Obisk te strani nas bo popeljal v odmaknjeno dolino. Nobenih velikih znamenitosti ni tam. Ko v gozd utonejo še cesta in zadnje poti, nadaljujemo potikanje po strugi potoka. In dlje ko prodiramo, bolj zanimiva postaja okolica.
Zadnji, najvišji slap >
Če peljemo v Korte, je kmalu po koncu znamenitih Korških peči na desni strani ceste parkirišče in prav tam se naravnost proti zahodu odcepi stranska dolina. Cesta je zaprta za javni promet, saj je zaradi lepih sestojev črnega bora in jesena dolina od leta 1977 proglašena za gozdni naravni rezervat. Po pol ure hoje se cesta konča, mi pa ob potoku kar nadaljujmo v isti smeri. Ob strugi je tudi kaj videti!
< Dolina Košutnega potoka
Najbolj zanimivi so balvani pisane trbiške breče. Ta pretežno rdeča paleozojska kamnina ima vsadke belega apnenca, kremena in drugih kamnin, v potok pa so se skale privalile iz podorov v višjih območjih. Potem so tu ob potoku izredno lepo nagubane plasti srednjetriasnih laporjev in apnencev, črne ploščice glinenega skrilavca in druge kamnine, vse pa so obdane s svetlim, zelo krhkim schlernskim dolomitom. Ta kamnina iz srednjega triasa tvori tudi Korške peči, iz nje so bizarno oblikovani stolpi na obeh straneh teh dolin.
Tako se ob potoku po popolnem brezpotju prebijamo navzgor. Večkrat ga moramo prečkati, sicer pa ob običajnem vodostoju ni nikakršnih težav. Paziti je treba samo na varen korak. Zaradi ogledovanja in potikanja po skalovju bomo do konca poti rabili spet skoraj pol ure. Konec pa je pod lepim, vsaj 15 m visokim slapom, ki pada čez gladko, sivo ostenje. Nad slapom se menda čez razbito, skalnato pobočje proti desni prebije lovska steza, ki se nato nadaljuje proti desni prav na sedlo Potok. To bi pomenilo možnost vzpona na Tolsto Košuto od Korških peči, a začetek steze mi je žal še nepoznan.