Grintovec je najvišji, Kočna pa je najbolj mogočna gora Kamniških in Savinjskih Alp. Kočni manjka samo kakšna visoka, kompaktna stena, ki bi bila zanimiva za alpiniste, severna stena Grintovca pa je kar visoka, a ne posebno kompaktna. Tako so še najtežje plezalne smeri v Dolški škrbini, ki pripada obema gorama. Sicer pa Kočna v pogledu masivnosti, lepote in raznovrstnosti prekaša Grintovec, ta pa ima poleg prvenstva v višini še lepo streho, primerno za sicer kar zahteven turni smuk.
Za razliko od mojih drugih vodnikov, bom v tem navedel tudi izkušnje drugih gornikov. Alpinistični vzponi niso opisani, vključenih pa je nekaj zahtevnih brezpotij (do II. stopnje težavnosti).
Velike višinske razlike
JV pobočje Kočne. Z vrha Kokrske Kočne, 2520 m, je do izliva Suhadolnikovega potoka v Kokro neverjetnih 1931 m višinske razlike, Jezerska Kočna, 2540 m, pa je še 20 m višja! Zvezno spuščajoča se pobočja Grintovca so nekoliko nižja, vseeno pa je do zatrepa Kamniške Bistrice 1677 m višinske razlike, gorski tekači, ki začnejo s tekom pri Domu v Kamniški Bistrici, pa morajo premagati celih 1958 m višinske razlike.
Meje masiva Kočne. Južna meja gre po dolini Suhadolnikovega potoka do pod Taške (dolinski skok). Tam se obrne proti severu in gre čez dolce na Dolško škrbino, s te pa na drugi strani dol na Ravne in naprej v Ravensko Kočno in po dolini naprej do Zgornjega Jezerskega. Pri Sv. Andreju se obrne proti JZ in gre po dolini Jezernice do Spodnjega Jezerskega, potem pa po dolini Kokre do višine 589 m.
Meje Grintovca. Na severni strani, proti Jezerskemu, imata Kočna in Grintovec skupno mejo in tudi skupno izhodišče: Češko kočo. Med seboj sta masiva ločena z Dolško škrbino in Dolci, potem pa gre južna meja Grintovca proti vzhodu čez Taško, po zgornjem delu Suhega dola in na Kokrsko sedlo. S tega se po izraziti grapi spusti v Konec, torej v zatrep Kamniške Bistrice. Tam se takoj obrne nazaj, proti SZ, gor na Velike pode in Jurjevec, nato pa gre čez planoto naprej naravnost proti severu na Mlinarsko sedlo. S tega se spusti na Zgornje Ravni, do meje, ki smo jo že opisali pri Kočni.
Prvi vzponi. Na Grintovec so prvi stopili domačini, prvi zabeležen vzpon pa je leta 1759 izvedel botanik J. A. Scopoli. Vrh Kočne sta med 1840 in 1850 prva dosegla kmet Suhadolnik in lovec Jernik.
Ta vodnik opisuje v glavnem le pohodne ture na območju Kočne in Grintovca. Sicer sta pa ti dve gori v gorniškem pogledu vsestranski. Turno smučanje bo opisano bolj podrobno, alpinistično smučanje pa le na kratko oziroma bo zgolj omenjeno. Prav tako zgolj zimski vzponi po izrazitih grapah. Klasičnih plezalnih vzponov, ki so že toliko težki, da zahtevajo alpinistično znanje in opremo, je v stenah Kočne in Grintovca zelo veliko, a tudi ti bodo zgolj omenjeni. Le pri smereh v tistem vmesnem območju, torej po strmem, zahtevnem brezpotju, kjer pa plezanje ne presega I. stopnje zahtevnosti in kjer se gorniki praviloma niti ne varujejo, bom podal več informacij, saj se jih pogosto lotevajo tudi izurjeni pohodniki.
Na nekaj mestih bom namesto ponavljanja dobrih opisov in navajanja virov informacij enostavno podal le povezave na spletne strani. Saj smo konec koncev na internetu.
Zemljevid, ki ga vidiš na tej strani, je del večjega mojega zemljevida Kamniških in Savinjskih Alp. Poleg dopolnjevanja opisov tur podaja še več drugih koristnih informacij in tudi fotografij. Žal so besedila v angleščini. Ob nekaterih turah bo prikazano bolj približano območje.
Razgled z Grintovca
Ker se s Kamniškimi in Savinjskimi Alpami na JV končuje dolgi lok Alp, je razgled z Grintovca zelo širok. V bližini največ pogledov pritegne razbiti masiv Kočne. Na drugi strani je lep pogled tudi na preostale visoke gore v gorstvu – na Skuto in naprej Planjavo in Ojstrico. Proti J pogled prosto plava čez celotno Slovenijo vse do Jadrana in gora nad njim. Vse preostale strani neba - na Z in S - pa kar kipijo od vrhov. Najlepši je pogled na Julijce, Visoke Ture z Großglocknerjem in Hochalmspitze, na Dachstein in na številne vrhove na vzhodu Alp.