Mostnica in dolina Voje
Slonček je nekakšen simbol Mostnice, čeprav so za rečico pravzaprav najbolj značilne divje tesni
Voje so stranska dolina Bohinja, od Stare Fužine se proti severu zajeda v Julijce. Sončna, položna in lahko dostopna, kot nalašč za kratek poldnevni izlet. Ko ob tesnih divje Mostnice prideš na velike travnike v konec Voj, se svet zapre. Že prve, višje ležeče planine, so visoko nad nami, kaj šele gore.
Voje so stranska dolina Bohinja, od Stare Fužine se proti severu zajeda v Julijce. Sončna, položna in lahko dostopna, kot nalašč za kratek poldnevni izlet. Ko ob tesnih divje Mostnice prideš na velike travnike v konec Voj, se svet zapre. Že prve, višje ležeče planine, so visoko nad nami, kaj šele gore.
V koncu doline Voj, plečati Tosc je, še ves zasnežen, visoko nad nami
Mostnica
Mostnica
Najbolj prepoznavna značilnost doline so divje tesni Koritnice. Ta rečica se izliva v Savo Bohinjko malo pod Bohinjskim jezerom, še prej pa opravi veliko delo. Poleg glavnega izvira nad slapom v koncu doline, v Mostnico pritekajo vode še več stranskih pritokov. Tako ima dovolj moči, da v apnence dolinskega dna dolbe vrtoglavo globoke, ponekod komaj kakšna 2 m široke tesni. Spet drugje pa teče, vsa sončna in igriva, po bolj plitvi strugi, v kateri je polno smaragdnih tolmunov in kadic. Pot ob soteski obišče najlepše predele, še druge si gremo dodatno lahko ogledat sami.
Najbolj prepoznavna značilnost doline so divje tesni Koritnice. Ta rečica se izliva v Savo Bohinjko malo pod Bohinjskim jezerom, še prej pa opravi veliko delo. Poleg glavnega izvira nad slapom v koncu doline, v Mostnico pritekajo vode še več stranskih pritokov. Tako ima dovolj moči, da v apnence dolinskega dna dolbe vrtoglavo globoke, ponekod komaj kakšna 2 m široke tesni. Spet drugje pa teče, vsa sončna in igriva, po bolj plitvi strugi, v kateri je polno smaragdnih tolmunov in kadic. Pot ob soteski obišče najlepše predele, še druge si gremo dodatno lahko ogledat sami.
Globoka soteska, smaragdno zelena rečica
Sončen srednji del, med dvema območjema sotesk
Kropa
Kropa
Beseda Kropa povsod v slovenskih krajih označuje močan izvir, kjer voda silovito bruha na plano. Prav nič drugačen ni ta stranski pritok Mostnice. Po skrivnih, podzemnih poteh voda prihaja z območja Uskovnice. V stranski grapi je tih, z debelim mahom obraščen, senčen kraj, kjer velike količine vode privrejo na dan. Do Mostnice imajo potem le kratko pot. K izviru se splača potruditi. Pot gre od Planinskega doma na Vojah, sicer ni redno vzdrževana, kaj posebno zahtevna pa tudi ne (15 min).
Beseda Kropa povsod v slovenskih krajih označuje močan izvir, kjer voda silovito bruha na plano. Prav nič drugačen ni ta stranski pritok Mostnice. Po skrivnih, podzemnih poteh voda prihaja z območja Uskovnice. V stranski grapi je tih, z debelim mahom obraščen, senčen kraj, kjer velike količine vode privrejo na dan. Do Mostnice imajo potem le kratko pot. K izviru se splača potruditi. Pot gre od Planinskega doma na Vojah, sicer ni redno vzdrževana, kaj posebno zahtevna pa tudi ne (15 min).
Slap v Vojah
Slap v Vojah
Zadnja znamenitost, ki jo velja v Vojah videti, pa je Slap Mostnice v koncu doline. Do tja bo že slabi dve uri hoje, ki pa ob toliko lepih prizorih ob poti hitro minejo. Ena od zadnjih koč v dolini je preurejena v restavracijo, od tam pa po turistični stezi do slapa ni več daleč. Tudi v območju povirja Mostnice so zanimivi predeli, poraščeni z debelim mahom.
Zadnja znamenitost, ki jo velja v Vojah videti, pa je Slap Mostnice v koncu doline. Do tja bo že slabi dve uri hoje, ki pa ob toliko lepih prizorih ob poti hitro minejo. Ena od zadnjih koč v dolini je preurejena v restavracijo, od tam pa po turistični stezi do slapa ni več daleč. Tudi v območju povirja Mostnice so zanimivi predeli, poraščeni z debelim mahom.
<-- Slap v vojah in še en prizor z živahno Mostnico ↑
Pot v Voje
Pot v Voje
Cesta v Voje (pa tudi na planini Vogar in Blato) je plačljiva, pa tudi sicer je za turiste dovoljena vožnja samo do Planinskega doma na Vojah. Zato je najbolje parkirati nad Staro Fužino (1,5 EUR/h) in se odpraviti ob Mostnici peš. Turistična pot najprej pride do znamenitega Hudičevega mosta, ki se vrtoglavo pne čez prve, nemara najbolj divje tesni. Most je leta 1777 dal zgraditi baron Žiga Zois, gradnje pa se drži tudi legenda.
Cesta v Voje (pa tudi na planini Vogar in Blato) je plačljiva, pa tudi sicer je za turiste dovoljena vožnja samo do Planinskega doma na Vojah. Zato je najbolje parkirati nad Staro Fužino (1,5 EUR/h) in se odpraviti ob Mostnici peš. Turistična pot najprej pride do znamenitega Hudičevega mosta, ki se vrtoglavo pne čez prve, nemara najbolj divje tesni. Most je leta 1777 dal zgraditi baron Žiga Zois, gradnje pa se drži tudi legenda.
Od mosta gremo naprej sprva še kar po zahodnem bregu reke, do vstopa v park. Za pot ob koritih Bohinjci pobirajo po 3 EUR, kadar je kdo ob vhodu. Tudi tam se čez sotesko pne most, priporočljivo je, da gremo čezenj in z ogledom nadaljujemo po vzhodni strani.
Od mosta gremo naprej sprva še kar po zahodnem bregu reke, do vstopa v park. Za pot ob koritih Bohinjci pobirajo po 3 EUR, kadar je kdo ob vhodu. Tudi tam se čez sotesko pne most, priporočljivo je, da gremo čezenj in z ogledom nadaljujemo po vzhodni strani.
<-- Hudičev most
Zgodb o hudičevih mostovih je v Alpah vse polno. In vse so enake. Ko so ljudje gradili most čez vrtoglavo sotesko, jim je Zlobec čez noč vedno znova vse podrl, tako, da so nazadnje rekli, naj most kar hudič vzame. Potem je Zlobec naprej gradil most sam, v zameno pa je zahteval dušo tistega, ki bo prvi šel čezenj. Eden od kmetov je imel psa in ko je bil most zgrajen, je na drugo stran vrgel telečjo kost, pes je skočil za njo in tako je hudič dobil njegovo dušo. V jezi je zamahnil z repom in podrl ograjo, most pa še danes stoji.
Kmalu se vrtoglava korita končajo in steza gre ob rečici, ki teče po bolj plitvi strugi. Tudi ta del je zelo slikovit, ob reki je prijetno posedeti, odsek pa se konča z znamenitim "Slončkom", prevotljeno skalo nad globokim tolmunom. Nato kmalu pridemo do naslednjega mosta, naprej so korita Mostnice spet zelo globoka in divja. Na naslednjem mostu pa je dobro iti spet na vzhodni breg. Od tam se pot precej dvigne, malo oddalji od korit in nato pride na cesto, ki vodi v Voje. Do planinskega doma je le še 500 m.
Kmalu se vrtoglava korita končajo in steza gre ob rečici, ki teče po bolj plitvi strugi. Tudi ta del je zelo slikovit, ob reki je prijetno posedeti, odsek pa se konča z znamenitim "Slončkom", prevotljeno skalo nad globokim tolmunom. Nato kmalu pridemo do naslednjega mosta, naprej so korita Mostnice spet zelo globoka in divja. Na naslednjem mostu pa je dobro iti spet na vzhodni breg. Od tam se pot precej dvigne, malo oddalji od korit in nato pride na cesto, ki vodi v Voje. Do planinskega doma je le še 500 m.
Če bomo od planinskega doma šli k izviru Krope, se je kasneje čez obe strugi najbolje prebiti v dolino kar po brezpotju, cesta pa se, zaprta za javni promet v ravni konec Voj spusti naravnost. Malo preden spet prečka Mostnico, je razcep, ki omogoča, da zadnji del po dolini naredimo kot krožno turo.
Če bomo od planinskega doma šli k izviru Krope, se je kasneje čez obe strugi najbolje prebiti v dolino kar po brezpotju, cesta pa se, zaprta za javni promet v ravni konec Voj spusti naravnost. Malo preden spet prečka Mostnico, je razcep, ki omogoča, da zadnji del po dolini naredimo kot krožno turo.
Pa pojdimo desno! Kmalu smo na velikem travniku, posejanem s številnimi hišicami, ki so danes večinoma namenjene oddihu lastnikov. Vseeno je krajina še kar dobro ohranjena. Dolina zavije proti severozahodu, v eni od zadnjih hiš je restavracija, od tam je do slapa samo še 300 m poti.
Pa pojdimo desno! Kmalu smo na velikem travniku, posejanem s številnimi hišicami, ki so danes večinoma namenjene oddihu lastnikov. Vseeno je krajina še kar dobro ohranjena. Dolina zavije proti severozahodu, v eni od zadnjih hiš je restavracija, od tam je do slapa samo še 300 m poti.
Od restavracije se lahko vračamo po drugi strani Mostnice, tam naprej pa gre tudi planinska pot na višje ležeče planine in k Vodnikovemu domu. Mi pa se bomo vrnili, verjetno tako, da bomo v posameznih odsekih videli še drugo stran reke. Skupaj za turo namenimo vsaj 4 ure.
Od restavracije se lahko vračamo po drugi strani Mostnice, tam naprej pa gre tudi planinska pot na višje ležeče planine in k Vodnikovemu domu. Mi pa se bomo vrnili, verjetno tako, da bomo v posameznih odsekih videli še drugo stran reke. Skupaj za turo namenimo vsaj 4 ure.
Parkirišče: 46.29054789323468, 13.886818932768813