Mak ob Dragonji

Carpe diem! "Življenje je kratko, izkoristi dan", pravimo in hlastamo za doživetji. Vsak konec tedna na Primorsko ali v Alpe. Na krajša ali daljša potovanja, peš ali s kolesom. Ko se zadovoljni vračamo z njih, že načrtujemo nova ... in za kratek čas zastanemo samo, kadar "dež ustavi ceste" (T. Pengov). Takrat se mogoče zdrznemo, če nemara s tem svojim nevrotičnim "forsiranjem plitvega časa" (M. Jesih) le nismo že onkraj meje naše lastne narave.

Kako pa bo izkoristil svoj dan ali pa tistih nekaj, kolikor jih že ima, tale mak? In njegovo življenje ima prav toliko smisla in prav tako pomembno mesto v tem našem ljubem vesolju kot tvoje ali moje.

Konec koncev, kaj pa je posebnega teh nekaj metrov apnenčastih skal ob Dragonji, da se je treba voziti 130 km z Gorenjske, kjer takšne stometrske stene povsod kipijo v nebo? S pomembnostjo je sploh hud križ. Po čem lahko presojamo pomembnost ljudi? Pa gora, razgledov in naravnih znamenitosti? Kako določiti pomembnost vrednot, ko pa ne obstaja nobena "nadvrednota", ki bi jim lahko bila merilo?

Najbrž so merila res samo v nas samih. V naših vzgibih, ki nas ženejo, kot da bi sami pihali v jadra svoje barke. In še dobro, da jih imamo, da nam je sploh še kaj pomembno. Ker bo res še prekmalu vse preplavilo véliko vseeno.