Nekoč je neki kmet tovoril na hrbtu veliko balo sena, da bi ga prodal v Trst. Tedaj so namreč tukajšnji kmetje pogosto zahajali v Trst, da bi tam kaj prodali. Nenadoma se je ob kmetu ustavila lepa kočija in nekaj bogato oblečenih ljudi je stopilo k njemu ter mu ukazali: »Pojdi domov, prinesi kramp in lopato, pa hitro se vrni!« Kmet je ubogal in se hitro vrnil z orodjem. Peljali so ga k neki votlini, pod steno blizu kamnoloma, kjer vre na dan bistri studenec. Kmet je kopal in kopal, da mu je pot kar lil z obraza. Nenadoma pa je zadel ob nekaj trdega; pod lopato je bil zaboj, bolj sod. Odprl ga je; notri je bilo polno zlatega denarja in nakita. Tujci so bili darežljivi; tako bogato so ga nagradili, da mu ni bilo več treba nositi sena v Trst in živel je v izobilju do konca svojih dni. K tej pečini so potem zahajali mnogi ljudje in iskali, če je ostalo še kaj od zaklada, ki so ga skrili črnokalski vitezi. Prihajali pa so tudi zaradi čiste vode, ki jo je dajal tamkajšnji izvir, saj je v korita v vasi, mnogokrat pritekla skoraj črna voda; zato so tudi svoj kraj imenovali Črni kal.