Smuk z Malega Ankogla

Varianta: Če smo usposobljeni za malo zahtevnejši vzpon, imamo potrebno zimsko opremo in so razmere dobre, je s škrbine med Malim Ankoglom in Ankoglom zelo priporočljivo iti brez smuči še na glavni vrh. Letna pot je markirana, tudi v zimskih razmerah ni preveč težka (je pa strma), dodatne višine je pa le dobrih 160 m (pol ure vzpona).

Logistika: Največja zadrega je 4,7 km razdalja med železniško postajo Mallnitz in spodnjo postajo ankogelske gondolske žičnice nad Mallnitzem. Če nimamo dveh avtov, gremo z železniške postaje do žičnice lahko peš, lahko pa se prav do tja peljemo z avtom in bo po povratku z železniške postaje ponj odšel samo voznik. K logistiki sodi seveda tudi to, da se dobro pozanimamo o voznih redih (vlakov in žičnice).

___________________________

Opis: Turo začnemo pri zgornji postaji ankogelskih žičnic, na 2626 m. Od tam se je proti vzhodu treba dobrih 50 m spustiti, potem na smuči nataknemo kože in nadaljujemo s prečenjem pobočij proti vzhodu. Pod skalovjem Grauleitenspitze ta postanejo bolj strma, a v dobrih razmerah prečnica vseeno ni posebno zahtevna. Kmalu se tudi začnemo bolj strmo vzpenjati - smer je proti severovzhodu. Tako pridemo na Lassacher Kees (edenik), ki pa nima razpok, tako da z vzponom mirno nadaljujemo v isti smeri. Radeckscharte (škrbina), 2870 m, ostaja na naši levi. Ko dosežemo vznožje zahodnega grebena Malega Ankogla se obrnemo desno in se po njegovem skalovju povzpnemo prav na vrh. Greben ni preveč strm in tudi ne izpostavljen, v dobrih razmerah morda niti ne bo potrebna uporaba derez, cepin v roki pa vsekakor nudi dodatno varnost. Čisto drugače pa je, če je sneg trd ali greben celo poledenel. Z vrha Malega Ankogla nadaljujemo še malo na škrbino, kjer se bo začel naš smuk.

Če se odločimo za vzpon na glavni vrh Ankogla, s škrbine samo nadaljujemo proti SV. Pot gre po strmih, običajno zasneženih policah malo proti desni, tako da so pobočja običajno že obsijana s soncem in sneg omehčan. Vzpon bo vseeno varen samo s cepinom in derezami.

Začetek smuka s škrbine proti severozahodu je strm, v ozebniku so pogosto zaplate ledu, ponekod ven lahko gledajo skale, pobočje je običajno v senci. A zahtevnega dela je malo, ozebnik se tudi kmalu lepo izteče na pobočja, kjer bi se v primeru zdrsa ustavili. Ozebnik se torej kmalu razširi in pod nami so do dna doline idealna turno smučarska pobočja. In teh je vsaj 1500 višinskih metrov, pa tudi pod Radeckalm so še lepa smučarska pobočja. Šele potem se je bolje držati gorske ceste, ki nas vodi daleč proti SV, prav v kraj Böckstein, tako rekoč na vlak.