Pohodni cilji v Istri seveda nikoli niso zelo zahtevni. Vseeno pa nenavadna pokrajina nekatere svoje najlepše bisere malo skriva. Za njih vedo le redki, skozi s trnjem zaraščen, na pol divji svet se do njih ljubi potruditi le pravim ljubiteljem Istre. Takšni biseri so kotički ob Dragonji in istrski slapovi.
Že vidim. Sedaj se skušate spomniti kake reke ali potoka v Slovenski Istri, kjer bi lahko bil kak slap. Ne, na Dragonji ni nobenega, tudi na Rižani ne. Vsi slapovi so na manjših potokih, ki se zlivajo v Dragonjo, nekaj pa jih je še na drugi strani slemena, v porečju potoka Reka. A o slapovih na zadnjih dveh straneh o Slovenski Istri.
Dragonja je najlepša reka Slovenske Istre. Ustje, kjer teče mimo solin, je poseben svet, z značilnim rastlinstvom in živalstvom. Od cestnega prehoda med Hrvaško in Slovenijo pri Mlinih, do drugega prehoda, pri vasi Dragonja, rečica ni kaj posebnega. Pri vasi Dragonja pa je znamenita Stena, ki sem jo že opisal. Nato do Škrlin teče Dragonja po dokaj široki dolini. Celoten severni breg je obdelan in tam gre tudi makadamska cesta. Argilla in slap na tem potoku, pa bosta opisana na straneh o Hrvaški Istri.
Škrline so zelo znano mesto, kjer se konča spodnji tok Dragonje in začne srednji. Do sem še pridejo ceste, naprej ob vodi navzgor pa so samo še bolj ali manj opuščeni kolovozi, steze in brezpotja. Pri Škrlinah se v Dragonjo izliva Pinjevec ali Rokava. Rečica nima slapov, je pa dokaj slikovita, ob samem izlivu pa le pade čez nekaj metrov visok prag, tako da imajo številni obiskovalci Škrlin kaj videti. Na Škrline se prihajajo ljudje iz obalnih mest kopat, pri mostičku so lepi škrapljasti tolmuni, vse je kot nalašč urejeno za piknike. Žal so v zadnjih letih s stroji precej razrili nekaj deset metrov struge Dragonje.
Po reki in ob njej navzgor
Nadaljnja pot po dolini Dragonje navzgor nas lahko vodi po kolovozu, a če gremo tam, bomo najlepše stvari spregledali. Zato midva nikoli več ne greva drugače, kot pa tako, da enostavno na Škrlinah zabredeva v vodo in greva po reki navzgor. Za tako hojo so najbolj priporočljive dobre cokle, če imajo udoben vibram podplat, še toliko bolje. Ne pozabite tudi pohodnih palic, ki pri lovljenju ravnotežja po spolzkih skalah precej pomagajo. Tukaj so ideje za lepe pohodne ture:
1. Bredenje Dragonje in vzpon v Boršt, T2, 3 h peš, 30 min s kolesom
Pred začetkom pohodne ture v vasi Boršt pustimo bicikle in se z avtom odpeljemo v Škrline. Nad mostom čez Dragonjo si znamenita mesta na reki začnejo naglo slediti: »Zmajeve črte«, flišne stene z lepimi tolmuni pod njimi in lepim travnikom v rečnem zavoju, živahna rečica, s samotnimi kraji, kjer si lahko privoščiš poležavanje in kopanje. Pohod namreč ne bo potekal prav hitro, saj se tam ne splača hiteti. Nasprotno, pri iskanju najboljših prehodov velja poiskati tudi čim več naravnih lepot. Nekatere kažejo tu slike:
Tako pridemo do pritoka Pasjaka. Po njem bomo v eni naslednjih tur mimo slapov šli navzgor, sončna dolina Dragonje pa se nadaljuje do izliva Vruje, v bližini katerega je nekdanji Zankoličev mlin (kasneje Šavova hiša). Sem in tudi na več krajev višje v dolino Dragonje so se nekoč spustili številni kolovozi, po katerih so domačini prinašali v mline žito. Danes so opusteli, a nam vseeno omogočajo, da se iz doline povzpnemo na ta ali oni breg. Nasproti izliva Vruje na tej turi torej zapustimo dolino, ujamemo grob, precej opuščen kolovoz in se po njem povzpnemo proti S v vas do koles. Povratek na Škrline je nato le še zelo hiter, lahek spust (7,6 km).
2. Z Bevedurja v dolino Dragonje, T2.
Prednost izhodišča na Belvedurju je nekoč očarljiva gostilna, v kateri se je bilo po pohodni turi vedno prijetno zadržati. Kje so časi, ko je gospa Aliče ves teden ročno delala fužije, solato po naročilu šele hodila nabrat na vrt, ko pa je v kuhinji pri odprtem oknju na fužije strgala tartufe, smo ji pa od miz glasno klicali: "Še, Aliče, še"! Tukaj je pohodna tura, na kateri ne obiščemo nobenega od slapov. Seveda jo z njimi lahko ustrezno podaljšamo.
Z Belvedurja, 430 m, se po cesti spustimo v Topolovec in po opuščenem kolovozu naprej do stare cerkvice Sv. Hieronima. Nadaljevanje v območju grebena nas kmalu pripelje na razcep na 282 m. Spust naprej gre v isti smeri po gozdu, mimo ruševin Starega Topolovca, vse do Dragonje, ki jo dosežemo blizu izliva Pasjaka, 121 m. Tam se obrnemo desno, nekako prečkamo rečico in po drugi strani nadaljujemo ob toku navzgor, vse do nekdanjega Zankoličevega mlina.
Nadaljevanja poti ob Dragonji navzgor nima smisla opisovati, čeprav so na zemljevidih tudi vrisane nekdanje stezice. Na terenu bo slika gotovo drugačna. Sicer pa Dragonja tam ni več tako široka in globoka, pokrajina pa je še vedno lepa. Do kraja, imenovanega Pri Malnu, bomo hodili dobro uro. Tam je lepo obnovljeni Mazurinov mlin, k njemu pa pridejo kolovozi in stezice iz vseh smeri.
Mi se bomo napotili med dvema potokoma proti JV. Slapovi na Stranici so precej višje, zato se udobno povzpnimo samo v zaselek Pavliči, pa naprej v zaselek Sirči, tam pa smo že na lokalni asfaltni cesti, ki desno pelje na Belvedur.
Če bi pohod začeli na Škrlinah, kasnejši izhodi iz doline Dragonje pomenijo precej daljše ture, več bo treba prehoditi in precej daljši bo povratek s kolesom. (Ideja: Z Belvedurja lahko kolesarimo na Škrline tudi po hrvaški strani in čez Novi Brič!) V zgornjem toku je porečje Dragonje zelo razvejano, rečico pravzaprav oblikujejo številni potoki, ki z okoliških slemen pritečejo v dolino. Ker so ti potoki zaradi svojih slapov tako zanimivi, je veliko bolje narediti ločene, najbolje krožne pohodne ture, z začetkom zgoraj. Opisane bodo v poglavjih o slapovih. Tukaj pa naj napaberkujem le še nekaj idej za kombinacije tur:
a. Najbolj naraven izhod iz srednjega dela doline je h gostilni na Belvedurju::
- Po zgoraj opisani turi št. 2 (mimo Sv. Hieronima),
- Po potoku Pasjaku,
- Po potoku Vruji,
- Od Zankoličevega mlina skozi Žrnjovec.
b. Od Dragonje nad Zankoličevim mlinom gredo stezice v vasi severno (Vršič, Trsek, ...).
c. Od Mazurinovega mlina gredo stezice in kolovozi v številne zaselke nad zgornjim porečjem Dragonje (zemljevid!).
Zgornje porečje Dragonje je zagotovo najbolj odmaknjeno in samotno od večjih območij Slovenske Istre!
Dragonja je imela pred stoletji ob svojem toku več kot 40 vodnih mlinov. Večina jih je danes ruševin, nekaj pa je obnovljenih kot kulturne in turistične znamenitosti. Dolina je bila pomembno agrikulturno zaledje, ni pa po njej šla trgovska pot.
"Starca" sta razrušena stolpa pri Pičurih, ki izvirata iz 15. ali 16. st. Bila naj bi del obrambne linije Benetk proti habsburškemu cesarstvu in tudi opazovalna točka proti turškim vpadom.
Sv. Hieronim pod Topolovcem (nižje je stala vas Stari Topolovec) je preprosta, romaneskna cerkvica, ki naj bi bila ena najstarejših v Slovenski Istri. Leta 2019 je bila obnovljena.