Monte Grappa in planota Asiaga

Naslednje območje (na zemljevidu roza barve) je kar veliko. Njegova vzhodna meja je veliki zavoj reke Piave. Tam sta nad njenim desnim bregom najprej dve gričevnati območji zelo različnih značajev. Med mestom Montebelluna in reko Piave je pretežno gozdnati Montello, ki ne presega višine 400 m in planinsko ni posebno zanimiv. Zahodno-severozahodno od njega pa je gričevje okrog mesteca Asolo. Tam so številne znamenitosti, predvsem turistične, gričevje pa se vleče na zahodu prav do reke Brente. Ta se globoko zajeda med velik gorski masiv Monte Grappe in planoto Asiago, na severu pa naredi velik ovinek. Tam teče po dolini Valsugana in tako deli planoto Asiaga od velike gorske skupine Lagorai. Na severu je meja masiva Monte Grappe dolina Cismon in ravnina do mesta Feltre, nad katero so proti severu že Beluneški Dolomiti. Na zahodu se naše celotno območje končuje v dolini Adiže, na jugozahodu pa ga reka Astico loči od skupine Pasubio.

Monte Grappa je precej enovit masiv. Z glavnega vrha se na vse strani spuščajo številni močni grebeni, v katerih je nešteto vrhov, ki so primerni za planinske ture, saj segajo nad gozdno mejo. Območje je znano predvsem po dogodkih iz I. svetovne vojne, nudi pa tudi vse mogoče možnosti ukvarjanja z dejavnostmi v naravi. Južno obrobje je zgodovinsko zanimivo, v odmaknjenih dolinah na severni strani pa so nekateri zelo etnološko zanimivi kraji. Žal midva po masivu Grappe nisva veliko planinarila.

Planota Asiaga pa je precej drugačna. Sodi v območje Sette Communi, torej h krajem, kjer živijo avtohtoni Cimbri, ljudstvo germanskega porekla, ki naj bi se tja preselilo nekako v 12. stoletju. Severno obrobje planote tvori gorska veriga, v kateri so najvišje gore celotnega območja nad Vicenzo. Cima Dodici ima že 2337 m, Becco di Filadonna, povsem na zahodu, pa še vedno 2150 m. Najbolj razsežna planota je okrog Asiaga, manjših pa je še več, na primer Lavarone bolj proti zahodu. Na več mestih pa planota strmo prepada tudi proti jugu oziroma jugozahodu, v dolino rečice Astico. Številne naravne lepote območja bomo bolje razumeli, če prej na kratko opišemo geološke značilnosti planote.

Cima Dodici s severa, iz Valsugane

Najvišje gore nad planoto, pa tudi obrobje, kjer ta najbolj strmo prepada v doline, so zgrajeni iz triasnih apnencev, na te pa so v nekoliko nižjih predelih naloženi jurski in kredni apnenci. Vse to je vzrok izrazitemu visokogorskemu krasu. Na ravninskih delih planot (Asiago, Lavarone) pa prevladujejo jurski in kredni glinavci, ki so nastajali v globjem morju, zato je tam pokrajina le blago valovita. Nekaj je celo ostankov pleistocenskih rečnih nanosov, čeprav danes na planotah ni nobenih večjih vodotokov. Povsem na jugu, zahodno od mesta Marostica, je večje, planinsko povsem nepomembno področje iz vulkanskih kamnin.

Poleg visokih gora, ki strmo prepadajo predvsem na sever, so slikovita tudi druga prepadna območja, s svojimi stenami, stolpi, bizarnimi skalnimi tvorbami in izpranimi apnenčastimi ploščami. Pomembnejših kraških jam je čez tisoč, nekatere so urejene za turistični obisk. Veliko je tudi udornic in skalnih labirintov.

Celotno območje je čudovito za planinske in pohodne ture, za gorsko kolesarjenje, za športno plezanje, v zimskem času pa Asiago slovi kot eno največjih in najlepše urejenih območij za tek na smučeh. Seveda so v teh krajih doma tudi skoraj vsi drugi športi na prostem.

Območje je turistično zelo razvito, vseeno pa ne toliko, da bi bilo zaradi množičnega turizma neprijetno. Povsod je vse polno ostalin iz I. svetovne vojne. Na 100 km dolgi kolesarski turi lahko obiščemo vse pomembnejše trdnjave, ki so bile zgrajene še pred vojno. Kraji v nižini in po dolinah imajo tudi daljšo in zelo bogato zgodovino. Po Val Sugani je na primer že v času antike šla v Trento pomembna rimska cesta.