Potruditi se za rožo

Pomlad se v gorah začne z veliko snega, ki nenadoma postane prijazen, uležan srenec in s soncem, ki na kopnih otočkih izvabi iz zemlje prvo življenje, dobro pa dene tudi nam, ki nismo šele pravkar vzklili. Če si v tem času na smučarski turi na kak visok vrh, potem nisi prišel vohat pomlad. Prišel si uživat še zimo. Včasih pa je cilj gorske ture lahko tudi drugačen. Ja, lahko tudi en sam, samcat, preprost telohov cvet.

Tale rožica mi je še posebej ljuba, saj sem se moral do nje kar precej potruditi. Zaradi razbolene ahilove tetive nisem mogel na kak resnejši izlet. A iz zatrepa Kota me je v spomladanskem soncu kar samo vleklo gor po lovski poti proti Požgani Mlinarici. Tetiva bo že zdržala in tudi bolečine niso najhujše, kar nas lahko doleti. Spodaj sem gazil do stegen, višje gori je pot šla čez strmine, kjer bi že rabil cepin. Srečal sem jo šele po dveh urah in pol hoje, že visoko nad dolino.

Prisedel sem k njej v toplo resje in se ob pogledu na tisočmeterske, še povsem zasnežene stene Rjavine onstran doline, prvič v tem letu zares odprl prihajajoči pomladi. Pri tem pomaga tudi mrzlo pivo, ja tisto, ki po mučnem gaženju z znojem oblitemu tako lepo zapoje "pššššš" in katerega orgazmični prvi požirek te takoj prestavi eno stopničko bliže k nirvani. Vsake toliko časa sem jo pogledal. Niti najmanjši vetrc je ni premaknil, pa se mi je vseeno zdelo, da mi je enkrat ali dvakrat narahlo pokimala. Kaj pa naj mi drugega sporoči takle cvet? No, mogoče sem pa le preveč gledal s srcem!