Hochalmspitze

26.-27. julija, 2003

Zlepa se ne naveličam gledati v zvezdnato nebo. Tokrat spiva na lepi travnati polički, kakih 2300 metrov visoko. Šotorček imam za vzglavje, saj je noč spet suha in topla. Mlaj je, v koncu doline sva in razen zvezd ni videti nobene druge luči. Na nebu je začuda kar živahno. Res, da se zvezde ne zmenijo kaj dosti za naš človeški čas, ampak med njimi vsake toliko časa drsijo svetle pike, ki so najbrž letala v velikih višinah, pa mogoče tudi kak satelit. Iznad Säulecka sem se vsake toliko časa pripodi letalo z rdečo in belo lučko, najbrž kak avstrijski lovec. Lučki izmenično utripata, kar naredi vtis, da letalo pleše po nebu kot kakšna vešča. Bolj redki so utrinki, pa vseeno jih kar nekaj naštejem. Ne znam pa si razložiti, zakaj dvakrat, bolj nizko nad obzorjem, pika naenkrat zažari, postane veliko svetlejša od vseh zvezd na nebu, potem pa počasi ugasne. Ker se v drugo pri tem malo premakne v desno, si mislim, da gre za utrinek, ki leti točno proti meni in potem v atmosferi zgori.

Ko oči postanejo utrujene od opazovanja, zamižim in stegnem rahlo utrujene noge. Danes sva kolesarila okrog Osojskega jezera. Vrvež turistov; v Osojah sva si ogledala najstarejšo samostansko cerkev na Koroškem in grob Mutca Osojskega, v kempu pa se je Jasmina skopala. Potem sva peljala v dolino Malte, zavilo levo v Gößgraben in po ozki, ves čas asfaltni cesti visoko pod akumulacijsko jezero. Ker gre dovozna cesta z višine 1670 m še gor do Gießener Hütte na 2215m, se odločiva iti s kolesi. Pa je cesta strma, nahrbtnika težka, še za dol grede naju skrbi, kako bova uspela zavirati. Jaz delčke poti tudi peljem. Res sem zato malo hitrejši, ampak že kmalu tudi začutim utrujenost v nogah in pred jutrišnjo turo nočem porabiti vseh zalog. H koči prideva čisto prepotena, za eno pivo se usedeva, potem odpeljeva kolesi nad kočo, kjer jih skrijeva med skalami, sama pa greva še kakih 100 metrov v breg, dokler se strmina ne izravna v lepo travnato teraso. Pred tremi svežimi svižčevimi luknjami si urediva ležišči. Tako počasi in prijetno mineva noč. Ko odprem oči so zvezde v glavnem še vedno tam, Veliki voz že zahaja za grebenom Hochalmspitze in Rimska cesta gre sedaj bolj po sredi nebesnega svoda. Prav dobro se bova spočila za jutrišnjo turo!

Dan je že, sonca pa v ta pobočja še dolgo ne bo. Ne da se nama še vstati. Kot sva včeraj povečerjala, sedaj pozajtrkujeva - kar v spalnih vrečah. Ob pol šestih pridejo mimo štirje planinci in na Jasminino pripombo "Wir sind nicht Hüttenschläffer" njihov vodnik modro ugotovi, da sva pa zato spala v hotelu z več zvezdicami kot jih ima katerikoli drugi. Tudi oni gredo na Hochalmspitze.

Kake pol ure kasneje se odpraviva tudi midva. Višje ko se pot vzpenja, bolj se zgublja med ogromnimi granitnimi bloki. Čez strmo snežišče si pomagava s cepinoma, kmalu nad njim pa one štiri že prehitiva. Skozi zmešnjavo skal doseževa vznožje snežišča, ki se pne gor proti škrbini pod Steinerne Männln. Tule bo šlo pa kar zares! Gledava, če se pot snežišču kje izogne, a markacija na vrhu snežišča nedvoumno kaže, da je treba naravnost gor. Z derezami na nogah gre prav dobro, ampak višje ko sva, bolj se breg postavlja navpik. Ko naposled doseževa snežno poličko pod skalami, naju že kar malo bolijo meča in Jasmini se še zanohta.

Pospraviva železje v nahrbtnika in se lotiva stene. Ta je skoraj navpična, členi jo nekaj polic in navzgor ti pomagajo dobra varovala. Vseeno pa je nekaj mest težjih, kot sva pričakovala. Končno pomoliva nos čez rob. Tukaj narediš dobesedno tako, saj se primeš za ravno granitno mizo in potegneš iz navpičnice gor na sonce.

Na drugi strani pa - razsežen, siv ledenik, ki pa žal ne sega čisto do škrbine. Robno zev bi se sicer dalo preskočiti, ne veš pa, kako bi na povratku potem zlezel nazaj gor. Markacije gredo po grebenu. Že prvi prehod zahteva stopicljanje po ozki polički, pravzaprav vrhu ledenega pobočja, ki se kakih deset metrov spodaj končuje v ledeniški razpoki. Gladka stena ne nudi nobenih oprimkov, kasneje pa se ponudi sumljiva luska, ki ji želiva še dolgo življenje. Ko sva srečno čez, markacije spet vodijo gor na greben, splezava nekaj skal in se bližava naslednjemu stolpu. Desno pod njim v daljavi vidiva obledelo markacijo. Skušava po neki polički dol, pa je sestop visok in gladek, spodaj pa še vedno reži ledeno žrelo. Mogoče bi bila to zadnja težava, ampak vseeno se obrneva. Na ledeniku je vendarle videti neke stare sledi, bova poskusila priti nanj. Zato še pred ledeno poličko natakneva dereze in ravno, ko sva čez, se na škrbini pojavijo najini štirje znanci. Jaz poskušan dol proti ledeniku, pa vedno bolj dobivam občutek, da brez vrvi ne bom zaupal krhkemu snežnemu mostičku, ki vodi čez razpoko. Vodnik od one četverice nama ponudi, da naju naveže na vrv, ampak šli bomo po skalah.

Sedaj imava čas, saj morava čakati, da šef naredi čez poličko vrvno ograjo, pa tudi dereze morajo vsi natakniti. Še tretjič greva po polički. Vodnik pravi, naj greva kar naprej na greben, on mora še pospraviti vrv. Odpraskava čez že znane skale, pred tistim stolpom pa - kakšna tepca sva bila! Jasmina že vpije nazaj, da sva v prvo "ein eklatantes Denkfehler gemacht". Markacije gredo vendar po levi! Na to stran vendarle niso sami prepadi!

Tako spet odideva naprej, še enkrat zlezeva na greben, potem pa se težave za nekaj časa nehajo. Širok skalnat greben - tipičen "Blockwerk", gre proti vrhu. Približava se še zadnjemu skalnatemu stolpu. Kje bo šlo pa tukaj? Na levi je navpična stena, stolp je visok in gladek, na desni pa se strmina spet izteka v strm led. Pa vseeno se je na desni našla ozka polička, čez strmo skalovje pomaga tudi jeklenica in z malo pehanja izstopiva na položnejši svet tik pod predvrhom. "Schneegipfel" je pozimi navadno zaključek smučarske ture, poleti pa je treba iti še na izpostavljeni glavni vrh. Še malo plezanja po ozkem, k sreči kopnem grebenu in končno gre skalovje na vse strani samo še dol.

Kake pol ure sva sama na vrhu. V miru se lahko razgledava. Potem se z vseh strani začnejo dvigovati meglice, na predvrhu zagledava tri planince in začneva sestopati. Na grebenu se pozdravimo. Eden od njih govori slovensko, prišli so po severnem pristopu. Še niže se zadnjič pozdravimo z najinimi štirimi znanci. Ponovno se zahvaliva za pomoč, čeprav je bila samo moralna. Za sestop z zgornjega stolpa morava kar dolgo čakati, saj je precejšen nasproten promet. Zasopli debelušni planinec iskreno potoži, da se boji, kako bo po tistem ledenem toboganu prišel nazaj dol. "Ich auch", sočustvuje Jasmina. Odtelovadiva dol, pa po grebenu k Skalnima možema. Za tisto poličko si Jasmina raje spet natakne dereze. Navpična stena je v sestopu še malo težja kot gor grede, nahrbtnik prav po svoje gospodari z mano. Na vrhu snežišča si spet naveževa dereze, potem pa previdno, korak za korakom sestopava. Čeprav je sneg že zmehčan, gre res počasi, ampak vožnja tam dol se ne bi dobro končala. Končno si na dnu lahko privoščiva še zadnje pivo in malico.

Sestop čez tisto skalnato puščavo se zelo vleče. S kakšno lahkoto sva z istim pobočjem opravila zjutraj! Ves čas je treba iskati pot, z ledenikov zdaj teče tudi veliko več vode. Capljava s skale na skalo, šele čisto spodaj se začne pot. Na najinem travnatem pomolčku še malo poleživa, potem strpava vso opremo v nahrbtnika, ki začuda nista prav nič lažja kot včeraj, in greva po kolesi. Kako so Jodlni, ki se jih je kar gnetlo pred kočo, debelo gledali, ko sva pripeljala mimo - s hriba izza koče, z ogromnima nahrbtnikoma na ramenih! Zdaj se lotiva strme ceste. Gre, ampak spet je treba vsake toliko časa ustaviti, ohladiti zavore in sprostiti zakrčene prste na rokah. Začudena sva bila, ko sva videla, da sva do avta vozila dobrih 20 minut. A vseeno se je splačalo! Jasmina se odreče misli, da bi biciklirala dol v Malto. Škoda, če bi roke zdržale, bi lahko naredila kakih 1600 metrov spusta. Vožnja domov je potem izredno vroča in seveda so ceste pri nas spet zatrpane. Vseeno sva s turo zelo zadovoljna. Doma ugotoviva, da je v Schnürerjevi knjigi vzpon opisan kot "schwierig", kar naj bi bil jaz Jasmini zamolčal, ampak navsezadnje, saj je ona predlagala ta izlet!