Premuda, Olib, Silba, Crnopac, 2005
28. april - 1. maj. 2005
28. april - 1. maj. 2005
Prvi dan
Prvi dan
Pripravljena sva bila na dve enako vabljivi destinaciji: Toskano in Dalmacijo, pa je kocko vrgla Mira, zapovedala slednjo in midva sva ubogala. Navsezgodaj smo se odpeljali povprek čez Slovenijo (skoraj 3 ure) in Hrvaško (2 uri). Zaradi nove avtoceste čez Liko smo že okrog desete krožili po Zadru in iskali varno parkirišče. Zaupanja vredno je bilo tisto ob ograji MUPa, policije. Na poti proti pristanišču se je ob naše velike nahrbtnike obregnil že prvi domačin in pobaral, če gremo na Mt. Everest. "Kud čete? U more s ruksakom? Velebit je u onom pravcu!" Na obali smo se srečali s Sašom Gospićem in posedeli ob kavi. Ugotavljali smo, kako neugodno obliko ima Hrvaška - obliko rogljiča, in domnevali, da ime dežele morda ne izvira iz besede kravata, ampak iz besede CROissant. Saša nam je pokazal "morske orgle", zanimivo inštalacijo na obali, kjer ob valovanju morja ubrano donijo pod kamnito nabrežje potopljene bronaste cevi.
Pripravljena sva bila na dve enako vabljivi destinaciji: Toskano in Dalmacijo, pa je kocko vrgla Mira, zapovedala slednjo in midva sva ubogala. Navsezgodaj smo se odpeljali povprek čez Slovenijo (skoraj 3 ure) in Hrvaško (2 uri). Zaradi nove avtoceste čez Liko smo že okrog desete krožili po Zadru in iskali varno parkirišče. Zaupanja vredno je bilo tisto ob ograji MUPa, policije. Na poti proti pristanišču se je ob naše velike nahrbtnike obregnil že prvi domačin in pobaral, če gremo na Mt. Everest. "Kud čete? U more s ruksakom? Velebit je u onom pravcu!" Na obali smo se srečali s Sašom Gospićem in posedeli ob kavi. Ugotavljali smo, kako neugodno obliko ima Hrvaška - obliko rogljiča, in domnevali, da ime dežele morda ne izvira iz besede kravata, ampak iz besede CROissant. Saša nam je pokazal "morske orgle", zanimivo inštalacijo na obali, kjer ob valovanju morja ubrano donijo pod kamnito nabrežje potopljene bronaste cevi.
Ob enih smo se s katamaranom odpeljali proti otokom. Hipna odločitev na blagajni je bila, da se izkrcamo na Premudi. Po slabih dveh urah smo izstopili v pravi vukojebini - ena sama mala vasica na vrhu otoka, obala pa vsa divje skalnata. Težko oprtane z nahrbtniki so nas seveda vsi redki domačini z zanimanjem opazovali. "Če smo mi letošnje prve turistične lastovke, po katerih se sklepa, kakšna bo sezona, bo torej precej slaba - sami ostareli hipurji s punkeljni!" smo se šalili. Potem ko smo prehodili tisti dve vaški ulici, smo se podali po slemenskem kolovozu. Stara mama ob poti nas je opozorila, da gremo proti smetišču. Pa smo kar vztrajali in res našli smetišče in razpadajoča vojaška poslopja. Nazaj!
Ob enih smo se s katamaranom odpeljali proti otokom. Hipna odločitev na blagajni je bila, da se izkrcamo na Premudi. Po slabih dveh urah smo izstopili v pravi vukojebini - ena sama mala vasica na vrhu otoka, obala pa vsa divje skalnata. Težko oprtane z nahrbtniki so nas seveda vsi redki domačini z zanimanjem opazovali. "Če smo mi letošnje prve turistične lastovke, po katerih se sklepa, kakšna bo sezona, bo torej precej slaba - sami ostareli hipurji s punkeljni!" smo se šalili. Potem ko smo prehodili tisti dve vaški ulici, smo se podali po slemenskem kolovozu. Stara mama ob poti nas je opozorila, da gremo proti smetišču. Pa smo kar vztrajali in res našli smetišče in razpadajoča vojaška poslopja. Nazaj!
Z bližnje njive pride možakar in nas vabi okopavat krompir. Beseda da besedo, zvemo, da se lahko pri njem najemo in prespimo, le najavimo se naj uro prej. Nočemo kar privoliti, še prej se hočemo razgledati: Pri Sv. Krijalu na južni obali je nova marina in dve zdolgočaseni slovenski jahti. Baramo za informacije o lepih plažah, pa pomorščaki za nas kopenčane nimajo ustreznih podatkov. Najlepša plaža Premude je onkraj preliva na malem predotoku. Premuda nam ni nič kaj všeč, puščoba. Mira gre spraševat domačine, ki šivajo ribiško mrežo, in priteče s pomembnim uporabnim podatkom - čez pol ure gre trajekt proti Silbi. Zapodimo se v hrib, na vrh otoka in po drugi strani dol v trajektno pristanišče, kjer čakamo skupaj s Slovenko Mojco. Trajekt ima seveda toliko zamude, da prečvekamo z njo vse o teh otokih in prebivalcih. Možakar, ki nas je ogovarjal, je bil njen znanec Djordje; njegovo pečenje izpod peke, še zlasti krompir, je menda najboljši na svetu. Sline se nam cedijo in moramo jih poplakniti z vinom iz lastne zaloge.
Z bližnje njive pride možakar in nas vabi okopavat krompir. Beseda da besedo, zvemo, da se lahko pri njem najemo in prespimo, le najavimo se naj uro prej. Nočemo kar privoliti, še prej se hočemo razgledati: Pri Sv. Krijalu na južni obali je nova marina in dve zdolgočaseni slovenski jahti. Baramo za informacije o lepih plažah, pa pomorščaki za nas kopenčane nimajo ustreznih podatkov. Najlepša plaža Premude je onkraj preliva na malem predotoku. Premuda nam ni nič kaj všeč, puščoba. Mira gre spraševat domačine, ki šivajo ribiško mrežo, in priteče s pomembnim uporabnim podatkom - čez pol ure gre trajekt proti Silbi. Zapodimo se v hrib, na vrh otoka in po drugi strani dol v trajektno pristanišče, kjer čakamo skupaj s Slovenko Mojco. Trajekt ima seveda toliko zamude, da prečvekamo z njo vse o teh otokih in prebivalcih. Možakar, ki nas je ogovarjal, je bil njen znanec Djordje; njegovo pečenje izpod peke, še zlasti krompir, je menda najboljši na svetu. Sline se nam cedijo in moramo jih poplakniti z vinom iz lastne zaloge.
Silbo si ogledujemo z ladje, kjer v pristanišču celo večnost raztovarjajo raznorazno razsuto kramo na lokalne traktorske prikolice. Nadaljujemo do Oliba, katerega obala je precej bolj prijazna, nizka in prodnata. V nizkem soncu je tudi vasica lagodno razpotegnjena, všeč nam je. Brž se potepemo izpred oči domačinov po kolovozu v goščavo, nato pa se celo večnost pretikamo med kamnitimi zidci, onkraj katerih je makija preplavila nekdanje oljčnike in pašnike. Nekaj mučnih metrov pred obalo je kolovoza konec in do morja prilezemo po kamnitih ograjah.
Silbo si ogledujemo z ladje, kjer v pristanišču celo večnost raztovarjajo raznorazno razsuto kramo na lokalne traktorske prikolice. Nadaljujemo do Oliba, katerega obala je precej bolj prijazna, nizka in prodnata. V nizkem soncu je tudi vasica lagodno razpotegnjena, všeč nam je. Brž se potepemo izpred oči domačinov po kolovozu v goščavo, nato pa se celo večnost pretikamo med kamnitimi zidci, onkraj katerih je makija preplavila nekdanje oljčnike in pašnike. Nekaj mučnih metrov pred obalo je kolovoza konec in do morja prilezemo po kamnitih ograjah.
Drugi dan
Drugi dan
Na prodnatem rtu, mehko nastlanem s suho morsko travo, se ugnezdimo in še pozno v noč občudujemo razkošno zvezdno nebo. Navsezgodaj blizu vozijo ladje, a mi v miru spakiramo reči in jih natovorimo na hrbte. Po obali nadaljujemo proti vzhodu. Kot bi hodili po velikem smetišču! Radujemo se najdb, ki jih je naplavilo morje in nabiramo "vredne" predmete. Ko prispemo v zaliv s pomolom, tovorim izrezljano desko z neke ladje in zanimivo večpomensko korenino - lahko je orangutan, rilčkar ali pa ježevec, odvisno, kako ga obrneš. Vid je našel bolj uporaben predmet - košarkarsko žogo, ki jo do konca potovanja nosi na rokah.
Na prodnatem rtu, mehko nastlanem s suho morsko travo, se ugnezdimo in še pozno v noč občudujemo razkošno zvezdno nebo. Navsezgodaj blizu vozijo ladje, a mi v miru spakiramo reči in jih natovorimo na hrbte. Po obali nadaljujemo proti vzhodu. Kot bi hodili po velikem smetišču! Radujemo se najdb, ki jih je naplavilo morje in nabiramo "vredne" predmete. Ko prispemo v zaliv s pomolom, tovorim izrezljano desko z neke ladje in zanimivo večpomensko korenino - lahko je orangutan, rilčkar ali pa ježevec, odvisno, kako ga obrneš. Vid je našel bolj uporaben predmet - košarkarsko žogo, ki jo do konca potovanja nosi na rokah.
V zalivu je malica. Olajšamo nahrbtnike tekočih zalog. Zato smo ustrezno razposajeni. Mira in Miran si izvolita predah na čolnu, midva pa krevsava po obali dalje do naslednjega zaliva, kjer je cerkvica, ob njej pa se dolgočasita dva Slovenca. Tile stacionarni turisti so očitno kar veseli popestritve v obliki radovednih lutalic kot sva midva - vse razložita o otoku in nas, potem ko v vasi naletimo na M&M, peljeta na severno obalo pokazat Slatinico, najlepši peščeni zaliv. Res je omamno - bistra, plitva voda in gladka mivka v njej nas zvabijo. Sploh ni mrzla! Iz nirvane nas Mira začne priganjati, naj se držimo prvotnega plana - in ta je: zapustiti otok s trajektom ob pol tretji uri. Ladijske povezave so tod le enkrat dnevno, zato pohitimo. V pristanišču pa potem še dolgo čakamo, kajti vozni redi so le okvirni.
V zalivu je malica. Olajšamo nahrbtnike tekočih zalog. Zato smo ustrezno razposajeni. Mira in Miran si izvolita predah na čolnu, midva pa krevsava po obali dalje do naslednjega zaliva, kjer je cerkvica, ob njej pa se dolgočasita dva Slovenca. Tile stacionarni turisti so očitno kar veseli popestritve v obliki radovednih lutalic kot sva midva - vse razložita o otoku in nas, potem ko v vasi naletimo na M&M, peljeta na severno obalo pokazat Slatinico, najlepši peščeni zaliv. Res je omamno - bistra, plitva voda in gladka mivka v njej nas zvabijo. Sploh ni mrzla! Iz nirvane nas Mira začne priganjati, naj se držimo prvotnega plana - in ta je: zapustiti otok s trajektom ob pol tretji uri. Ladijske povezave so tod le enkrat dnevno, zato pohitimo. V pristanišču pa potem še dolgo čakamo, kajti vozni redi so le okvirni.
Žeja nas na Silbi posede v prvo sumljivo prazno gostilno. Po litru popitega vina spoznamo, čemu - cena je hudo zasoljena. Tukajšnje naselje sestavljajo visoko obzidane hiše in dokaj neprijazno vzdušje. Menda ima svojo posest tu mnogo slovenskih intelektualcev, a ljudi ni dosti na spregled. Vzpnemo se na ozek stolp, ki ga je neki kapitan zgradil za svojo ženo, da se je z njega razgledala po morju, če se mož vrača domov, nato pa do mraka posedamo na vetrovni obali in jemo zadnje ostanke popotnega brašna. Ob privlačno prodnatih plažah je mnogo nenaseljenih vrtov, a mi se umaknemo spat dlje, stran od zadnjih hiš. Tokrat spremljamo sonce, kako se potopi direktno v morje južno od Osorščice, tako čisto je ozračje. Velika luksuzna ladja za križarjenje pripluje mimo, vsa elegantno razsvetljena, in zavije počez proti Italiji. Zjutraj bo treba zgodaj vstati, budilke nastavimo za 4:45. Mrak je še, ko se znajdemo v množici potnikov na pomolu - katamaran odpluje ob 5:45.
Žeja nas na Silbi posede v prvo sumljivo prazno gostilno. Po litru popitega vina spoznamo, čemu - cena je hudo zasoljena. Tukajšnje naselje sestavljajo visoko obzidane hiše in dokaj neprijazno vzdušje. Menda ima svojo posest tu mnogo slovenskih intelektualcev, a ljudi ni dosti na spregled. Vzpnemo se na ozek stolp, ki ga je neki kapitan zgradil za svojo ženo, da se je z njega razgledala po morju, če se mož vrača domov, nato pa do mraka posedamo na vetrovni obali in jemo zadnje ostanke popotnega brašna. Ob privlačno prodnatih plažah je mnogo nenaseljenih vrtov, a mi se umaknemo spat dlje, stran od zadnjih hiš. Tokrat spremljamo sonce, kako se potopi direktno v morje južno od Osorščice, tako čisto je ozračje. Velika luksuzna ladja za križarjenje pripluje mimo, vsa elegantno razsvetljena, in zavije počez proti Italiji. Zjutraj bo treba zgodaj vstati, budilke nastavimo za 4:45. Mrak je še, ko se znajdemo v množici potnikov na pomolu - katamaran odpluje ob 5:45.
Tretji dan - na Kito Gaćešino
Tretji dan - na Kito Gaćešino
Edina sobotna ladja, nas torej navsezgodaj dostavi v Zadar. Hladnika oklevata, da bi šla z nama na Velebit. Saša in prijatelji iz Zagreba bodo počakali pri koči, zato se ne smemo predolgo muditi. Midva nakupiva kruh, šunko in jogurt. Pred trgovino se nazadnje razidemo. Mira in Miran bosta šla še nekam malo posedet. Najdeva avto in odpeljeva približno v pravo smer. Saša nama je rekel, da je najbolje peljati mimo letališča in tako nimava nobenih težav z orientacijo. Prekrasen dan je. Sicer pusti Ravni Kotari so sveže zeleni. V Karinu se nad obalo dviguje mogočni Velebit, nato potujeva čez planoto, skozi Obrovac in gor na sedlo Prezid. Na liški strani po drugi cestici pripeljeva visoko pod Crnopac. Od parkirišča imava skozi lep gozd do Tatekovega zavetišča le dobre pol ure. Tam je po šotorih vse polno jamarske mladine, pri zavetišču pa se snidemo s Sašom in petimi planinci iz Zagreba.
Edina sobotna ladja, nas torej navsezgodaj dostavi v Zadar. Hladnika oklevata, da bi šla z nama na Velebit. Saša in prijatelji iz Zagreba bodo počakali pri koči, zato se ne smemo predolgo muditi. Midva nakupiva kruh, šunko in jogurt. Pred trgovino se nazadnje razidemo. Mira in Miran bosta šla še nekam malo posedet. Najdeva avto in odpeljeva približno v pravo smer. Saša nama je rekel, da je najbolje peljati mimo letališča in tako nimava nobenih težav z orientacijo. Prekrasen dan je. Sicer pusti Ravni Kotari so sveže zeleni. V Karinu se nad obalo dviguje mogočni Velebit, nato potujeva čez planoto, skozi Obrovac in gor na sedlo Prezid. Na liški strani po drugi cestici pripeljeva visoko pod Crnopac. Od parkirišča imava skozi lep gozd do Tatekovega zavetišča le dobre pol ure. Tam je po šotorih vse polno jamarske mladine, pri zavetišču pa se snidemo s Sašom in petimi planinci iz Zagreba.
Najprej je na vrsti "Put Malog Princa". Saša razlaga o Tateku, ki je star že 76 let, pa se še vedno potika po tem krasu in gradi planinske poti. In "Mali Princ" je res nekaj posebnega. Najprej se vzpnemo na Bijeli Kuk, 1171 m, ki je sredi tega krša. Malo plezanja in že smo na vrhu stometrske prepadne skale. Vsenaokrog nas so same jame, škraplje, brezna, od vode razjedene stene, svet pa je poraščen z mogočnimi bukvami in jelkami. "Mali Princ" je krožna pot okrog Bijelega Kuka. Spustimo se v globel, kjer je nekaj naravnih oken in skalnat škaf, ki ga je Tatek imenoval Konoba. Čez skalnat greben pridemo do Zdenekove jame. Vanjo se spustimo po dolgih lestvah, nazadnje se znajdemo na dnu udorne doline, kjer je še precej snega. Menda se je tu med vojno skrival celo nek begunec. In tako se vrstijo znamenitost za znamenitostjo: Alibabina jama, Slipi klanac, Zviti klanac, Kičma, Nebeška vrata in še nekaj drugih. Le čemu ime "Mali princ"? Bistvo je očem nevidno.
Najprej je na vrsti "Put Malog Princa". Saša razlaga o Tateku, ki je star že 76 let, pa se še vedno potika po tem krasu in gradi planinske poti. In "Mali Princ" je res nekaj posebnega. Najprej se vzpnemo na Bijeli Kuk, 1171 m, ki je sredi tega krša. Malo plezanja in že smo na vrhu stometrske prepadne skale. Vsenaokrog nas so same jame, škraplje, brezna, od vode razjedene stene, svet pa je poraščen z mogočnimi bukvami in jelkami. "Mali Princ" je krožna pot okrog Bijelega Kuka. Spustimo se v globel, kjer je nekaj naravnih oken in skalnat škaf, ki ga je Tatek imenoval Konoba. Čez skalnat greben pridemo do Zdenekove jame. Vanjo se spustimo po dolgih lestvah, nazadnje se znajdemo na dnu udorne doline, kjer je še precej snega. Menda se je tu med vojno skrival celo nek begunec. In tako se vrstijo znamenitost za znamenitostjo: Alibabina jama, Slipi klanac, Zviti klanac, Kičma, Nebeška vrata in še nekaj drugih. Le čemu ime "Mali princ"? Bistvo je očem nevidno.
Počasi z nenehnimi vzponi in spusti obkrožamo Bijeli Kuk. Potem se skozi lep bukov gozd in poljane čemaža povzpnemo na sedlo jugovzhodno od Kite Gaćešine. A na vrh od tod ne moremo. Prečkamo celotno pobočje na drugi strani in se nazadnje na vrh povzpnemo s severa. Tu gomazijo bubamare, pikapolonice. Toliko jih je, kot speleologov pri Tatekovem zavetišču. Na toplem popoldanskem soncu se dolgo razgledujemo in valjamo. Saša se odloči, da bo na grebenu počakal na sončni zahod. Zleknemo se v toplo travo in dobro uro čakamo na ples barv. Pa gre sonce prav za najvišje vrhove Velebita in nebo se obarva šele kasneje, ko se z grebena spuščamo k zavetišču. Vseeno je prav ganljivo opazovati, kako je Saša navdušen za svoje hribe. Šele ko se stemni, s svojim fotoaparatom obmiruje.
Počasi z nenehnimi vzponi in spusti obkrožamo Bijeli Kuk. Potem se skozi lep bukov gozd in poljane čemaža povzpnemo na sedlo jugovzhodno od Kite Gaćešine. A na vrh od tod ne moremo. Prečkamo celotno pobočje na drugi strani in se nazadnje na vrh povzpnemo s severa. Tu gomazijo bubamare, pikapolonice. Toliko jih je, kot speleologov pri Tatekovem zavetišču. Na toplem popoldanskem soncu se dolgo razgledujemo in valjamo. Saša se odloči, da bo na grebenu počakal na sončni zahod. Zleknemo se v toplo travo in dobro uro čakamo na ples barv. Pa gre sonce prav za najvišje vrhove Velebita in nebo se obarva šele kasneje, ko se z grebena spuščamo k zavetišču. Vseeno je prav ganljivo opazovati, kako je Saša navdušen za svoje hribe. Šele ko se stemni, s svojim fotoaparatom obmiruje.
Nasploh smo v druščini sami fotografi. Zato se dejavnosti, ki se spontano začne vsakič, ko pridemo na kak lep kraj, kmalu oprime ime "fototerorizem". In Saša je posledično Osaša Bin Ladn ali Osaša Bin Zadar ali Osaša Bin Olympus. Nastavite se tja, pojdite sem, poglejte sem, ... in vse to je treba pomnožiti s številom udeležencev. Pa saj imamo dovolj časa!
Nasploh smo v druščini sami fotografi. Zato se dejavnosti, ki se spontano začne vsakič, ko pridemo na kak lep kraj, kmalu oprime ime "fototerorizem". In Saša je posledično Osaša Bin Ladn ali Osaša Bin Zadar ali Osaša Bin Olympus. Nastavite se tja, pojdite sem, poglejte sem, ... in vse to je treba pomnožiti s številom udeležencev. Pa saj imamo dovolj časa!
Na veliko Sašovo jezo ves čas iz daljave prihaja hrum strojev, ki gradijo gozdno cesto in podirajo bukve. Izkoriščanje gozdnih zakladov Velebita je v polnem teku. Midva pa se nagibava k misli, da so tudi ponekod preveč gosto napackane markacije nekakšno skrunjenje gozda.
Na veliko Sašovo jezo ves čas iz daljave prihaja hrum strojev, ki gradijo gozdno cesto in podirajo bukve. Izkoriščanje gozdnih zakladov Velebita je v polnem teku. Midva pa se nagibava k misli, da so tudi ponekod preveč gosto napackane markacije nekakšno skrunjenje gozda.
Bivak je ves naš, saj se jamarji držijo zunaj. Druženje se zavleče daleč v noč. Spat gremo šele potem, ko najstarejši od Zagrebčanov, potem, ko je ves večer presedel na čoku ob vratih in počasi potrobil pol litra žganja, takorekoč sredi stavka pade s svojega sedeža, nakar šele opazimo, da trdno spi. Seveda je bil najprej z vseh strani poslikan, potem pa se je ob smehu navzočih le zbudil, nekaj zagodrnjal in bliskovito po kolenih oddrvel skozi odprta vrata v bivak. Še dobro, da mu ni kdo nakazal katere od nasprotnih smeri. Kot bi mignil, bi se znašel v bližnjem breznu.
Bivak je ves naš, saj se jamarji držijo zunaj. Druženje se zavleče daleč v noč. Spat gremo šele potem, ko najstarejši od Zagrebčanov, potem, ko je ves večer presedel na čoku ob vratih in počasi potrobil pol litra žganja, takorekoč sredi stavka pade s svojega sedeža, nakar šele opazimo, da trdno spi. Seveda je bil najprej z vseh strani poslikan, potem pa se je ob smehu navzočih le zbudil, nekaj zagodrnjal in bliskovito po kolenih oddrvel skozi odprta vrata v bivak. Še dobro, da mu ni kdo nakazal katere od nasprotnih smeri. Kot bi mignil, bi se znašel v bližnjem breznu.
Četrti dan - na Crnopac
Četrti dan - na Crnopac
Zjutraj je seveda prvi pokonci Saša, ki lovi jutranje barve. A ko vstanem še jaz, gre nazaj spat, namesto da bi šel z menoj na Orlov kamen. Počasi se vzpenjam skozi gozd. Malo samote prav dobro dene. Čez sedelce se spustim v lepo vrtačo, potem pa na drugi strani strmo vzpnem na severni greben skupine Crnopca, v katerem je zadnji skalnati vrh Orlov kamen, 1218 m. Splezam na vrh in pričaka me lep razgled, zlasti na greben Velebita z najvišjimi vrhovi. Ko se vrnem k zavetišču, upam, da bodo ostali pripravljeni za odhod, ampak ne morem biti dlje od resnice. Hrvaški planinci si pa zjutraj dajo opraviti! Vse vrste umivanj, ščetkanj, mazanj s kremo, kuhanj čajev in kav, nič jih ne premakne od koče in z Jasmino se večkrat spogledava, češ: "A kar greva?" Pa vseeno počakava družbo. Slednjič le pade dogovor, da ob devetih zares odrinemo. Lahko grem še za pol ure dremat na sonce.
Zjutraj je seveda prvi pokonci Saša, ki lovi jutranje barve. A ko vstanem še jaz, gre nazaj spat, namesto da bi šel z menoj na Orlov kamen. Počasi se vzpenjam skozi gozd. Malo samote prav dobro dene. Čez sedelce se spustim v lepo vrtačo, potem pa na drugi strani strmo vzpnem na severni greben skupine Crnopca, v katerem je zadnji skalnati vrh Orlov kamen, 1218 m. Splezam na vrh in pričaka me lep razgled, zlasti na greben Velebita z najvišjimi vrhovi. Ko se vrnem k zavetišču, upam, da bodo ostali pripravljeni za odhod, ampak ne morem biti dlje od resnice. Hrvaški planinci si pa zjutraj dajo opraviti! Vse vrste umivanj, ščetkanj, mazanj s kremo, kuhanj čajev in kav, nič jih ne premakne od koče in z Jasmino se večkrat spogledava, češ: "A kar greva?" Pa vseeno počakava družbo. Slednjič le pade dogovor, da ob devetih zares odrinemo. Lahko grem še za pol ure dremat na sonce.
Vzpon je vroč. Skozi podoben krš kot včeraj se vzpenjamo proti Malemu Batu. Razglednik, divji skalni stolp, okno v grebenu in kmalu smo na Malem Batu. Tu so izredne škraplje, pravzaprav cele stene, ki padajo z vrhov prozi zahodu. Pretikamo se po grebenu proti Velikemu Batu. Pokrajina je vedno lepša in vedno bolj divja. Na sedelcu med obema glavama Velikega Bata se odpre razgled na primorsko stran, zlezemo na oba vrhova in uživamo v izrednem razgledu.
Vzpon je vroč. Skozi podoben krš kot včeraj se vzpenjamo proti Malemu Batu. Razglednik, divji skalni stolp, okno v grebenu in kmalu smo na Malem Batu. Tu so izredne škraplje, pravzaprav cele stene, ki padajo z vrhov prozi zahodu. Pretikamo se po grebenu proti Velikemu Batu. Pokrajina je vedno lepša in vedno bolj divja. Na sedelcu med obema glavama Velikega Bata se odpre razgled na primorsko stran, zlezemo na oba vrhova in uživamo v izrednem razgledu.
Sedaj nas čaka še greben na glavni vrh Crnopca, 1403 m. Ne izgleda daleč, a Saša pravi, da je hoje vseeno dobro uro. Spustimo se v vrtačo in prečkamo pod slikovitimi južnimi pečinami. Tokrat pot ni zavarovana in zahteva ponekod celo lažje plezanje. Nazadnje se vzpnemo na glavni greben in po njem čez več glav dosežemo glavni vrh.
Sedaj nas čaka še greben na glavni vrh Crnopca, 1403 m. Ne izgleda daleč, a Saša pravi, da je hoje vseeno dobro uro. Spustimo se v vrtačo in prečkamo pod slikovitimi južnimi pečinami. Tokrat pot ni zavarovana in zahteva ponekod celo lažje plezanje. Nazadnje se vzpnemo na glavni greben in po njem čez več glav dosežemo glavni vrh.
Poležavamo na vročem soncu, od morja sem rahlo pihlja. Sestopna pot na sedlo Prezid z grebena kmalu zavije na južna pobočja. Previdno se spuščamo po kršu. Na teh poteh pa res ni dobro hiteti, mnogo velikih skal, na katere stopamo, je "klimavih". Dosežemo opuščeno planino in si predstavljam, kako je na teh pobočjih vroče poleti! Po slabi uri se spet zberemo na lepi livadi, kjer se odpirajo prvi bukovi listi. Naprej je pot ena sama pomladna pravljica. Redek bukov gozd, ves v svežem zelenju, vmes pa bele apnenčaste pečine, stolpi in škraplje. Mimo razkoračene bukve vijugamo proti sedlu. Pri slikovitih mlakah se še zadnjič malo ustavimo, nato pa smo brž na glavni cesti. Trije šoferji moramo še 45 minut po cesti gor po avtomobile, nato pa se spet zberemo, se prisrčno poslovimo in že se peljeva čez ozelenelo Liko proti domu. Vožnja v čistem popoldnevu hitro mineva, dokler Jasmina pred Karlovcem ne naredi velike napake, nevredne svojega navigatorskega slovesa (nazadnje celo prizna: "A je bila napaka v logiki?"). Tako se peljeva v Delnice in nato domov čez Kočevje. Pa saj ni bistveno!
Poležavamo na vročem soncu, od morja sem rahlo pihlja. Sestopna pot na sedlo Prezid z grebena kmalu zavije na južna pobočja. Previdno se spuščamo po kršu. Na teh poteh pa res ni dobro hiteti, mnogo velikih skal, na katere stopamo, je "klimavih". Dosežemo opuščeno planino in si predstavljam, kako je na teh pobočjih vroče poleti! Po slabi uri se spet zberemo na lepi livadi, kjer se odpirajo prvi bukovi listi. Naprej je pot ena sama pomladna pravljica. Redek bukov gozd, ves v svežem zelenju, vmes pa bele apnenčaste pečine, stolpi in škraplje. Mimo razkoračene bukve vijugamo proti sedlu. Pri slikovitih mlakah se še zadnjič malo ustavimo, nato pa smo brž na glavni cesti. Trije šoferji moramo še 45 minut po cesti gor po avtomobile, nato pa se spet zberemo, se prisrčno poslovimo in že se peljeva čez ozelenelo Liko proti domu. Vožnja v čistem popoldnevu hitro mineva, dokler Jasmina pred Karlovcem ne naredi velike napake, nevredne svojega navigatorskega slovesa (nazadnje celo prizna: "A je bila napaka v logiki?"). Tako se peljeva v Delnice in nato domov čez Kočevje. Pa saj ni bistveno!
In kaj Jasmina od Mire izve naslednji dan? Da sta šla za nama na Prezid, na parkirišče, k Tatekovem zavetišču, pa na vrh Velikega Bata in nazaj po isti poti k avtu in še isti dan domov! Kaj takega! No, saj, če res nista imela časa v izobilju, bi v naši upočasnjeni druščini preveč trpela.
In kaj Jasmina od Mire izve naslednji dan? Da sta šla za nama na Prezid, na parkirišče, k Tatekovem zavetišču, pa na vrh Velikega Bata in nazaj po isti poti k avtu in še isti dan domov! Kaj takega! No, saj, če res nista imela časa v izobilju, bi v naši upočasnjeni druščini preveč trpela.