Pristopi na Kočno z juga in jugovzhoda

Iti na Kočno z juga, pomeni začeti turo pri Suhadolniku. Najlažje, markirane variante gredo precej naokrog, a bodo na tej strani opisane prve, saj se nanje navezujejo tudi bolj direktne smeri. Na kratko pa bom opisal tudi pristope na Kočno od jugovzhoda in z vrha Grintovca, čeprav bodo opisani tudi v poglavjih slednjega.

5. Jezerska Kočna od Suhadolnika, čez Taško in skozi Dolce, O , T4, 5 h 15 min

Od kmetije se bomo čez dolinski skok Taško povzpeli daleč proti V-SV, potem bomo proti SZ prečkali Grdi graben, iz Srednjih dolcev pa bomo po eni od dveh markiranih variant šli bodisi na Jezersko, bodisi na Kokrsko Kočno (ali na obe). Zemljevid.

S parkirišča, 880 m, se napotimo po poti na Kokrsko sedlo. V Suhem dolu, 1095 m, se sedaj normalna pot odcepi v desno, skozi gozd in ob razbiti grapi, potem pa zavije levo in se strmo vzpne čez dolinski skok Taška. Kratka prečnica nas skoraj vodoravno pripelje do stika s staro potjo (ki je sicer krajša, lepša, a sedaj njenih varoval ne vzdržujejo več). Iznad Taške gre pot proti SV in čez veliko grapo (pozimi lahko neprijetno, plazovi včasih naredijo silno razdejanje, stene plaznice so lahko tudi več metrov visoke, letnih markacij ni videti.) dosežemo nekdanjo Suhadolnikovo planino.

Na planini je nekoč stala stara Frischaufova koča, a danes njenih ostankov ni več videti. Tam moramo biti pozorni na odcep poti v levo – začetek je po travnatem hrbtu naravnost navzgor. Pot ni zelo shojena in kmalu postane ozka in izpostavljena. Strmo skalovje Grintovca z desne pritiska nanjo in pot nekajkrat mora tudi izgubiti malo višine. Še največ se spusti v območju Grdega grabna. Na drugi strani potem še naprej prečka pobočja Grintovca in je na nekaj mestih tudi zavarovana. Slednjič se spusti rahlo v levo in pridemo v Srednje Dolce, kjer je na 1902 m križišče poti. Od tu naprej lahko načrtujemo tudi krožno turo na vrh in nazaj.

Na najvišji vrh Kočne bomo šli čez Dolško škrbino. Na razcepu gremo torej desno, proti severu, z vrha Zgornjih Dolcev potem v kratkem vzponu dosežemo Dolško škrbino, 2279 m, kjer z Grintovca pride Špremova pot. Vzpon nadaljujemo proti levi in kmalu (na 2354 m) se nam z jezerske strani priključi še Kremžarjeva pot. Naprej gre na vrh Kočne samo še ena pot – pod vzhodnim grebenom. Že kmalu za prvim robom kaže, da velike trebušaste skale ne bodo dovoljevale prehoda. A na najožjem delu se je pod "trebuhi" izoblikovala ozka polička. Prehod je nizek in če imamo nahrbtnik, ga je še najbolje porivati pred seboj, da pa se iti tudi malo bolj po zunanji strani, čeprav je levo kar spoštljiv prepad. Težave so kmalu za nami in udobna steza nas vodi po polici naprej proti zahodu. Nato se čez skrotast svet v nekaj zavojih dvigne in za kratek čas pridemo na sam greben. V nadaljevanju pa spet moramo po polici in prehodih pod njim, dokler ne dosežemo vršnega skalovja, čez katerega splezamo na malo prostorni vršni rogelj.

6. Kokrska Kočna od Suhadolnika, čez Taško in mimo bivaka, O , T4, 5 h 15 min

Do razpotja v Srednjih Dolcih, 1902 m, je ta tura enaka turi št. 5. Tam pa gremo levo, proti JZ, po poti k Bivaku v Kočni. Malo slabše uhojena pot kmalu vstopi v strmo grapo, skozi katero se vzpne na travnat stranski greben, kjer je dobrih 100 m proti J na 1964 m bivak. A prav do njega nam ni treba iti. Že na razcepu na vrhu grape sledimo markacijam v desno, proti S, na melišča Dovškega plazu. Že po slabe pol ure jih pot prečka proti levi, proti SZ, nato pa na drugi strani vstopi v skalovje. Do vršnega skalovja Kokrske Kočne sledimo srednje zahtevni ferati, na vršnem grebenu je potem le še strmo skrotje in kmalu smo na vrhu, 2520 m.

7. Povezava: Kokrska Kočna - Jezerska Kočna, O , T4, 15 min

Pot se najprej spusti v grapo med obema Kočnama, vsa zahtevnejša mesta so zavarovana. Podoben je vzpon proti vrhu Jezerske Kočne, malo pred vrhom na razpotju zavijemo levo in kmalu dosežemo najvišji vrh Kočne.