Severno ostenje

Ker v tem vodniku opisujem pohodne ture, bom pri opisu severnih ostenij najbolj v zadregi. Pravih pohodnih tur je malo, po brezpotnih prehodih po tem območju pa hitro pridemo do odsekov, ki zahtevajo plezanje, zahtevnejše od II. stopnje. Večina prehodov pa tipičnega pohodnika tudi nikamor ne pripelje. Služili so nekoč lovcem, danes pogosteje služijo alpinistom, dostopi na vrhove, ki so običajni cilji pohodnikov, pa so čez severna ostenja pretežki. Severna ostenja so tudi velik del leta zasnežena. To vzradosti alpiniste in alpinistične smučarje, a večina grap, zalitih s snegom je tudi za izurjene pohodnike bodisi prezahtevna ali pa brez ustreznega cilja ture. Za bolj drzne pa - ciljev je kolikor hočeš!

Povnova dolina

Dileme iz uvodnega besedila kar takoj prenesimo na to mogočno grapo, ki seže iz zatrepa Makekove Kočne prav pod najvišje vrhove Kočen. Po njej se je že leta 1875 pod vodstvom domačina Mavca povzpel na Kokrsko Kočno Frischauf, a danes v letnih razmerah tam gor ne gre skoraj nihče več. Orientacija je zahtevna, številni odseki poti so krušljivi, na več mestih daleč v poletje leži sneg, saj se dolina spušča na sever in Jezerjani opoldne vidijo sonce stati točno nad njo. Vzpon po Povnovi dolini je z ustrezno opremo veliko lepši kadar so v njej dobre snežne razmere. Kadar je tudi skalovje ustrezno zalito, pa po njej poteka eden najbolj veličastnih alpinističnih smukov v Grintavcih. Zelo strm in ozek je zgornji del, še posebej zahteven in izpostavljen pa spodnji del. Težavnost je Z-, 1200 m.

Smer pristopa: Po dolini Makekove Kočne se povzpnemo pod stene. Naravnost v Povnovo dolino ne gre, treba je iti desno, in po grapi proti Široki dolini. Še v svetu, poraščenem z macesni, gremo iz grape v levo in prečkamo pobočja proti V. Od Povnove doline nas loči še skalnata pregrada, ki jo premagamo spodaj ali zgoraj, odvisno od razmer. Nato po široki, zagruščeni dolini navzgor, dokler se pod škrbino v glavnem grebenu ne zoži v strm ozebnik. Onkraj škrbine nas že čakajo varovala markirane poti in kot pri turi št. 6 nadaljujemo na Kokrsko Kočno (ali dol k bivaku).

Koles, 2440 m

Ta vrh v glavnem grebenu SV od Jezerske Kočne je sestavljen iz več rogljev, dosegljiv pa je samo z lažjim plezanjem.

Zgornji del Povnove doline

12. Kremžarjeva pot, T4 (ferata: B), O , 4 h 30 min (s parkirišča)

S severa gre na vrh Kočne samo en markiran pristop. Kremžarjeva pot je ena najlepših zavarovanih plezalnih poti v Kamniških in Savinjskih Alpah. Imenuje se po Francu Kremžarju z Jezerskega, ki jo je prvi preplezal v začetku 20. stoletja. Nad Dolško škrbino, na 2354 m, se pridruži južnim pristopom.

Od Češke koče gre markirana pot najprej malo proti Z, na meliščih pa se kmalu obrne proti J. Višino hitro dobivamo, približujemo se strmim severnim stenam glavnega grebena. Na višini 1800 m je razcep poti. Leva gre na Mlinarsko sedlo in na Grintovec, naša pa je desna pot (napis). Sprva se vzpenjamo proti JZ, po vstopu v skalovje SV grebena Kočne, pa celo proti SZ. Pred vstopom v skalovje se pot po desni izogne neprijetnim meliščem, ki pa so seveda zelo uporabna v sestopu. Vstop na ferato je na 2054 m. Pot sprva sledi stranskemu grebenčku, ki v zatrep pada s SV grebena Kočne. Prizori ob poti so zelo lepi. Divji stolpi, strmo skalovje in proti V pogled na skoraj celotno gorstvo. Pot išče najboljše prehode, se vzpenja s police na polico, včasih pa gre tudi naravnost navzgor. Tako dosežemo razgledno škrbino. Smo že skoraj na SV grebenu, a pot se obrne levo in začne prečkati skalovje. Na nekaj mestih se celo malo spusti. Ta del poti je dokaj izpostavljen, a dobro označen in zavarovan. Vseskozi se gibljemo nad V stenami Kočne, ki padajo na Zgornje Ravni. Po daljšem prečkanju se pot končno spet obrne navzgor in stopimo na SV greben Kočne. A ne bomo mu dolgo sledili, saj je njegov zgornji del preveč prepaden. Tudi še nismo na glavnem grebenu Kočna-Grintovec. Skalnatemu stebru, ki zapira pot po grebenu, se pot spet umakne v levo, ponovno nekaj časa prečka strmine, nato pa se obrne navzgor in v nekaj zavojih stopimo na glavni greben – malo nad Dolško škrbino (na 2354 m). Če se bomo tod vračali, je tu dobro mesto, da pustimo nahrbtnik.

Z Dolške škrbine gremo na vrh tako, kot pri turi št. 5. Mimogrede: Karničarji so po Kremžarjevi poti celo smučali!

Povratek. Na Jezersko se najhitreje vrnemo po isti poti. Veličastno turo pa bomo naredili, če se vrnemo na Dolško škrbino, nato pa po Špremovi poti nadaljujemo na Grintovec in z njega sestopimo proti SV na Mlinarsko sedlo in od tam k Češki koči.

Na Kremžarjevi poti leta 1972. Pogled proti Ledinam.

Izstop s Kremžarjeve poti na glavni greben Grintovcev

Zeleni kup, 2065 m

Potem, ko se SV greben Kočne loči od glavnega grebena Grintavcev, gre v njegovem območju nekaj časa Kremžarjeva pot. Ko pa se ta obrne desno in spusti na Zgornje Ravni, pa greben postane povsem brezpoten in zelo nabrušen. Z ruševjem poraščeni Zeleni kup je torej zahtevna gora, tako v sestopu, kot v vzponu (z Vratc) zahteva plezanje najmanj II. stopnje, nekateri prečenje gore ocenjujejo tudi s III. stopnjo.

Pogled z Vratc. Na levi je Zeleni kup, na desni Visoki kup.

Češka koča in nad njo Vratca

13. Vratca, 1810 m, T4, O , 45 min (od Češke koče)

Nad Češko kočo, 1542 m, je v SV grebenu (ki tam poteka že povsem proti S) zanimiva škrbina, na katero pride celo markirana pot (z območja slapa Čedca pa je nekoč tja prišel tudi lovski prehod). Ta je namenjena planincem, ki od koče ne bodo šli na nobenega od visokih vrhov, z vršiča nad škrbino pa se jim odpre prav lep pogled na bližnje skalovje Kočne in tudi daleč proti zahodu. Na vrh gresta dve poti, bolj priporočljiva je južna (zgornja). Čez melišča pridemo do skalovja pod škrbino, kjer je v žlebu pot tudi zavarovana. Tistih nekaj metrov je bolj zahtevnih (T4). S škrbine gremo nato desno in v loku po ozki, strmi stezici na vrh stolpa.

Špegovec, 1619 m

Že prvi vrh južno od Makekovega prevala, 1342 m, ima menda zelo lep razgled. Če ga pogledaš z J, z glave nad Vratci, 1800 m, opaziš, da gre vzdolž grebena proti njemu šibka stezica (prehod zahteva nekaj lažjega poplezavanja). A normalni pristop na Špegovec gre z Makekovega prevala. Lovska pot gre sprva v območju grebena, potem pa ga zapusti in gre v strma leva pobočja. Ko prečka V pobočja, je celo zavarovana z jeklenico, potem pa se začne spuščati proti Češki koči, tako je lahko dobra bližnjica za povratek k Makeku. S te lovske poti gremo na vrh (še kakih 100 m višine) kar naravnost po brezpotju. Še najmanj strma so severna pobočja. V zahodnih stenah Špegovca so tudi plezalne smeri.

Veliki kup, 2192 m, in Mali kup, 1941 m

Spoznali smo oba velika grebena Kočne, v severnih ostenjih izrazito Povnovo dolino, za popolno sliko pa na kratko opišimo še preostala severna ostenja nad dolino Makekove Kočne. Iz njih rasteta dva vrhova, vsak na eni strani Povnove doline. Veliki kup je izrazit, precej samostojen vrh, drugi pa je Mali kup. To je prepaden, silno razbit, krušljiv svet. Prehode prekinjajo kratke stene, zato vsi zahtevajo nekaj plezanja (večinoma II., včasih pa tudi III. stopnje), poznavanje terena in dobro orientacijo. Nekaj sten pa je, tako, kot v SV in SZ grebenu tudi višjih in v njih je cela vrsta plezalnih smeri. Niso prav zelo dolge, zaradi velikih dimenzij ostenja pa tudi kratke ne. Tudi vsi glavni vrhovi Kočne so iz visokih krnic in grap dosegljivi samo s plezanjem, edini razliki sta Kremžarjeva pot povsem na vzhodnem robu ostenja in Povnova dolina na sredi.

Proti Velikemu kupu se lahko povzpnemo mimo slapa Čedca in sicer po desni, če gledamo gor. Krnico nad slapom pa lahko dosežemo tudi z brezpotnim spustom (lažje poplezavanje) z Vratc. Iz te krnice nas do kratkega južnega grebenčka loči še ena skalna zapora, ki zahteva plezanje do III. stopnje. Šele potem po grebenčku splezamo na vrh (iz doline se pristopa ne vidi). Spust z južnega grebena Velikega kupa v Povnovo dolino ima tudi mesta III. stopnje zahtevnosti. Prehod iz Povnove doline v Široko dolino smo že omenili. Z vznožja slednje pa je v lažjem plezanju (II. stopnje) mogoče doseči tudi Mali kup. Nekateri to smer in njeno nadaljevanje na SZ greben Kočne uporabljajo tudi takrat, ko jim je celotna tura po SZ grebenu predolga in pretežka (saj greben tako dosežejo nad Oltarji). Vseeno pa se kak kratek odsek III. stopnje najde tudi na tej bližnjici.

Severno ostenje Kočen. Na sredi je Veliki kup, na desni del SZ grebena.

Stene in grape nad Široko dolino

Široka dolina je del ostenja nad Makekovo Kočno zahodno od Povnove doline. V kratkih stenah (priljubljene so zlasti tiste blizu Oltarjev) je več plezalnih smeri. Grape se zgoraj seveda vse končajo na SZ grebenu Kočne in so priljubljene pri plezalcih, zlasti, ko so zasnežene, uporabljajo pa jih tudi da skrajšajo turo po SZ grebenu.

Severna stena Dolške škrbine

To ostenje je skoraj navpično in pada v zatrep Zgornjih Ravni. Ker je Dolška škrbina meja med Grintovcem in Kočno, ostenje omenjam tudi tukaj. V severovzhodnem in severnem delu ostenja je več zelo zahtevnih klasičnih plezalnih smeri.

Alpinistično smučanje

Severno ostenje ni primerno za običajno turno smučanje, izjema so le kratka pobočja v nižjih območjih nad obema dolinama ter Zgornje in Spodnje Ravni nad Češko Kočo. Od koče na Jezersko pa običajni turni smučarji zvezno ne morejo peljati. Alpinističnih smukov se lotevajo skoraj izključno domačini z Jezerskega, izjema pa je zelo priljubljeni, pa tudi zahtevni smuk po Povnovi dolini. Skalovju spodaj se je treba izogniti tako, kot je bilo že opisano.

Page updated

Google Sites

Report abuse