Säntis 

Čeprav je vrh oskrunjen z velikim telekomunikacijskim stolpom, je Säntis zanimiv planinski cilj. Gore Alpsteina, skupine, katere najvišji vrh je, so nenavadne, divje in zelo slikovite, z vrha pa je razsežen razgled. Večina se na vrh pripelje z žičnico in potem morda peš sestopijo proti SZ, tu pa predlagam zelo lepo, a tudi zahtevnejšo krožno turo. Skupaj z vožnjo na izhodišče in morda še kakšnega ogleda v lepi alpski pokrajini med Bodenskim in Züriškim jezerom, bo tura zahtevala ves dan. 

Uvod

Alpstein je zelo lep gorski masiv na skrajnem severovzhodu Švice. Gorski grebeni potekajo v izraziti smeri jugozahod – severovzhod. Säntis stoji v čisto severozahodni verigi, Altman, drugi visoki vrh Alpsteina, pa v jugovzhodni. Masiv samega Säntisa proti severozahodu pada z visokim ostenjem na približno 1300 m nižji, travnat svet planin okrog sedla Schwägalp. Onkraj visokega glavnega grebena se z vrha proti severovzhodu in jugozahodu spuščata široki dolini, ki imata pri vrhu precej planotast značaj. Proti vzhodu-jugovzhodu pa se z vrha proti Altmanu vleče visok greben, s katerega se cepijo še številni stranski grebeni. Kljub ne tako izrazitim višinam ima gorstvo Alpstein visokogorski značaj, saj so zaradi severne lege zime v njem dolge in mrzle.

Säntis ima zelo dolgo zgodovino obiskov, saj so kmalu na vrhu zgradili kočo, nato meteorološko postajo, leta 1935 pa so s Schwägalp prav na vrh zgradili še žičnico. Danes na vrhu stoji še telekomunikacijska pošast – 123 m visok oddajnik. Kljub žičnici je Säntis še vedno zelo vreden cilj planincev. Poti na vrh pridejo z vseh strani, nekatere so tudi kar dolge in zahtevne. Vrh obiskujejo tudi turni smučarji, plezalci pa bolj okoliške stene, ki so višje, kot pa zgolj skalovje vršnega dela Säntisa. 

Razgled z vrha

Ta je izreden. Turiste vabijo na vrh, češ, da se z njega vidi 6 držav in ob lepih dnevih je menda res z vrha mogoče videti gore proti jugozahodu vse do Les Diablerets in proti vzhodu daleč v Avstrijo. Menda je ob zelo čistih dnevih mogoče celo razločiti katedralo v Ulmu. Sicer pa so z vrha najbolj impresivni pogledi proti jugu in jugozahodu, proti najvišjim goram Švice.

Najprej se pot vzpenja čez strm, blaten pašnik, tudi onkraj ograje je pot blatna in bolj strma. Z lepega balkončka se pot obrne naravnost proti skalovju. Vseskozi se skalam spretno izogiba, kjer pa je treba čeznje, so prehodi dobro izbrani in ne pretežki. S prečkanjem proti levi pod nami raste globina, pot postaja bolj izpostavljena. Nato se vzpne do obeh votlin (Nosnice) in gre še naprej proti levi navzgor. Ta del je najbolj zahteven. Ozka stezica, strma travnata pobočja, nekaj lažjega skalovja, ki ga je treba preplezati. Le na dveh mestih je pot zavarovana z jeklenico. Za drugim plezalnim prehodom steza nenadoma zavije okrog roba in presenečeni ugotovimo, da je velika stena pod nami. A nismo še niti na 1900 m višine.

Po lepi visokogorski dolini nadaljujemo vzpon proti desni navzgor. Hoja je lahka, okolica slikovita. Na vrhu te prve doline je strm skalnat prag, čez katerega nam spet pomaga nekaj jeklenic. Tako se znajdemo v čudovitem, povsem ravnem zatrepu doline (Hinter Oehrligrueb). Pot zavije levo in obide travnik. Z leve se nam čez bližnje sedlo pridruži markirana pot od Seealpsee. Po skalnatem in gruščnatem pobočju se povzpnemo še kakih 50 m in čez zadnji skalnati prag nam spet pomagajo jeklenice. Tako pridemo na sedlo Höchnideri, 2114 m, kjer se pot Nasenlöcher uradno kočna. Napisi povedo, da je do vrha Säntisa še 1 h 30 min hoje.

Naprej sledimo običajnim rdeče-belim markacijam. Slabo razvidna pot prečka planotast svet, imenovan Rosegg. Tam so skale zares nenavadne. Med beli apnenec se mešajo rdečkaste breče nenavadnih oblik. Pot se uvija levo-desno, gor in dol, za motivacijo nam je ves čas vrh Säntisa, ki se je pokazal na nekem robu, za smer pa večje snežišče (Blauschnee) pod njim.

Tako se približamo povsem desnemu, severnemu delu snežišča. Ko že kaže, da ga bo treba prečkati, se pot povzpne nadenj in, umetno vsekana v skalovje, po kar široki  polici udobno prečka nad njim. Nad tem prehodom dosežemo zgornji del snežišča in del poti je treba čezenj (položno). Nato pa pot zavije odločno v desno in se čez strmo skalovje prebije na severni greben. Nekaj prehodov čez strme skale zahteva lažje plezanje, pot pa je tudi vseskozi zavarovana in ne preveč izpostavljena.

Sestop po poti mimo Tierwis Hütte: Z vrha najprej sestopimo po "Nebeški lestvi" in po S grebenu na škrbino Girensattel, z nje pa se spustimo levo, proti Z (strmo, nekoliko izpostavljeno). Potem se strmina unese in prečkamo pod žičnico na planotast kraški svet pod glavnim grebenom, kjer imamo kaj občudovati. Levo nad nami so monolitne apnenčaste stene, ki jih je meteorna voda razjedla v tisoče žlebičev, v skalah je vse polno odtisov drobnih morskih organizmov, vse polno je narinjenih skalnih plošč. Potem se zložno spustimo na polico, ki obide skalnat vogal, od koder je lep pogled na sedlo in kočo Tierwis.

Od koče se spustimo proti S, tam je skalovje strmo, eno mesto je zavarovano z jeklenico, a visoko le nekaj metrov. Čez skalnate strmine se spustimo do nekakšnega "komolca" na naši poti, kjer se obrnemo ostro levo in gremo dalj časa nad prepadi po široki, skoraj vodoravni polici, imenovani  In den Schnüren, nato pa čez strmino proti SZ in naprej po travnatem, s skalovjem prekinjenem proti Z do skoka Musfallen. Ta je na neki izpostavljeni polici spet zavarovan z jeklenico, sicer pa je pot široka in udobna. Ob strmi grapi in nato po njej izstopimo iz ostenja. Sledi le še sestop po serpentinah proti S, na parkirišče.