Med Golnikom, Goričami in Letencami je manjše območje poplavnega gozda in močvirnih jas, kjer se je kljub delni reguliranosti še ohranil del nekdanje divjine. Kot del nižinskega krasa Udin boršta je zaščiteno v okviru območij Natura 2000.

Vazengarice so se v preteklosti držale nenavadne legende, zlovešč sloves, češ da tam "izginjajo krave". Lahko sicer, da je bilo to dobesedno res, nekateri pa v tem izrazu vidijo tudi odmev davnih keltskih ritualov žrtvovanja. Domišljijo še bolj vzburi »gomila«, ki se s svojo lepo, pravilno obliko dviguje iznad polja pri Letencah. Za zdaj še velja za naravno.

Močvirje je severozahodno od gomile. Tam potok Goričica teče v številnih strugah, ki na vse mogoče načine vijugajo skozi gozd. Lepih prizorov je nešteto, razen ob veliki vodi je čez potočke mogoče preskočiti skoraj kjerkoli. Glavno močvirje je severno od poplavnega gozda. Tam se ta razredči in začne se kar veliko območje trsja in vrbovih mačic. Tam je izgleda še varno zatočišče divjih živali. Sledove, ki vodijo v goščavo, vidimo na vlažnih tleh, nad močvirje se včasih dvigne kaka ujeda, ali pa jata divjih rac, lepih, kot na simbolu Lonely Planeta. Na severovzhodu območja so domačini uredili "račji dvor". Neke vrste krmilnica je bila tam že pred 20 leti, danes je izkopan še manjši ribnik. Močvirje obkrožajo tri jase, na severno se pride iz Golnika, na vzhodni dve pa iz Gorič. Blizu severne jase je v senčni dolinici večji ribnik, že kar jezerce, ki pa ni naravnega izvora. Celotno območje obkrožajo lepi, z bukovim gozdom poraščeni griči, v dolinicah med njimi pa je nekaj izvirov.

Vazengarico je najbolje obiskati s kolesom. Seveda se je v Letence, Goriče ali na Golnik mogoče pripeljati tudi z avtom, a kolesarski izlet iz Kranja je izredno prijeten, najbolje je obkrožiti celoten Udin boršt in v turo vključiti še ogled jezerc pri Bobovku.

Kjerkoli pridemo na rob močvirja, se od tam lahko podamo okrog celotnega območja.