Skupina Storžiča   >   Dobrča  > Zahtevnejše poti in brezpotja na severu Dobrče

Zahtevnejše poti in brezpotja na severu Dobrče

V prejšnjih poglavjih smo videli, da gre markirana pot samo po severnem grebenu Dobrče, vsi ostali predeli pa so zelo samotni, divji in prepuščeni izkušenim ljubiteljem samote ter seveda domačim lovcem. V tem poglavju bom opisal naslednje:

> Čisovec,
> greben Drmalke,
> Langusov hrib,
> Dolino pod Kisovcem,
> Praprotnikov vrh,
> Mlečnico.

Na večini teh območij še nisem bil.

Severna divjina Dobrče – Langusov hrib

Čisovec, 1419 m

To je lep razglednik v severnem grebenu masiva Dobrče, ki pa se ga markirana pot izogne. Vseeno dostop nanj menda ni zahteven. Videli smo, da markirana pot s Prevale obide njegov predvrh, na naslednjem sedlu (SZ od Čisovca) pa jo moramo že zapustiti. Po grebenu gre šibka steza, vzpona je še dobrih 120 m višine (20 min). Če turo nadaljujemo proti Dobrči, se je na markirano pot treba vrniti po smeri vzpona.

Greben Drmalke, 1312 m

Drmalka je gozdnat vrh v vzhodnem grebenu Čisovca. Vzpon nanjo je brezpoten in najbrž tudi ni kakšna posebna trofeja. Na greben skrenemo z gozdne ceste, ki se od Tominčevega slapa vzpne pod južna pobočja Drmalke. Ko smo južno pod Črnikovo glavo, se odpravimo proti grebenu po vlaki, ki se kasneje spremeni v strmo brezpotje. Tudi greben naprej čez Drmalko je gozdnat, ponekod zelo strm. Omogoča pa, da nadaljujemo na bolj razgledni Čisovec in nato naredimo krožno turo.

Langusov hrib

Greben brez izrazitega vrha je brezpoten, proti severu prepada s precej skalovja. Od spodaj se nanj odpravimo po lovski poti, ki se začne v bližini sotočja Begunjščice in njenega levega pritoka, ki priteče izpod Čisovca. Ko pot ujamemo, ji ni več težko slediti - do prve lovske preže in do druge. Na nekaj mestih so jo lovci celo zavarovali s tenko jeklenico. V nadaljevanju pot prečka južna pobočja Langusovega hriba, dokler naposled ne doseže markirane poti. Povratek, na katerem bi se vseskozi držali grebena Langusovega hriba, je zahtevnejši. Zgornji del je še gozdnat, strmina ni prehuda, nižje pa je greben skalnat, zelo strm in zahteva nekaj lažjega plezanja. Popolno brezpotje! Lažji povratek gre seveda čez Prevalo.

Po dolini pod Kisovcem

To je dolina, ali bolje grapa, med Langusovim hribom in Praprotnikovim vrhom. Kadar je več vode, po njej teče živahen potoček. Pot po dolini je vseskozi povsem lahka, izbirati je treba samo prehode čez potok, če je sploh kaj vode. Tako pridemo do sotočja dveh izrazitih grap. Ko prihajaš po dolini gor, je desna grapa suha, po levi pa v zavojih teče potok. Po prehodu se nekaj metrov dvignemo nad sotočje, prehod označuje zgoraj možic, 854 m. Od njega gre steza v levo, nad strugo potoka, proti V-JV pa je nad suho grapo z redkim gozdom poraščen breg. Ta je brezpoten, na njegovem vrhu se znajdemo pod velikimi, sipkimi melišči. Čeznje vodijo samo živalske sledi. Nad melišči je že greben Praprotnikovega vrha. 

Praprotnikov vrh, 954 m

To je najvišja točka grebena, ki se dviguje od Gostišča v Dragi do severnega grebena Dobrče, ki ga doseže Vrh Luž. Po grebenu gre menda ozka stezica. Na skalni polici pod vrhom je včasih stala pločevinasta silhueta gamsa, dosegljiva z lažjim plezanjem. 

Divjina severno pod Praprotnikovim vrhom

Dobrča po grebenu Mlečnice, 1368 m

To je skrajno redko uporabljena smer vzpona na Dobrčo. Začne se prav v Begunjah, v bližini Gradu Kamen. Če gremo po cesti v dolino Drage, še pred spomenikom talcem skrenemo s ceste desno. Smer na Mlečnico gre čez Studor, zgornji del grebena je popolnoma brezpoten in kar zelo strm. Od Mlečnice naprej do Podgorske planine pa greben ni več zahteven.