Kranjska reber

Ta vrh blagega značaja je posebnost našega gorskega sveta. Pa ne zato, ker je v jugozahodnem delu skupine Rogatca s svojimi 1435 m najvišji, pač pa zaradi njegove geološke sestave. Zgrajen je iz vulkanskih kamnin, zato ob obisku opazimo najprej drugačno rastlinje, številne mlake na samem grebenu, pozdravljajo pa nas tudi nenavadne skalne oblike.

Barona peč raste is pobočja, poraščenega z brusnicami

A vrnimo se še za hip h geologiji tega območja. V šoli so nas učili, da je edini vulkan na našem ozemlju Smrekovec. No, ta pa ni tako daleč stran, v podobne višine se dviguje le malo severovzhodneje. A vulkanske kamnine Kranjske rebri niso povezane s Smrekovcem. Ta vulkanizem je precej starejši, izvira iz zgodnjega triasa. Potem je tektonika te vulkanske kamnine potisnila nekako 3 km globoko pod površje in ko so ob nastanku Alp zaradi trka Jadranske plošče in celinske plošče nastali veliki pritiski in temperature, so se te kamnine rahlo preobrazile (so nizko metamorfne). Zeleni skrilavci so iz različnih mineralov, prisotni so tudi tufi. V procesu dvigovanja Alp so naposled tudi te kamnine prišle na površje.

S katere koli strani se bližamo vrhu Kranjske rebri, povsod nas pot vodi skozi gozd. Zato smo na vrhu toliko bolj presenečeni nad lepim razgledom. Seveda je Velika planina v vseh pogledih bolj znamenita. Grintovci so bližje, stara pastirska arhitektura je prenesena na vikend hišice, tja gor se tudi lahko pripelješ z žičnico. Je pa zato na Kranjski rebri mir, če le ni kak poseben čas, kakršen je bil ob mojem zadnjem obisku septembra, ko se je na grmičkih brusnic in borovnic, ki prekrivajo prostrane pašnike, paslo kar nekaj ljudi. Večja čreda krav in konjev pa miru tako ali tako ne moti.

Pod vrhom

Nad pastirsko kočo na Kašni planini

Kranjska reber se na jugozahodu začne z nekaj nepomembnimi vzpetinami, gozdnat in brez razgleda je kljub svojemu imenu celo Plešivec. Onkraj sedla Na križu pa greben postaja vedno bolj travnat. Do najvišje točke Kranjske rebri se dvigne še 200 metrov, na drugi strani pa se prav toliko spusti. Tam je velika, lepa Kašna planina. Še vedno je živa, v pastirski koči lahko dobiš tudi hrano in pijačo. Na sedlo severno od planine z obeh strani grebena pripeljeta dobri gorski cesti - s Črnivca in z Volovljeka. In takoj je tu ideja za lepo gorsko kolesarsko turo.

Vrh Kranjske Rebri

Poleti je možnosti vzpona na Kranjsko reber veliko. Če si prijatelj z gorskim kolesom, je najlepša tale: Avto pustiš na Črnivcu in se po glavni cesti malce spustiš proti Kamniku. Že na prvem odcepu pa pelješ strmo desno gor do sv. Ahaca in naprej okrog Plešivca na prelaz Volovljek. Tam pa spet desno in po ne preveč strmi gorski cesti (3 km) na prelaz severno od Kašne planine. Tudi tistih 75 m višine do pastirske koče še lahko narediš s kolesom, še 20 minut naprej čez pašnike je pa res lepše iti peš, čeprav je pot široka in ne preveč strma. Potem pa samo še dol, na sedlo in po cesti naravnost na Črnivec.

Markirana peš pot pride na Kranjsko reber tudi naravnost s Črnivca, deloma po cesti in bližnjicah, potem po grebenski poti. Z Volovljeka in drugih izhodišč nad dolino Drete pa gredo na greben še številne nemarkirane poti.

Poleg kolesarjenja in pohodništva nam Kranjska reber nudi tudi lepe možnosti za smučanje. Ture so prav lahke, v spodnjih delih gredo po cestah in kolovozih, najlepše pa so v območju vršnega grebena. Nekoč sva na Črnivec peljala celo s kratkimi smučkami.

Pogled s Kranske rebri na Veliko planino in na najvišje vrhove Grintovcev za njo