Kako je zares bilo

Pokrajino skušam predstaviti takšno, kakršna je bila. Ne rečem, da ne uporabljam programske opreme za izboljševanje slik. Kaj pa gledalec ve, kako je bilo! Ampak fotografija ne sme biti izumetničena. Barve ne smejo biti pretirano »navite«, kontrasti nenaravni, objekti vneseni tja, kjer jih sploh ni bilo.

Je pa treba vedeti, da tudi prizore v naravi ne gledamo samo z očmi. Sploh ne. Gledamo jih z možgani. Torej skupaj z našimi pričakovanji, izkušnjami v podobnih preteklih situacijah, predsodki in vsem ostalim, kar se je v dolgih letih nabralo v nas. Saj vemo – plesalec v disku ima v še tako rdeči ali modri neonski svetlobi za naše možgane brezhibno belo srajco. Potem nam jo pa naš dragoceni fotoaparat in vrhunska programska oprema prikažeta na zaslonu kot izrazito rdečo ali modro. In jo popravimo v tudi objektivno belo, s tem pa porušimo vse ostalo. Bolje je tudi te korekcije kar prepustiti možganom. Če se nam zdi, da so jutranje meglice povsem zastirale pokrajino, potem jih pri kasnejši obdelavi slike lahko malo poudarimo. Saj tako je dejansko res bilo, ali ne?