po prečkanju strmih, nekoliko izpostavljenih pobočij se na razcepu 1866 m pridružimo poti št. 5 in spet začnemo z vzponom.
Od Cojzove koče se napotimo proti SZ, tako, kot če bi šli na Grintovec. V Spodnjih Jamah se počasi obračamo proti Z-JZ, potem pa se čez Ovnov čer povzpnemo do vznožja Grintovčeve strehe. Na dobrih 2000 m se pot začne spet spuščati, hkrati pa usmerjati proti SZ. Po prečkanju strmih, nekoliko izpostavljenih pobočij se na razcepu 1866 m pridružimo poti št. 5 in spet začnemo z vzponom.
11. Na Kočno z Grintovca, Špremova pot, T4, O , 1 h 45 min
11. Na Kočno z Grintovca, Špremova pot, T4, O , 1 h 45 min
Ta pot je trenutno (2025) zaradi podora zaprta, sicer pa je pomembna povezava dveh najvišjih vrhov v Grintavcih. Z vrha najprej čez skalovje (varovala) sestopimo proti severu, na sredi Grintovčeve zagruščene severne strmine pa na razcepu skrenemo levo in gremo čez ozek prehod na SZ pobočje. Po previdnem spustu se pot nadaljuje južno pod glavnim grebenom, malo pod Dolško škrbino pa gremo prav na greben in po njem do stika s potjo št. 5. Nato po njej na Kočno.
Ta pot je trenutno (2025) zaradi podora zaprta, sicer pa je pomembna povezava dveh najvišjih vrhov v Grintavcih. Z vrha najprej čez skalovje (varovala) sestopimo proti severu, na sredi Grintovčeve zagruščene severne strmine pa na razcepu skrenemo levo in gremo čez ozek prehod na SZ pobočje. Po previdnem spustu se pot nadaljuje južno pod glavnim grebenom, malo pod Dolško škrbino pa gremo prav na greben in po njem do stika s potjo št. 5. Nato po njej na Kočno.
Smučanje z Jezerske Kočne
Smučanje z Jezerske Kočne
Kočna res ni ravno smučarski vrh, a kdor bi na vsak način želel smučati z njega, ima na voljo samo strmo, zagruščeno vzhodno pobočje, ki se vrhu zelo približa s še bolj strmim, ozkim žlebom. Smuči je najbolje pustiti na glavnem grebenu, saj so zadnje skale in žlebovi res neprimerni za smučanje. Z ustrezno opremo seveda lahko splezamo še tistih dobrih 20 m na vrh.
Kočna res ni ravno smučarski vrh, a kdor bi na vsak način želel smučati z njega, ima na voljo samo strmo, zagruščeno vzhodno pobočje, ki se vrhu zelo približa s še bolj strmim, ozkim žlebom. Smuči je najbolje pustiti na glavnem grebenu, saj so zadnje skale in žlebovi res neprimerni za smučanje. Z ustrezno opremo seveda lahko splezamo še tistih dobrih 20 m na vrh.
S tem pa dilem o izvedbi smuka še ni konec. Proti jugu je po Dolcih smuka prav dobra, le prehode mimo skalnatih skokov je treba najti. A na dnu se zaradi visokega, skalnatega praga žal smuk ne izteče v Suhi dol. Poiskati moramo nekdanji pastirski prehod (tura št. 9), po katerem pa vsaj po izpostavljeni prečnici najbrž ne bomo kaj dosti smučali. Pod pragom je potem do Suhadolnika smučanje lahko.
S tem pa dilem o izvedbi smuka še ni konec. Proti jugu je po Dolcih smuka prav dobra, le prehode mimo skalnatih skokov je treba najti. A na dnu se zaradi visokega, skalnatega praga žal smuk ne izteče v Suhi dol. Poiskati moramo nekdanji pastirski prehod (tura št. 9), po katerem pa vsaj po izpostavljeni prečnici najbrž ne bomo kaj dosti smučali. Pod pragom je potem do Suhadolnika smučanje lahko.
Druga možnost pa je, da proti jugu odsmučamo samo do Srednjih Dolcev, z višine nekako 1900 m pa gremo potem v območju letne poti proti JV, gor do vznožja Grintovčeve strehe (tura št. 10, pozimi kar zahtevno!). Od tam potem smučamo tako, kot na turnem smuku z Grintovca - odvisno od tega, v kateri dolini nas čaka prevoz. Vsekakor moramo čez Ovnov čer dol na Spodnje Jame, potem pa spet gor na Kokrsko sedlo, če bomo smučali naprej v Kamniško Bistrico ali desno dol v Zgornji Suhi dol in naprej čez Taško do Suhadolnika.
Druga možnost pa je, da proti jugu odsmučamo samo do Srednjih Dolcev, z višine nekako 1900 m pa gremo potem v območju letne poti proti JV, gor do vznožja Grintovčeve strehe (tura št. 10, pozimi kar zahtevno!). Od tam potem smučamo tako, kot na turnem smuku z Grintovca - odvisno od tega, v kateri dolini nas čaka prevoz. Vsekakor moramo čez Ovnov čer dol na Spodnje Jame, potem pa spet gor na Kokrsko sedlo, če bomo smučali naprej v Kamniško Bistrico ali desno dol v Zgornji Suhi dol in naprej čez Taško do Suhadolnika.
Vzhodne vesine Jezerske Kočne
Page updated
Google Sites
Report abuse