Spet gremo po isti gazi dol, potem pa na mestu, kjer smo bili, v levo. Kot da so tu stare stopinje. Kmalu res naletimo na lesen količek in naprej še na enega. Ne vidi se čisto nič. Ker počasi zavijamo, sem jaz že dodobra izgubil orientacijo. Potem se začnemo počasi vzpenjati. Kako, saj še nismo bili pri šotorih na sedlu Gouter? Pa jih le nisem videl, ker so jih bili med tem podrli, ostali so samo sneženi okopi. Po poti navzgor (okrog Dôme du Gouter) se zdi, da hodimo po sledi, potem tudi vodička ni več tako sigurna. Orientira se s specialko, kompasom in GPS-om. Bolj v desno moramo. Usmerimo se po blagem pobočju navzdol, pa ženski tisti hip iz rok uide specialka. Se že pelje dol. Navezani smo in nihče ne more skočiti za njo. Kmalu se izgubi v megli. Se bomo orientirali, ja. Mi ostali imamo samo neuporabne petdesettisočke. Zavijamo okrog hriba. Še nekajkrat korigiramo smer in vedno bolj negotovi smo. Skratka izgubljeni. Najbolje bo iti gor, proti vrhu Gouter, čeprav Jasmina zatrjuje, da je malo proti desni videla sled. Tako še nekaj časa tavamo gor - dol - levo - desno. Ko še malo bolj zavijemo okrog hriba, daleč pred seboj zaslišimo glasove. V tisti smeri naj bi bila koča. Postrani v desno dol skušamo najti sled. Nič. Vodička razveže vrv, ker že pričakuje območje razpok. Tu nekje smo gor grede res prečkali razpoko. Kaj pa mi, ki smo otvezeni čisto na kratko, eden pa sploh nič? Še čudno, da se sploh držimo skupaj. Enemu bi se snela dereza ali pa bi zaradi utrujenosti malo zaostal, pa bi bili izgubljeni. Čez pobočje, kjer pričakujemo razpoke, niti ne poskušamo. Spet gremo gor. Sedaj so vse alternative že precej izčrpane. Klient vpraša vodičko, če bomo poklicali reševalce. Ne, gremo nazaj gor v Vallot. Torej vdaja. Pa se vseeno odloči še malo pogledati navzgor in v desno. In takoj najde sled. Zelo lep razplet dramatike! Če bi se odločila odnehati, ne vem, če bi nam jo še uspelo prepričati, da še naprej iščemo.