Grad Penede

Zelo slikovita, kratka pohodna tura nas popelje od Gardskega jezera gor v Nago in k ruševinam nekoč mogočnega, srednjeveškega gradu. Vrnemo se po drugi strani, spotoma obiščemo še nekaj zanimivih krajev.

Če začnemo v kraju Torbole, si velja dobro ogledati najprej tega. V prvi vrsti slovi kot meka jadralcev na vodi, v lepem dnevu je celotna zgornja polovica jezera posuta z belimi pikami. Seveda pa so tam tudi množice kolesarjev, pohodnikov, plezalcev in vseh drugih ljubiteljev aktivnosti na prostem. Najlepši predel mesta je seveda ob obali - Porto Vecchio in njegova okolica.

Po ogledu mesta se odpravimo po označeni poti proti Nagu. Lahko gremo na razglednik Al Castello, ali pa spotoma h glavni cerkvi sv. Andreja in naprej mimo pokopališča in oljčnikov. Potem nas Via Santa Lucia vodi sprva položno, kasneje pa malo bolj strmo po lepi dolini navzgor.

Dolina Santa Lucia je znamenita. Od pradavnine in skozi ves srednji vek je po njej šla glavna trgovska pot z območja Gardskega jezera čez Nago v dolino Adiže. V zavetju mogočnih, povsem navpičnih sten so prastari oljčniki in vinogradi, krajev se držijo pripovedi o pomembnih ljudeh, ki so šli tam mimo - škofi iz Trenta, vojskovodje in drugi.

Na poti po srednjem in zgornjem delu doline se visoko zgoraj nad stenami že pokažejo ruševine gradu Penede. A preden se povzpnemo tja gor, se v mislih prestavimo v leto 1439, ko so se za prevlado na jezeru Garda borili Benečani in milanski Viscontiji. Benečani s svojim močnim ladjevjem niso mogli do jezera, saj so Milančani na reki Mincio zgradili mogočen jez. Zato je manjša beneška flota plula navzgor po reki Adiži, od Chioggie do Morija, od tam pa so 6 galej, 2 fregati in 25 manjših bojnih ladij po suhem zvlekli gor na Passo San Giovanni in naprej skozi Nago po dolini Santa Lucia dol do Gardskega jezera. Za podvig je bilo poleg vojske potrebnih kar 2000 konj in volov. A se je nazadnje izplačal, saj so v bitki pri Desenzanu premagali presenečene Milančane.

Od gradu je zelo lep pogled na jezero, zelo slikovite pa so tudi same ruševine.

Skalnati greben, ki obvladuje pomembni prehod, je bil naseljen že v prazgodovini, na kar kažejo arheološke najdbe tik zahodno pod gradom. Srednjeveški grad pa je prvič omenjen leta 1210, ko je bil v lasti plemičev iz Arca. Nadaljnja zgodovina je bila zelo burna, saj je prehajal iz rok v roke tudi z vojaškimi akcijami. Scaligeriji, Viscontiji, nato je grad za Benetke leta 1439 osvojil vojskovodja Gattamelata. Grofje iz Arca so grad spet dobili v svoje roke s pomočjo habsburškega cesarja Maksimiljana. Leta 1703 ga je porušila vojska francoskega generala Vendoma, nakar je bil za silo obnovljen, a pomembnejše vloge ni več imel. Številne kaverne v okolici so iz časa prve svetovne vojne.

Ko se spet približujemo Nagu, je levo še eno razgledišče, nato pa pridemo k Forte Alto. To je nekdanja avstrijska trdnjava, ki je videti lepo ohranjena, a ko sva šla okrog nje, nisva našla kakega razloga, da bi vstopila - če je to sploh mogoče. Potem smo takoj na zahodnem obrobju Naga, na krožišču, kjer poiščemo označeno pot, ki se spusti v Val Molini. Že takoj je na desni razlagalna tabla, ki nas opozori na nekdanje vodne mline, ob poti je razstavljenih tudi nekaj mlinskih kamnov.

Peš pot kmalu zapusti strugo potoka in proti severu prečka strmo pobočje pod obema glavnima cestama. Ko pride do spodnje ceste, preseka njen ovinek, gre nekaj deset metrov še dol po njej, nato pa se strma steza oziroma kamnite stopnice spustijo v desno in nas kmalu pripeljejo pod gladke, od vode izprane stene.