Plenšakova slapova

3

Nikjer nista omenjena, pa sta prav lepa, treba pa je priti, ko imata dovolj vode.

Zahodni slap na Plenšaku je nižji kot vzhodni, a vseeno je visok nekako 12 metrov

V grapah okrog Selške doline je kar nekaj slapov, vendar so dokaj neznani. A slapovi so take luštne stvaritve - ko imajo dovolj vode, te presenetijo s svojo močjo, tolmuni v vznožju so tako prijetna počivališča, grape, po katerih tečejo potočki, pa so v pravem času same po sebi naravne znamenitosti (grapa Plenšaka je na sezna-mu naravnih vrednot SLO).

Plenšak je znan kot najpo-membnejši vodni zbiralnik za Železnike. Na mestu njegovega izliva v Soro je bila nekoč fužina, tam se je odcepila tudi markirana pot na Prtovč. Danes (2022) je uradno zaprta. S konca doline ne vem, če se pride gor pod Ratitovec, oziroma morajo prehodi biti kar strmi. Na nekem mestu v grapo prepadajo strme stene in menda imajo domačini urejeno tudi plezališče. Več kot polovica pristopa do slapov poteka po kolovozu, naprej pa je popolno brezpotje. Tam smo naravi lahko zelo blizu.

Z Lenartom sva prišla konec aprila, moj načrt je bil obiskati Lomski slap, ki je najvišji v širni okolici Železnikov. Še ko sva prišla domov, sem mislil, da sva ga res obiskala, še več, da sva našla še njegovega neznanega manjšega brata. Pa ga nisva. K Lomskemu slapu bi morala iti še bolj vzhodno.

Kolovoz se je vlekel bolj, kot sem pričakoval. Potem sva ga le zapustila in sledila potoku. Malo se prebijaš skozi goščavo, malo lezeš po skalah, kdaj pa kdaj je treba čez potok, potem pa sva prišla do sotočja dveh domala enako močnih potokov. Bil sem razočaran, saj sem pričakoval slap z ustrezno malo vode. Šla sva po sredi med obema potokoma, potem pa zavila desno, k vzhodnemu in treba je bilo malo večkrat poiskati najlažje prehode. Končno se je nad nama prikazal lep slap. Spodnja stopnja je položnejša, pa vsaj 10 m visoka, zgornja pa lepa, strma, prav toliko visoka in v tem trenutku žal v senci. Spodaj je prav lep tolmun.

Po kratkem počitku se začneva vračati, potem pa jaz zavijem gor še ob drugem kraku potoka. Nekaj časa nič ne kaže, da bo gori kaj posebnega, potok zavije, potem pa opazim, da je tudi na tem kraku lep slap. Spodnji del ima lepo pahljačo, voda tudi pada v tolmun, zgoraj pa je videti na potoku še kaskade, a je težko oceniti njihovo višino.

Po tistih strminah nisva več hotela plezati, bi pa ocenil, da sva bila že precej blizu Prtovča. Tako sva se samo še obrnila in se po dolini vrnila do avta.


<--- Vzhodni slap na Plenšaku

Pod opisanima slapovoma je na potoku še več skočnikov, deli doline so prav lepi in na več mestih je vredno iti do vode. Nižje, že v območju kolovoza, ko gre ta čez potok po čvrstem mostu, je še en naravni slap, dvojen in z višino kakšnih 8 metrov.

Domačin v Zalem logu nama je povedal, da se iz grape Plenšaka tudi pride na Prtovč, a več ni povedal. Morda je imel v mislih staro, markirano pot. Sicer pa se je na sredi doline gor proti vzhodu odcepil še en razrit kolovoz.

Kake poti pa iz doline tudi proti zahodu ni bilo videti. Če bi vedel, da obstaja dobra pot, bi šla še gor k Strojevčevemu skrilolomu, nabrat nahrbtnik ali dva skrilavih ploščic. A je bil en odcep šele zelo nizko doli v dolini.