Cinque Terre, 2001
Naslovnica in reportaža v reviji Geo sta obljubljali čudo, ki ga je treba videti, zato smo za tri velikonočne proste dni izbrali zahodno italijansko obalo med Levantom in La Spezio. Že davno nazaj so marljivi ljudje v prepadne strmali vrezali terase in zasadili vinsko trto, v zemeljske gube ob vodnih izvirih pa natlačili hiške in jih pobarvali s pastelnimi barvami od rumene do rožnate. Pet vasic je bilo nekdaj zelo težko dostopnih, danes pa jih udobno povezuje železnica, ki se izvije iz tunelov samo na vaških postajah. Vinogradništvo je v zatonu, cveti pa turizem. Zahvaljujoč udobni logistični povezavi z vlakom ali ladjo se pretika po ozkih potkah med vasicami nemarno veliko sprehajalcev.
Naslovnica in reportaža v reviji Geo sta obljubljali čudo, ki ga je treba videti, zato smo za tri velikonočne proste dni izbrali zahodno italijansko obalo med Levantom in La Spezio. Že davno nazaj so marljivi ljudje v prepadne strmali vrezali terase in zasadili vinsko trto, v zemeljske gube ob vodnih izvirih pa natlačili hiške in jih pobarvali s pastelnimi barvami od rumene do rožnate. Pet vasic je bilo nekdaj zelo težko dostopnih, danes pa jih udobno povezuje železnica, ki se izvije iz tunelov samo na vaških postajah. Vinogradništvo je v zatonu, cveti pa turizem. Zahvaljujoč udobni logistični povezavi z vlakom ali ladjo se pretika po ozkih potkah med vasicami nemarno veliko sprehajalcev.
Zdoma odhajamo sredi noči in z dnevom že prečkamo Apenine. Vreme grozi z nizkimi oblaki in nas na prelazu celo zasuje s snežnim metežem. K sreči se do Levanta nebo že razpre, le s silnim vetrom se otepamo. A preden v mestu med množico obiskovalcev v avtodomih najdemo parkirni prostor in pripravimo prtljago za dvodnevno pot, se umiri tudi ta.
Zdoma odhajamo sredi noči in z dnevom že prečkamo Apenine. Vreme grozi z nizkimi oblaki in nas na prelazu celo zasuje s snežnim metežem. K sreči se do Levanta nebo že razpre, le s silnim vetrom se otepamo. A preden v mestu med množico obiskovalcev v avtodomih najdemo parkirni prostor in pripravimo prtljago za dvodnevno pot, se umiri tudi ta.
Najprej si ogledamo železniško postajo, kjer se tare izletnikov, in ugotovimo, da so vlaki za povratek tako pogosti, da si ni potrebno zapomniti voznih redov. Pretikamo se po ozkih mestnih ulicah, kjer so priložnostni prodajalci razgrnili svojo bolšjo šaro, končno pa na peščeni plaži zajamemo polna pljuča zraka. Zdaj bo šlo pa zares!
Najprej si ogledamo železniško postajo, kjer se tare izletnikov, in ugotovimo, da so vlaki za povratek tako pogosti, da si ni potrebno zapomniti voznih redov. Pretikamo se po ozkih mestnih ulicah, kjer so priložnostni prodajalci razgrnili svojo bolšjo šaro, končno pa na peščeni plaži zajamemo polna pljuča zraka. Zdaj bo šlo pa zares!
Po strmi potki se zaženemo v hrib, počasi zmanjka razkošnih vil in pot se dviga skozi makijo vedno višje in vedno dlje od mesta. Spremlja nas vonj po divjem česnu, katerega beli cvetovi predstavljajo glavnino obpotnega plevela. Bolj plemenit videz dajejo beli cvetni lijaki kal (škrnicljev) in perunike. Razgledujemo se proti Genovi, obiramo grapice, prečkamo potočke in prehitevamo sprehajalce. Dolgo traja, preden dosežemo rt, od koder se odpre razgled na vzhod. Pregledamo celotno obalo, ki jo nameravamo prehoditi v naslednjih dneh. Vreme je vzorno, le pred vetrom se zatekamo v zavetje. Ljudi je odločno preveč, pa kaj hočemo, saj smo bili opozorjeni.
Po strmi potki se zaženemo v hrib, počasi zmanjka razkošnih vil in pot se dviga skozi makijo vedno višje in vedno dlje od mesta. Spremlja nas vonj po divjem česnu, katerega beli cvetovi predstavljajo glavnino obpotnega plevela. Bolj plemenit videz dajejo beli cvetni lijaki kal (škrnicljev) in perunike. Razgledujemo se proti Genovi, obiramo grapice, prečkamo potočke in prehitevamo sprehajalce. Dolgo traja, preden dosežemo rt, od koder se odpre razgled na vzhod. Pregledamo celotno obalo, ki jo nameravamo prehoditi v naslednjih dneh. Vreme je vzorno, le pred vetrom se zatekamo v zavetje. Ljudi je odločno preveč, pa kaj hočemo, saj smo bili opozorjeni.
Pogled na Cinque Terre
Spustimo se v prvo od vasic, Monterosso, in na peščeni plaži poležemo v toplem pesku. Na korzu se založimo z razglednicami, med lokalčki in hoteli lagodno minemo vas in v staro vaško jedro sploh ne vtaknemo nosu. Zdaj se začne pot spet neusmiljeno vzpenjati. Ozka in ljudstva polna je, vse zemeljske gube obere, čedalje višje gre, in ko že vidiš naslednjo vasico Vernazzo, je do nje še dolga pot. Miranu se mudi, zabava se s prehitevanjem, ostali se ne pustimo zapeljati rekorderstvu in se pogosto ustavljamo za priložnostne vzdihe občudovanja pokrajine. Nazadnje ugotovimo, da ima pravzaprav čisto neprimerno ime, Miran Hladnik, sploh ni tako miren in hladen. Imenovati bi se moral Nemiran Vročičnik. "Ali pa Toplak", pribije Mira.
Spustimo se v prvo od vasic, Monterosso, in na peščeni plaži poležemo v toplem pesku. Na korzu se založimo z razglednicami, med lokalčki in hoteli lagodno minemo vas in v staro vaško jedro sploh ne vtaknemo nosu. Zdaj se začne pot spet neusmiljeno vzpenjati. Ozka in ljudstva polna je, vse zemeljske gube obere, čedalje višje gre, in ko že vidiš naslednjo vasico Vernazzo, je do nje še dolga pot. Miranu se mudi, zabava se s prehitevanjem, ostali se ne pustimo zapeljati rekorderstvu in se pogosto ustavljamo za priložnostne vzdihe občudovanja pokrajine. Nazadnje ugotovimo, da ima pravzaprav čisto neprimerno ime, Miran Hladnik, sploh ni tako miren in hladen. Imenovati bi se moral Nemiran Vročičnik. "Ali pa Toplak", pribije Mira.
Čeprav poznam podobo Vernazze s fotografije, je pogled v živo osupljiv - prava popolnost dela človeških rok. Predstavljam si, kako nič posebnega ne bi bila ta obala, če je ne bi uredili s terasami in popestrili z barvastimi zidanimi vložki.
Čeprav poznam podobo Vernazze s fotografije, je pogled v živo osupljiv - prava popolnost dela človeških rok. Predstavljam si, kako nič posebnega ne bi bila ta obala, če je ne bi uredili s terasami in popestrili z barvastimi zidanimi vložki.
Vernazza
V vas se spustimo zvrha, povohljamo v proti morju odprto cerkev tik ob vaški plaži in na živahnem trgu posedemo k zasluženemu kapučinu. Z Miro se zapičiva v lični steklenici na mizi, ki ju na Miranovo izjavo, da zbira steklenice (ta bo prva v zbirki), natakarica sprva dovoli, kmalu nato pa po posvetu za šankom prepove vzeti s seboj. Kar prehitro se zadovoljimo z ogledovanjem ozkih uličic in vdenemo pot, ki se na drugem koncu vasi začne vzpenjati proti Corniglii.
V vas se spustimo zvrha, povohljamo v proti morju odprto cerkev tik ob vaški plaži in na živahnem trgu posedemo k zasluženemu kapučinu. Z Miro se zapičiva v lični steklenici na mizi, ki ju na Miranovo izjavo, da zbira steklenice (ta bo prva v zbirki), natakarica sprva dovoli, kmalu nato pa po posvetu za šankom prepove vzeti s seboj. Kar prehitro se zadovoljimo z ogledovanjem ozkih uličic in vdenemo pot, ki se na drugem koncu vasi začne vzpenjati proti Corniglii.
Na ulicah Vernazze
Zdaj bi bilo najbolje hoditi ritensko, kajti pogled na vas s te strani je spet slikovit. Med terasami s trto so čedalje pogostejše mesnate agave in okrogle opuncije. Visoko nad nami čepi vasica s tipično zebrasto cerkvico (San Bernardino), sicer pa le redko srečamo kakšno hišo.
Zdaj bi bilo najbolje hoditi ritensko, kajti pogled na vas s te strani je spet slikovit. Med terasami s trto so čedalje pogostejše mesnate agave in okrogle opuncije. Visoko nad nami čepi vasica s tipično zebrasto cerkvico (San Bernardino), sicer pa le redko srečamo kakšno hišo.
V poznem popoldnevu si privoščimo počitek ob poti, tako da preplezamo ograjo iz bodeče žice in se zleknemo na teraso v mehko deteljo. Pojemo, kar še imamo, vino pa tako ali tako po malem pijemo že ves čas. Oljčni gaji naznanjajo bližino tretje vasice Corniglie, kjer nameravamo prespati. Vas je dvignjena na pečine nad morje, globoko spodaj na obali je le nekakšen divji kemp. Ušesa so prijetno spočita, saj že ves dan nismo slišali motornega vozila. Tudi pred to vasjo je zapornica, tako da je brenčijo po ulicah le motorni tovorni tricikli.
V poznem popoldnevu si privoščimo počitek ob poti, tako da preplezamo ograjo iz bodeče žice in se zleknemo na teraso v mehko deteljo. Pojemo, kar še imamo, vino pa tako ali tako po malem pijemo že ves čas. Oljčni gaji naznanjajo bližino tretje vasice Corniglie, kjer nameravamo prespati. Vas je dvignjena na pečine nad morje, globoko spodaj na obali je le nekakšen divji kemp. Ušesa so prijetno spočita, saj že ves dan nismo slišali motornega vozila. Tudi pred to vasjo je zapornica, tako da je brenčijo po ulicah le motorni tovorni tricikli.
Naše zanimanje ni več usmerjeno v ogledovanje arhitekture, pač pa v iskanje prenočišča. Hladnika se izvrstno izkažeta. Medtem ko midva nemočno capljava za njima in sodelujeva le z milimi pogledi, onadva ogovarjata vse, ki izgledajo domačini, in zvonita na hišna vrata. Vsi zagotavljajo isto - za velikonočni vikend je polna slednja turistična postelja. Sobo bi morali rezervirati že pred meseci. Ko že kaže, da bo treba prevegetirati na prostem ali v čakalnici železniške postaje, dobimo še en namig. Zanikrno naselje barak, ki se imenujejo bungalovi, je stisnjeno med visoko betonsko škarpo tunela in zidom, ki pada globoko v morje. Čeprav črnci, ki upravljajo naselbino, zagotavljajo, da je vse polno, potem le najdejo eno kočuro, kjer sta dva pograda. Našemu zadovoljstvu ni konca, saj bi bila noč na prostem zelo mrzla. Mira hiti urejati prebivališče, ostali imamo šest levih rok. Vino je pošlo, zato se zabavamo s pantomimo. Hladnika sta novinca v igri, pa jima gre zelo dobro. Marsikaj čudežno pogruntata, drugič se spet zatakne pri zelo preprostih stvareh. "No Miran, kako dela žaba?" skuša Mira pomagati nasprotni ekipi. Pa do odrešilnega "kvak", ki naj bi mu pomagal do "kvantnega preskoka", mine še kar nekaj časa. Potem napišemo še kartice in se sprehodimo do postaje.
Naše zanimanje ni več usmerjeno v ogledovanje arhitekture, pač pa v iskanje prenočišča. Hladnika se izvrstno izkažeta. Medtem ko midva nemočno capljava za njima in sodelujeva le z milimi pogledi, onadva ogovarjata vse, ki izgledajo domačini, in zvonita na hišna vrata. Vsi zagotavljajo isto - za velikonočni vikend je polna slednja turistična postelja. Sobo bi morali rezervirati že pred meseci. Ko že kaže, da bo treba prevegetirati na prostem ali v čakalnici železniške postaje, dobimo še en namig. Zanikrno naselje barak, ki se imenujejo bungalovi, je stisnjeno med visoko betonsko škarpo tunela in zidom, ki pada globoko v morje. Čeprav črnci, ki upravljajo naselbino, zagotavljajo, da je vse polno, potem le najdejo eno kočuro, kjer sta dva pograda. Našemu zadovoljstvu ni konca, saj bi bila noč na prostem zelo mrzla. Mira hiti urejati prebivališče, ostali imamo šest levih rok. Vino je pošlo, zato se zabavamo s pantomimo. Hladnika sta novinca v igri, pa jima gre zelo dobro. Marsikaj čudežno pogruntata, drugič se spet zatakne pri zelo preprostih stvareh. "No Miran, kako dela žaba?" skuša Mira pomagati nasprotni ekipi. Pa do odrešilnega "kvak", ki naj bi mu pomagal do "kvantnega preskoka", mine še kar nekaj časa. Potem napišemo še kartice in se sprehodimo do postaje.
Noč nas okrepča, in čeprav ob prazni plinski bombi ne moremo pogreti mleka za zajtrk, zjutraj bodro nadaljujemo pot ob obali do naslednje vasice, ki je dokaj blizu. V Manarolo pridemo ravno ob uri za prvi kapučin.
Noč nas okrepča, in čeprav ob prazni plinski bombi ne moremo pogreti mleka za zajtrk, zjutraj bodro nadaljujemo pot ob obali do naslednje vasice, ki je dokaj blizu. V Manarolo pridemo ravno ob uri za prvi kapučin.
Manarola
Na ulicah Manarole
Šele to vasico po spletu okoliščin prečešemo po dolgem in počez. Iz pravkar odprtih pekarnic omamno dišijo kruhki z dodatki, Miran se najbolj ogreva za foccacio, zaradi imena seveda, ki ga ustrezno svojemu "vročičnemu temperamentu" prenaredi. Po mestni ulici, ki se dviga po dnu grape, gremo k cerkvi z okrancljano rozeto. Na nasprotnem bregu je med vinogradi instalacija nabožnih prizorov od križevega pota do zadnje večerje in božjega groba. Ozke ulice so vseh mogočih pastelnih barv, zgornja, po kateri gremo, se ponaša z izrednim razglednom na morje, potem se po ozkih prehodih spet spustimo k obali.
Šele to vasico po spletu okoliščin prečešemo po dolgem in počez. Iz pravkar odprtih pekarnic omamno dišijo kruhki z dodatki, Miran se najbolj ogreva za foccacio, zaradi imena seveda, ki ga ustrezno svojemu "vročičnemu temperamentu" prenaredi. Po mestni ulici, ki se dviga po dnu grape, gremo k cerkvi z okrancljano rozeto. Na nasprotnem bregu je med vinogradi instalacija nabožnih prizorov od križevega pota do zadnje večerje in božjega groba. Ozke ulice so vseh mogočih pastelnih barv, zgornja, po kateri gremo, se ponaša z izrednim razglednom na morje, potem se po ozkih prehodih spet spustimo k obali.
Iščemo nadaljevanje poti z obetavnim imenom Via dell' amore, pa najdemo njen začetek zastavljen z nepreplezljivo železno ograjo in špičastimi stranskimi drogovi. Silno razočarani se moramo sprijazniti s še enim vzponom visoko gor do ceste, pa po njej nad naslednjo vas in spet dvesto metrov spusta. Šele tedaj samokritično ugotovimo, da bi bilo bolje upoštevati Mirino moledovanje, naj bi se ta del poti prepeljali z vlakom, pa smo bili vsi ostali trije preveč jekleno asketski in načelni.
Iščemo nadaljevanje poti z obetavnim imenom Via dell' amore, pa najdemo njen začetek zastavljen z nepreplezljivo železno ograjo in špičastimi stranskimi drogovi. Silno razočarani se moramo sprijazniti s še enim vzponom visoko gor do ceste, pa po njej nad naslednjo vas in spet dvesto metrov spusta. Šele tedaj samokritično ugotovimo, da bi bilo bolje upoštevati Mirino moledovanje, naj bi se ta del poti prepeljali z vlakom, pa smo bili vsi ostali trije preveč jekleno asketski in načelni.
V peto vas Riomaggiore se spustiva le midva z Vidom, Hladnika pa nadaljujeta v isti višini po asfaltu proti vzhodu. Ves čas srečujeva onemogle turiste, ki so bili pripravljeni na lagodno romantično Vio dell' amore, zdaj pa sopejo po strmih stopnicah v breg in nejeverno sprašujejo mimoidoče, če je to res pot v Manarolo.
V peto vas Riomaggiore se spustiva le midva z Vidom, Hladnika pa nadaljujeta v isti višini po asfaltu proti vzhodu. Ves čas srečujeva onemogle turiste, ki so bili pripravljeni na lagodno romantično Vio dell' amore, zdaj pa sopejo po strmih stopnicah v breg in nejeverno sprašujejo mimoidoče, če je to res pot v Manarolo.
Hitiva navzdol, ošvrkneva trdnjavo in se po strmih ozkih ulicah med hišami spustiva prav do morja. V plasti naložene črtaste skale imajo vklesane stopnice, na suho potegnjeni čolni zasedajo dragoceni tržni prostor, nad glavno ulico je postavljen trg kar na stebre. Mimogrede nakupiva steklenico vina in slastno "fukačo", z rožmarinom obložen oljni kruhek. Ko poslikava scenerijo, se začne vzpon. Divjava po strmih stopnicah mimo pokopališča na glavno cesto in po njej še nekaj dolgočasnih kilometrov. Pred zadnjim tunelom zatečeva Hladnika, ki sta se bila medtem v hotelu tudi založila z vinom. Že se veselimo nadaljevanja, ki obeta pravo planinsko pot.
Hitiva navzdol, ošvrkneva trdnjavo in se po strmih ozkih ulicah med hišami spustiva prav do morja. V plasti naložene črtaste skale imajo vklesane stopnice, na suho potegnjeni čolni zasedajo dragoceni tržni prostor, nad glavno ulico je postavljen trg kar na stebre. Mimogrede nakupiva steklenico vina in slastno "fukačo", z rožmarinom obložen oljni kruhek. Ko poslikava scenerijo, se začne vzpon. Divjava po strmih stopnicah mimo pokopališča na glavno cesto in po njej še nekaj dolgočasnih kilometrov. Pred zadnjim tunelom zatečeva Hladnika, ki sta se bila medtem v hotelu tudi založila z vinom. Že se veselimo nadaljevanja, ki obeta pravo planinsko pot.
Skrbno sledimo svežim oznakam poti 4b, saj smo prišli iz območja turističnih čred. Ozka pot se vije po robu teras med brajdami, skozi avtohtono vasico in naprej prek čedalje bolj strmih pobočij. In nato poti zmanjka - peščeni zemeljski podor nas zaustavi. Morje je 300 metrov globoko pod nami in pri priči se odločim, da ne bom pogumno drgetala po nezanesljivih stopinjah brez varnih oprimkov. Raje naredim 200 višinskih metrov več kot pa tole! Poklapani se obrnemo, po kakem kilometru povratka pa po prvih bolj sklenjenih "stopnicah" zavijemo med trtami navzgor.
Skrbno sledimo svežim oznakam poti 4b, saj smo prišli iz območja turističnih čred. Ozka pot se vije po robu teras med brajdami, skozi avtohtono vasico in naprej prek čedalje bolj strmih pobočij. In nato poti zmanjka - peščeni zemeljski podor nas zaustavi. Morje je 300 metrov globoko pod nami in pri priči se odločim, da ne bom pogumno drgetala po nezanesljivih stopinjah brez varnih oprimkov. Raje naredim 200 višinskih metrov več kot pa tole! Poklapani se obrnemo, po kakem kilometru povratka pa po prvih bolj sklenjenih "stopnicah" zavijemo med trtami navzgor.
Vinogradi Fossole
Prek privatnih parcel stopimo na stezo, ki se obetavno dviga. Ko se obdelan svet neha, ji sledimo skozi borov gozd, nato jo slutimo skozi kostanjev gozd, ko pa se začne potuhnjeno bodičasta makija, tudi pot izgine. Nadaljevanje je prvinska borba z naravo - vemo, da je blizu nad nami cesta, a trnje je uporno. Sprva še lahko izbiramo svetlejše dele gozda, potem v strm breg plezamo skozi najbolj gosto makijo, po vejah, po zoglenelem drevju. Tal nam že kar zmanjkuje pod nogami, če izgubiš ravnotežje, se takoj ugrezneš v trnje. Ko se po kaki uri na nadmorski višini 500 metrov izborimo na plano, smo vsi popraskani in krvavi. Zarotniško z usti do ušes posedemo za klopi planinskega doma in takoj ruknemo steklenico vina. Preživeli!
Prek privatnih parcel stopimo na stezo, ki se obetavno dviga. Ko se obdelan svet neha, ji sledimo skozi borov gozd, nato jo slutimo skozi kostanjev gozd, ko pa se začne potuhnjeno bodičasta makija, tudi pot izgine. Nadaljevanje je prvinska borba z naravo - vemo, da je blizu nad nami cesta, a trnje je uporno. Sprva še lahko izbiramo svetlejše dele gozda, potem v strm breg plezamo skozi najbolj gosto makijo, po vejah, po zoglenelem drevju. Tal nam že kar zmanjkuje pod nogami, če izgubiš ravnotežje, se takoj ugrezneš v trnje. Ko se po kaki uri na nadmorski višini 500 metrov izborimo na plano, smo vsi popraskani in krvavi. Zarotniško z usti do ušes posedemo za klopi planinskega doma in takoj ruknemo steklenico vina. Preživeli!
Čaka nas le še dolga, a predvidljiva pot po slemenu do vasice Portovenere na skrajnem rtu. Noge so že težke, a nič ne pomaga, ujeti moramo zadnjo današnjo ladjico, s katero se bomo vrnili na izhodišče k avtu. Še vedno hodimo hitro, pot je v delih, ko ne gre skozi bujne gozdove, tudi zelo razgledna. Zlasti je slikovit spust do prvih hiš. Na skrajnem rtu je na mestu nekdanjega Venerinega svetišča cerkvica San Pietro, nad mestom je velika srednjeveška trdnjava, onstran preliva pa polotok izzveni v treh majhnih otočkih. Pravočasno smo na cilju, še preden se dobro orientiramo, Miran že drži v roki štiri vozovnice za zadnjo ladjo. Ostane nam še nekaj časa, da se sprehodimo po glavni ulici - skozi popoldanski vrvež se prebijemo do San Pietra in nazaj.
Čaka nas le še dolga, a predvidljiva pot po slemenu do vasice Portovenere na skrajnem rtu. Noge so že težke, a nič ne pomaga, ujeti moramo zadnjo današnjo ladjico, s katero se bomo vrnili na izhodišče k avtu. Še vedno hodimo hitro, pot je v delih, ko ne gre skozi bujne gozdove, tudi zelo razgledna. Zlasti je slikovit spust do prvih hiš. Na skrajnem rtu je na mestu nekdanjega Venerinega svetišča cerkvica San Pietro, nad mestom je velika srednjeveška trdnjava, onstran preliva pa polotok izzveni v treh majhnih otočkih. Pravočasno smo na cilju, še preden se dobro orientiramo, Miran že drži v roki štiri vozovnice za zadnjo ladjo. Ostane nam še nekaj časa, da se sprehodimo po glavni ulici - skozi popoldanski vrvež se prebijemo do San Pietra in nazaj.
Portovenere - San Pietro
Takoj ko nas spustijo na ladjo, zavzamemo najboljše štiri sedeže drug za drugim na zgornji palubi. Vid se strokovnjaško loti dolbenja plutovinastega zamaška iz zadnje steklenice vina. Končno lahko stabiliziramo načeto ravnotežje. Z morja imamo priliko opazovati vse brežine, po katerih smo bili hodili minula dva dneva. Sladek je pogled na vasice z morja in smešen na ljudi, ki se kot morski levi gomilajo v gručah ob privezih, kjer ladja izkrcava in vkrcava potnike. Spremenimo prvotni plan, da se bomo peljali del poti z vlakom, in ostanemo na kljunu ladje. Valovi brizgajo in zalivajo poleg nas sedeči taborniški vod golih kolenc. "Paaa naj še kdo reče, da je pri tabornikih vaaaaaarno!" Prešerno razpoloženje traja še vso pot skozi Levanto do avta.
Takoj ko nas spustijo na ladjo, zavzamemo najboljše štiri sedeže drug za drugim na zgornji palubi. Vid se strokovnjaško loti dolbenja plutovinastega zamaška iz zadnje steklenice vina. Končno lahko stabiliziramo načeto ravnotežje. Z morja imamo priliko opazovati vse brežine, po katerih smo bili hodili minula dva dneva. Sladek je pogled na vasice z morja in smešen na ljudi, ki se kot morski levi gomilajo v gručah ob privezih, kjer ladja izkrcava in vkrcava potnike. Spremenimo prvotni plan, da se bomo peljali del poti z vlakom, in ostanemo na kljunu ladje. Valovi brizgajo in zalivajo poleg nas sedeči taborniški vod golih kolenc. "Paaa naj še kdo reče, da je pri tabornikih vaaaaaarno!" Prešerno razpoloženje traja še vso pot skozi Levanto do avta.
Namenimo se poiskati prenočišče nekje više na slemenih. Vid strokovnjaško najde primeren prostor v borovem gozdu. Pri postavljanju šotora so težave, ker "zemlja slabo jemlje" kline. Zgodaj se zavlečemo pod plahte, in nato seveda takoj začne po malem deževati.
Namenimo se poiskati prenočišče nekje više na slemenih. Vid strokovnjaško najde primeren prostor v borovem gozdu. Pri postavljanju šotora so težave, ker "zemlja slabo jemlje" kline. Zgodaj se zavlečemo pod plahte, in nato seveda takoj začne po malem deževati.
Zjutraj za spremembo zajtrkujemo toplo kavo, kapučin pa se namenimo poiskati v mali vasici Brugnato v bližnji notranjosti dežele. Prejšnji dan sem zagrabila turistični prospekt, ki je obetal zanimiv tloris v obliki ključavnice. Ko pa se sprehodimo po ulicah, je mestece nenavadno izumrlo - žive duše nikjer. Pa nič!
Zjutraj za spremembo zajtrkujemo toplo kavo, kapučin pa se namenimo poiskati v mali vasici Brugnato v bližnji notranjosti dežele. Prejšnji dan sem zagrabila turistični prospekt, ki je obetal zanimiv tloris v obliki ključavnice. Ko pa se sprehodimo po ulicah, je mestece nenavadno izumrlo - žive duše nikjer. Pa nič!
Monotonijo povratka proti domu sklenemo pretrgati z ogledom Mantove. Mesto s treh strani obdajajo jezera. Ob obzidju najdemo parkirni prostor in nato zid po železnih stopih preplezamo. Središče mesta sestavljaljo simpatični trgi, ki se prelivajo drug v drugega. Ljudje gomazijo, a niso tipično italijansko hrupni. Potem ko stopimo v dve cerkvi in prekrižarimo nekaj ulic, se nam zdi, da smo videli dovolj, pa še želodci se oglašajo. Dolgo ne najdemo prave restavracije. Potem gremo enostavno za nosom in od zadaj - kako prvinsko - izvohamo picerijo. Prvo polmetersko družinsko pico "con quattro giusti" zmažemo s takim tekom, da takoj naročimo še eno. Medtem se izza stolpa prikaže sonce in pogreje sceno.
Monotonijo povratka proti domu sklenemo pretrgati z ogledom Mantove. Mesto s treh strani obdajajo jezera. Ob obzidju najdemo parkirni prostor in nato zid po železnih stopih preplezamo. Središče mesta sestavljaljo simpatični trgi, ki se prelivajo drug v drugega. Ljudje gomazijo, a niso tipično italijansko hrupni. Potem ko stopimo v dve cerkvi in prekrižarimo nekaj ulic, se nam zdi, da smo videli dovolj, pa še želodci se oglašajo. Dolgo ne najdemo prave restavracije. Potem gremo enostavno za nosom in od zadaj - kako prvinsko - izvohamo picerijo. Prvo polmetersko družinsko pico "con quattro giusti" zmažemo s takim tekom, da takoj naročimo še eno. Medtem se izza stolpa prikaže sonce in pogreje sceno.
Polnih želodcev se predamo enolični vožnji, kjer Vid za kratek čas zamenja Mirana za volanom. Bolj ko se bližamo domu, slabše kaže vreme. Potem ko so v Kranju vse praznike zmrzovali, nam še nihče ne bo verjel, da smo mi imeli sončno in toplo!
Polnih želodcev se predamo enolični vožnji, kjer Vid za kratek čas zamenja Mirana za volanom. Bolj ko se bližamo domu, slabše kaže vreme. Potem ko so v Kranju vse praznike zmrzovali, nam še nihče ne bo verjel, da smo mi imeli sončno in toplo!