Monte Ortigara, 2106 m
Monte Ortigara, 2106 m
Spomenik na vrhu
Uvod
Uvod
V gorniškem smislu je Monte Ortigara povsem nepomembna gora, ki se le malo dviguje iznad visoke planote Asiaga. In vendar jo tako rekoč vsak Italijan pozna, vzrok za to pa so tragični dogodki med 1. svetovno vojno, ko so se na tej nesrečni gori bile ene najhujših bitk. Danes je Monte Ortigara zaradi lahkega in kratkega dostopa pravi cilj romanj, tako da jo vsako leto obišče veliko ljudi.
V gorniškem smislu je Monte Ortigara povsem nepomembna gora, ki se le malo dviguje iznad visoke planote Asiaga. In vendar jo tako rekoč vsak Italijan pozna, vzrok za to pa so tragični dogodki med 1. svetovno vojno, ko so se na tej nesrečni gori bile ene najhujših bitk. Danes je Monte Ortigara zaradi lahkega in kratkega dostopa pravi cilj romanj, tako da jo vsako leto obišče veliko ljudi.
S travami in skalami pokriti vrh je nekoliko umaknjen z glavnega grebena gora, ki planoto obdajajo na severu. S strani sosednjega Monte Castelnovo se nanj komaj kaj vzpnemo (nemara še 50 m ne), južna pobočja pa se spuščajo na bližnje planine nekoliko globje. Le pobočja severno od predvrha Cippo Austriaco, 2008 m, se strmo in globoko spuščajo v Valsugano. Ta pobočja ti lahko ponudijo tudi daljšo in napornejšo turo, če se že tako odločiš. Vzhodna soseda je skoraj enako visoka Cima della Caldiera, 2124 m.
S travami in skalami pokriti vrh je nekoliko umaknjen z glavnega grebena gora, ki planoto obdajajo na severu. S strani sosednjega Monte Castelnovo se nanj komaj kaj vzpnemo (nemara še 50 m ne), južna pobočja pa se spuščajo na bližnje planine nekoliko globje. Le pobočja severno od predvrha Cippo Austriaco, 2008 m, se strmo in globoko spuščajo v Valsugano. Ta pobočja ti lahko ponudijo tudi daljšo in napornejšo turo, če se že tako odločiš. Vzhodna soseda je skoraj enako visoka Cima della Caldiera, 2124 m.
Tudi razgled z vrha ni nekaj posebnega. Višji vrhovi severne verige okrog Cime Dodici zastirajo tisti del obzorja, desno od njih vidiš nekaj vrhov skupine Lagorai in Dolomitov, na zahodu so drugi višji vrhovi Vicentinskih Alp že bolj oddaljeni. In proti jugu pod nami leži velika planota in nekaj hribovja nad Padsko nižino.
Tudi razgled z vrha ni nekaj posebnega. Višji vrhovi severne verige okrog Cime Dodici zastirajo tisti del obzorja, desno od njih vidiš nekaj vrhov skupine Lagorai in Dolomitov, na zahodu so drugi višji vrhovi Vicentinskih Alp že bolj oddaljeni. In proti jugu pod nami leži velika planota in nekaj hribovja nad Padsko nižino.
Prva svetovna vojna na Ortigari
Prva svetovna vojna na Ortigari
Monte Ortigara je znana pod imenom "Kalvarija alpinov", vendar nimajo samo Italijani razlogov, da se jim ta gola, skalnata planota pojavlja v nočnih morah. Tudi žrtve v avstro-ogrski armadi so bile velikanske.
Monte Ortigara je znana pod imenom "Kalvarija alpinov", vendar nimajo samo Italijani razlogov, da se jim ta gola, skalnata planota pojavlja v nočnih morah. Tudi žrtve v avstro-ogrski armadi so bile velikanske.
Po uspešni "Strafexpedition", preboju leta 1916, se je avstro-ogrska armada morala umakniti, saj je bilo treba večino sil prerazporediti na rusko fronto. Tako so utrdili položaje v zgornjih predelih planote Sette Comuni, držali so strateško pomembne vrhove pod glavnim grebenom. Pozicijska vojna je trajala leto dni, dokler se Italijani niso odločili za velik napad v sektorju Monte Ortigare.
Po uspešni "Strafexpedition", preboju leta 1916, se je avstro-ogrska armada morala umakniti, saj je bilo treba večino sil prerazporediti na rusko fronto. Tako so utrdili položaje v zgornjih predelih planote Sette Comuni, držali so strateško pomembne vrhove pod glavnim grebenom. Pozicijska vojna je trajala leto dni, dokler se Italijani niso odločili za velik napad v sektorju Monte Ortigare.
Napad se je začel z močnim obstreljevanjem v noči z 9. Na 10 junij. Naslednji dan je napadla pehota in zagrizeni boji so se začeli. Italijani so zavzeli nekaj bližnjih vrhov, naslednji dan pa je slabo vreme preprečilo nadaljevanje ofenzive. Ko se je 15. junija vreme izboljšalo, so Avstrijci takoj izvedli protinapad in zasedli nekaj strateških točk. In tako se je bitka nadaljevala. Zdaj je napadla ta stran, osvojila kako koto, kmalu nato je druga stran napadla nazaj in se vrnila na izgubljene položaje. 19. junija je Italijanom uspelo zavzeti najvišji vrh Monte Ortigare, a že tri dni kasneje so Avstrijci sprožili protiofenzivo. Začela se je z močnim topovskim obstreljevanjem, nadaljevala pa 25. junija z napadom elitne pehote. V tistih dneh je bilo na obeh straneh največ žrtev. Italijani so se morali umakniti približno na prvotne položaje izpred 9. junija. Bitka za Ortigaro se je končala, v vojaškem pogledu se nič ni spremenilo, le na desetine tisočev mladih ljudi je na obeh straneh umrlo ali bilo pohabljenih. Večino trupel so pokopali šele leta 1920, ko so postavili na vrhu Ortigare tudi spomenik, ki ga vidiš še danes. »Da ne bi pozabili«, kot piše na njem.
Napad se je začel z močnim obstreljevanjem v noči z 9. Na 10 junij. Naslednji dan je napadla pehota in zagrizeni boji so se začeli. Italijani so zavzeli nekaj bližnjih vrhov, naslednji dan pa je slabo vreme preprečilo nadaljevanje ofenzive. Ko se je 15. junija vreme izboljšalo, so Avstrijci takoj izvedli protinapad in zasedli nekaj strateških točk. In tako se je bitka nadaljevala. Zdaj je napadla ta stran, osvojila kako koto, kmalu nato je druga stran napadla nazaj in se vrnila na izgubljene položaje. 19. junija je Italijanom uspelo zavzeti najvišji vrh Monte Ortigare, a že tri dni kasneje so Avstrijci sprožili protiofenzivo. Začela se je z močnim topovskim obstreljevanjem, nadaljevala pa 25. junija z napadom elitne pehote. V tistih dneh je bilo na obeh straneh največ žrtev. Italijani so se morali umakniti približno na prvotne položaje izpred 9. junija. Bitka za Ortigaro se je končala, v vojaškem pogledu se nič ni spremenilo, le na desetine tisočev mladih ljudi je na obeh straneh umrlo ali bilo pohabljenih. Večino trupel so pokopali šele leta 1920, ko so postavili na vrhu Ortigare tudi spomenik, ki ga vidiš še danes. »Da ne bi pozabili«, kot piše na njem.
Pokopališče Campigoletti
Dostopi
Dostopi
Najbližje parkirišče je na Piazzale Lozze, 1769 m, jugovzhodno od vrha. Do tja pridemo iz dveh smeri:
Najbližje parkirišče je na Piazzale Lozze, 1769 m, jugovzhodno od vrha. Do tja pridemo iz dveh smeri:
1. Z glavne ceste Asiago - Gallio - Foza se odcepiš v levo takoj po kraju Gallio in pelješ po dolini Campomulo, skozi Ortigaro na Piazzale Lozze. Ta cesta je pozimi spremenjena v tekaško progo.
1. Z glavne ceste Asiago - Gallio - Foza se odcepiš v levo takoj po kraju Gallio in pelješ po dolini Campomulo, skozi Ortigaro na Piazzale Lozze. Ta cesta je pozimi spremenjena v tekaško progo.
2. Z glavne ceste Enego - Foza se odcepiš desno in pelješ čez lepo planoto Marcesino na Piazzale Lozze.
2. Z glavne ceste Enego - Foza se odcepiš desno in pelješ čez lepo planoto Marcesino na Piazzale Lozze.
Drugo, a že bolj oddaljeno izhodišče za vzpon na vrh, je lahko Malga di Galmarara, 1611 m. Od tam večina dostopa na Cimo Dodici. A kot vidimo na strani te gore, lahko narediš lepo krožno pohodno turo (ali pa bike & hike) tako, da združiš vzpona na Cimo Dodici in Monte Ortigaro. Planino Galmarara dosežeš po gorski cestici iz Val d'Assa.
Drugo, a že bolj oddaljeno izhodišče za vzpon na vrh, je lahko Malga di Galmarara, 1611 m. Od tam večina dostopa na Cimo Dodici. A kot vidimo na strani te gore, lahko narediš lepo krožno pohodno turo (ali pa bike & hike) tako, da združiš vzpona na Cimo Dodici in Monte Ortigaro. Planino Galmarara dosežeš po gorski cestici iz Val d'Assa.
Tretja možnost pa bi bila, da vzpon začneš prav doli v Valsugani, kar pa bi pomenilo celih 1700 metrov višinske razlike do vrha. Markirana pot se na primer začne v kraju Olle, 442 m, južno od Borgo Valsugana.
Tretja možnost pa bi bila, da vzpon začneš prav doli v Valsugani, kar pa bi pomenilo celih 1700 metrov višinske razlike do vrha. Markirana pot se na primer začne v kraju Olle, 442 m, južno od Borgo Valsugana.
Vzponi na vrh
Vzponi na vrh
1. S Piazzale Lozze, 1750 m. To je zelo lahek in kratek dostop, a vsekakor vreden, da ga opravimo. Do vrha je vsega 1 h hoje. S parkirišča nas markirana pot popelje proti Z-SZ. V 15 min prideš do cerkvice Lozze, blizu katere je koča Cecchin. Od tam nadaljuješ po poti št. 840-841, imenovani Pot miru. Z več vzponi in sestopi nas pripelje do Baite Ortigara, 1937 m, na nekdanji planini s tem imenom. Tam se pot razveja, a nadaljujemo po levi poti, ki nas kmalu pripelje gor k spomeniku na najvišji točki. Vrneš se po isti poti ali pa obiščeš še druge zanimive točke v okolici. To turo lahko pozimi narediš tudi na tekaških smučeh ali kot turni smuk.
1. S Piazzale Lozze, 1750 m. To je zelo lahek in kratek dostop, a vsekakor vreden, da ga opravimo. Do vrha je vsega 1 h hoje. S parkirišča nas markirana pot popelje proti Z-SZ. V 15 min prideš do cerkvice Lozze, blizu katere je koča Cecchin. Od tam nadaljuješ po poti št. 840-841, imenovani Pot miru. Z več vzponi in sestopi nas pripelje do Baite Ortigara, 1937 m, na nekdanji planini s tem imenom. Tam se pot razveja, a nadaljujemo po levi poti, ki nas kmalu pripelje gor k spomeniku na najvišji točki. Vrneš se po isti poti ali pa obiščeš še druge zanimive točke v okolici. To turo lahko pozimi narediš tudi na tekaških smučeh ali kot turni smuk.
2. Od jugozahoda. Vsi pristopi od jugozahoda se združijo na križišču vojaških cest z imenom Bivio Italia, 1981 m. Na strani o Cimi Dodoci je opisano kako pridemo tja, bodisi s planine Larici, s planine Galmarara ali s Piazze delle Saline, peš ali z gorskim kolesom. S križišča Italia proti severu še dober kilometer nadaljuješ po cesti (s kolesom), nato pa se ta spremeni v planinsko pot. Greš mimo Buse del Cavallo (nekdanji vojaški logistični center), nato čez planino Cuvolin (voda!), nato čez nepomembno sedelce kakih 50 m desno dol in spet naprej proti severovzhodu mimo pokopališča Monte Campigoletti. Slednjič se pot začne vzpenjati na samo Monte Ortigaro. Najprej pridemo k zvonu, nato k spomeniku. S križišča Italia manj kot 1 h 30 min, s planine Galmarara 3 h.
2. Od jugozahoda. Vsi pristopi od jugozahoda se združijo na križišču vojaških cest z imenom Bivio Italia, 1981 m. Na strani o Cimi Dodoci je opisano kako pridemo tja, bodisi s planine Larici, s planine Galmarara ali s Piazze delle Saline, peš ali z gorskim kolesom. S križišča Italia proti severu še dober kilometer nadaljuješ po cesti (s kolesom), nato pa se ta spremeni v planinsko pot. Greš mimo Buse del Cavallo (nekdanji vojaški logistični center), nato čez planino Cuvolin (voda!), nato čez nepomembno sedelce kakih 50 m desno dol in spet naprej proti severovzhodu mimo pokopališča Monte Campigoletti. Slednjič se pot začne vzpenjati na samo Monte Ortigaro. Najprej pridemo k zvonu, nato k spomeniku. S križišča Italia manj kot 1 h 30 min, s planine Galmarara 3 h.
3. Iz kraja Olle, 442 m. To je dolg in naporen vzpon iz Valsugane, za katerega rabimo 5 h (1600 m višine).
3. Iz kraja Olle, 442 m. To je dolg in naporen vzpon iz Valsugane, za katerega rabimo 5 h (1600 m višine).
Pristop na Monte Ortigaro od Z-SZ
Cippo Austriaco, S-SV od vrha
Tekaške proge Campomulo
Planinske koče
Planinske koče
Za sam vzpon na vrh jih ne rabimo, sicer pa je blizu parkirišča Rif. Cecchin, 1920 m. Koča nima zimske sobe.
Za sam vzpon na vrh jih ne rabimo, sicer pa je blizu parkirišča Rif. Cecchin, 1920 m. Koča nima zimske sobe.
Kdaj na Monte Ortigaro?
Kdaj na Monte Ortigaro?
Na vrh gremo lahko v vsakem letnem času. Pozimi bo težje raziskovati ostaline iz vojne, za vzpon bomo tudi potrebovali smuči ali krplje.
Na vrh gremo lahko v vsakem letnem času. Pozimi bo težje raziskovati ostaline iz vojne, za vzpon bomo tudi potrebovali smuči ali krplje.
Pozimi je pri Rif. Campomulo urejen velik smučarski tekaški center. V dobrih razmerah čudovite proge vodijo visoko proti goram, celo na vrh M. Ortigare (30 km). Priljubljen cilj je tudi vedno odprta Rif. Moline.
Pozimi je pri Rif. Campomulo urejen velik smučarski tekaški center. V dobrih razmerah čudovite proge vodijo visoko proti goram, celo na vrh M. Ortigare (30 km). Priljubljen cilj je tudi vedno odprta Rif. Moline.