Kratek počitek na soncu, čisto sama sva v tej divjini. A ko se odpravljava v skale, se od zgoraj le zaslišijo glasovi. Vstop s škrbine v skale je najtežji. Dvojka. Kar malo moči in spretnosti je potrebno, da se zvlečeva na polico, ki potem teče v levo nad sotesko in globina pod nogama hitro naraste. S seboj imam opis smeri neznanega izvora. Zgoraj nama obeta še mesta druge stopnje in to na izpostavljenem razu. Ko je treba spet čez skale strmo gor, Jasmino uspem prepričati, da se naveževa. Seveda potem ni nobenih večjih težav več, nasproti nama pa nenavezana priskakljata fant in dekle. Jasmina se šobi, češ da se sramuje, le kaj da sva se navezala! A ostaneva na vrvi, seveda pa ves čas hodiva hkrati. Smer lepo izkorišča prehode, čez nekaj bolj strmih mest dobiš višino, sicer pa gre precej tudi po policah, ves čas proti levi. Obideva še en raz, se zgoraj srečava še z enim parom, vrh je čutiti že prav blizu. Nek fant naju skoraj dohiti, ampak pred nama je samo še kratek grebenček, pohitiva še čez tiste skale in doseževa križ na razbitem vrhu.