Ziljske Alpe / Gailtal Alps

Ziljske Alpe so gorska veriga med dolinama Zilje in Drave. Večina k njim uvršča tudi Lienške Dolomite, a tukaj bodo predstavljene le gore med prelazom Gailberg in Beljakom.

Čeprav Ziljske Alpe večina uvršča k Južnoapneniškim Alpam, je njihov geološki izvor drugačen. Obdravske verige (Drauzug) geološko sodijo k Vzhodnim Alpam (Austroalpine), saj se nahajajo severno od Periadriatičnega preloma. Tako, kot v njim podobni vrhovi v Severni verigi Karavank je tudi velika večina vrhov Ziljskih Alp zgrajeni iz sedimentnih karbonatnih kamnin (wettersteinski, werfenski in dachsteinski apnenci). Izjema je metamorfni masiv Goldecka na severu, gnajs in tudi starejše paleozojske kamnine pa v nižjih predelih najdemo tudi na južni strani Ziljskih Alp.

Gailtal Alps are the mountain chain between the valleys of Gail and Drau. Lienz Dolomites, are a part of them, but here are described only the mountains between Gailberg pass and Villach.

Even if Gailtal Alps are usually considered as part of Southern Alps, their geological origin is different. Drau Chain (Drauzug) mountains geologically belong to Eastern Alps (Austroalpine), as they are lying north of Periadriatic fault. As in Northern Karawanks Chain, the big majority of Gailtal mountains is built of sedimentary carbonatic rocks (Wetterstein, Werfen and Dachstein limestones). The exception is on the north the metamorfic massif of Goldeck, but gneiss and also older paleozoic rocks can be in lower regions found also on the southern side of Gailtal Alps.

Dobrač

Ta mogočni masiv začenja Ziljske Alpe na vzhodu, tik nad Beljakom. Južna stran je skalnata in prepadna, še vedno kaže sledi velikega podora, ko je ob potresu v Ziljsko dolino zgrmel velik del gore. Ostale strani so bolj poraščene in manj strme, čeprav so ponekod še vedno prepadne. Iz Beljaka na vršno planoto pripelje cesta, markirane peš poti pa na vrh pridejo prav z vseh strani. Ob visokem telekomunikacijskem stolpu na vrhu je vedno oskrbovana planinska koča, zaradi lepih smučišč proti vzhodu in severu je Dobrač izredno popularen tudi pozimi.

Južna stran . Foto: V.P.

Pogled vzdolž Ziljske doline. Foto: V. P.

Levo: Slovenska cerkev.

Foto: Bernd Kranabetter.





Prav na vrhu Dobrača stojita kar dve slikoviti cerkvici: slovenska in nemška. Prizor je videti kot zgled sožitja dveh narodov.





Spodaj: Sončni zahod na Dobraču. Foto: Reinhold Samonigg.

Severno od Dobrača

Po severni in zahodni strani se okrog Dobrača ovija dolina potoka Weissbach (spodaj Nötschbach), v kateri leži rudarsko mesto Bad Bleiberg / Plajberk. A danes v številnih rovih rude ne kopljejo več, v glavnem so se preusmerili v turizem. Na severu to dolino zapira dolg gorski greben z vrhovi do 1500 m. Po njem gre markirana pot. V zahodnem delu tega grebena je planinsko najbolj zanimiv vrh Kobesnock, 1820 m. Še naprej proti severu pa je razsežno in planinsko nezanimivo gozdnato območje, prepredeno z gozdnimi cestami, ki se zvijajo po grapah, pobočjih in skozi redke zaselke.

Kobesnock, 1820 m

Slika zgoraj: Dobrač s Kobesnocka. Foto: V.P.

Med dolgim grebenom gora na levi in Dobračem je dolina z rudniki Bad Bleiberga.



Slika levo: Naravno okno pod vrhom Kobesnocka. Foto: V.P.

V vzhodnem grebenu Kobesnocka je malo pod vrhom zanimivo naravno okno. Mimo njega gre tudi ena od markiranih poti.

Tschekelnock / Čegla gora, 1892 m

Zahodno od cestnega prelaza Windische Höhe / Ovršje se nad Ziljsko dolino najvišji del naše verige nadaljuje proti zahodu, severno od njega pa je tudi nižje, gozdnato, za planinarjenje manj privlačno območje. Prvi od omembe vrednih vrhov je razgledni Tschekelnock / Čegla gora, katere kratki greben pa poteka proti severu.

Pogled z vrha Čegle gore proti zahodu. Foto: V.P.

Graslitzen

Lepa grebenska gora, ki iz Ziljske doline ponudi odlično krožno turo, katere en krak gre mimo idilične cerkvice Sv. Stebna. Sicer pa je hitreje dostopna s severa, s Förolacher Alm, vprašanje je le, če tja z avtom nimajo dostop samo domačini.

Graslitzen / Glazice, večer na vzhodnem grebenu. Foto: Daniel Fischer.

Graslitzen / Glazice od zahoda, z Boreljskega sedla. Foto: V.P.

St. Steben je kultno svetišče, menda še iz časov Keltov. Foto: V.P.

Spitzegel, 2119 m

Sedaj pa smo že pri enem od prvakov Ziljskih Alp. Tudi Spitzegel je grebenska gora z več visokimi vrhovi, ki se dvigujejo med Šmohorjem v Ziljski dolini in Belim jezerom v osrčju Ziljskih alp. V vršnem delu so poti že malo zahtevnejše in ponekod je potrebno celo malo poplezati. Po celotnem glavnem grebenu gre označena pot, a prečenje vseh vrhov je prav dolga tura. Malo krajše pa so enodnevne ture (tudi krožne) iz obeh dolin.

Sončni vzhod na Spitzeglu, prvi večji vrh pred nami je Graslitzen, desno je Dobrač. Foto: Daniel Fischer.

Pod vzhodnim grebenom, pogled v Ziljsko dolino s Preseškim jezerom. Foto: V. P.

Kriebhöhe je eden od vrhov v glavnem grebenu Spitzegla. Zaradi ostrine ga markirana pot obide po južni strani. Nato nas čaka samo še kratek vzpon na glavni vrh,

Foto: V. P.

Golz / Golec, 2004 m

Šmohor / Hermagor in nad njim Karnijske Alpe z Golca. Foto: Manuel Mörtl.



Na Spitzeglu začne glavni greben Ziljskih Alp zavijati rahlo proti severozahodu, vzdolž Gitchtal, ki se od Ziljske doline odcepi pri Šmohorju in prereže našo gorsko verigo proti cestnemu prelazu Kreuzberg. Vseeno pa se višine gora v glavnem grebenu znižujejo le počasi.

Prvi omembni vrh nad Radniger Alm je razgledni Golec, nato pa višine vrhov, ki jih še vedno prečkajo markirane poti, padejo pod 2000 m. Severno od tega gorskega območja je dolina z lepim Belim jezerom / Weissensee.

Belo jezero, Weissensee

Sredi Ziljskih Alp leži eno najlepših jezer Koroške. Hribi okrog njega so sicer precej poraščeni z gozdom, a mesta z lepim pogledom na jezero se najdejo. Južno se tik nad vzhodnim delom jezera dviguje kar visoka gora Laka, 1852 m, a žal je preveč poraščena, da bi bila pomembnejši planinski cilj. Sicer pa je že samo jezero lep cilj izleta. Z avtom ga k sreči ne moremo obvoziti, ker je jezero veliko, nam pa izlet peš ali s kolesom lahko zapolni ves dan.

Pogled na Belo jezero od zahoda. Foto: Michael Taferner.

In še pogled od vzhoda. Foto: Michael Sroka.

Goldeck, 2142 m

Sedaj pa skočimo prav na sever Ziljskih Alp, kjer se v kolenu Drave dvigujejo vrhovi skupine Latschurja. Tik nad Spittalom je turistični Goldeck, na katerega zaradi smučišč pripelje gondolska žičnica, tik pod vrh pa z vzhoda tudi dobra gorska cesta.

Pogled z Goldecka vzdolž Drave. Foto: Daniel E.


To sliko sem v izbor uvrstil zato, ker na desni kaže tudi nižje hribe severno od Dobrača, o katerih je že bilo govora. V ozadju so Karavanke s Kepo.

Sončni vzhod na Goldecku. Foto: René Pi .

Staff, 2217 m

Kljub bližini turističnega Goldecka, na Staffu ni ravno gneče. To je zanimiv in lep vrh. S svojim plastovitim severnim ostenjem takoj pritegne pozornost, gledan od strani, pa je tako od zahoda, kot od vzhoda prava drzna ostrica. Daljša pristopa pripeljeta na vrh tudi od vzhoda in z juga, s strani Belega jezera.

Pot z Goldecka proti Staffu se najprej malo spusti skozi rododendronov gaj. Foto: V. P.

Na grebenu Staffa, pogled na Latschur, najvišji vrh skupine. Foto: V. P.

Latschur, 2236 m

Najvišji vrh svoje podskupinice je kopast in razmeroma lahko dostopen, malce bolj drzen se pokaže samo iz doline Drave. Turi po obeh glavnih smereh pristopa sta lepi, tista od Belega jezera je daljša od ture z Goldecka.

Zanimiv pogled na Latschur od severozahoda. Foto: Christoph Brandl .

Na Latschurju, pogled na Staff. Foto: . P.

Reißkofel, 2371 m

Zahodno od prelaza Kreuzberg je greben Ziljskih Alp spet enoten. In kar kmalu se dvigne v najvišji vrh (če k Ziljskim Alpam ne štejemo Lienških Dolomitov). Reißkofel je mogočna gora. Iz obeh dolin se njegova pobočja dvigujejo več kot 1700 m visoko in na obeh straneh so njegove vršne stene hudo prepadne. Spet pa na vrh tako po vzhodnem, kot po zahodnem grebenu pripeljeta dokaj zahtevni markirani poti, na glavni greben pa se po označenih poteh tudi pride tako z juga, kot s severa.

Visoko se Reißkofel dviguje nad Ziljsko dolino. Foto: V. P.

Ob južni poti na vrh - Alplspitz. Foto: V. P.

Na grebenu Reißkofla. Foto: haubi .

Preden predstavimo še zadnjo skupino vrhov, pa si oglejmo kako je Reißkofel videti od daleč, z jugozahoda. Levo od skalnatega lepotca je na spodnji sliki skupina Jauken, ki jo predstavljamo v nadaljevanju. Foto: Gerald Köstl.

Jauken

Končno je povsem na zahodu Ziljskih Alp tu še zanimiva skupina petih lepih vrhov, ki vsi presegajo višino 2200 m. Ime je dobila po planini Jauken, ki leži na veliki terasi na južni strani vrhov. Ta gorska skupina je bila znana že staroselcem vsaj od železne dobe naprej, saj so prav do njenih vrhov izkopavali svinčevo, cinkovo, železovo in bakrovo rudo. Danes so rudniki opuščeni, čeprav je nekatere jame mogoče obiskati z markiranih poti, ki z vseh strani pripeljejo na goro. Od domačinov pa so na planini ostali samo še pastirji.

Od zahoda proti vzhodu se vrstijo vrhovi: Jaukenstoeckl, 2202 m, Jaukenhöhe, 2234 m, Torkofel, 2275 m, Mitterkofel, 2247 m, Spitzkofel (Dreischneid), 2227 m. V tej skupinici po grebenu ne gre markirana pot, dostopni so s planine Jauken. Zadnje tri vrhove je lepo povezati z malo bolj zahtevnim prečenjem po grebenu, med Jaukenhöhe in Torkoflom pa je greben oster in krušljiv in zahteva plezanje.

Najvišji vrh skupine Jauken je Torkofel, 2275 m, na levi pa vidimo lepo visoko teraso s planino Jauken. Foto: V. P.

Pogled s Torkofla proti vzhodu. Zadaj je v mrču Reißkofel. Foto: V. P.

Za slovo pa še malo kiča. Na levi je prizor iz najvišjega zaselka v graju Goldberg, izhodišču vzponov na Jauken z juga (Foto: V. P.). Na desni pa je izumetničena slika skupine Jauken od severovzhoda, iz doline Drave (Foto: Michael Rubitschka).