Portofino

7

Slikovita nekdanja ribiška vas je znana kot eden najbolj mondenih turističnih krajev na Ligurski obali. V preteklosti so Portofino obiskali oziroma v njem živeli številni znani umetniki.

Kraj je resnično lep, a kaj dosti več kot sprehajanja ob obali, po ozkih ulicah med umetniškimi galerijami in po parkih sosednjih gričev ne ponuja. Seveda, če ne prideš tja s svojo jahto. No, polotok, nekakšna majhna ligurska Istra, na katerega jugovzhodnem koncu je Portofino, je v celoti lep (Regijski naravni park Portofino) in tudi daljše pohodne ture po njem lahko najdejo zanimive cilje, kakršen je na primer Abbazia di San Fruttuoso na južni obali.

Zgodovina kraja

Portus Delphini omenja že starorimski kronist Plinij Starjši. Proti koncu obdobja Langobardov so menihi iz skupine San Colombana na polotoku ustanovili opatijo San Fruttuoso, a Portofino je še dolgo živel svoje življenje ribiške vasi. Ozemlje je prehajalo iz rok enega vladarja v roke drugega. Proti koncu 19. st. so prišli prvi turisti. Zlasti bogati Angleži so ponesli sloves Portofina v svet in do 50-ih let 20. st., ko je turizem kot gospodarska panoga že povsem prevladal nad ribištvom, je obala zaliva postala en sam niz slikovitih vil, restavracij in galerij. Poleg zaliva z mestecem, so ogleda vredni še Castello Brown (iz 16. st.) in park ob njem ter nekaj cerkva v mestu in okolici. Do opatije San Fruttoso pa je že kar daleč (če ne gremo z ladjo).

Ogled Portofina

Najprej beseda ali dve o parkiranju. Midva sva prišla v mesto novembra, pa se nikjer ni dalo parkirati (zastonj, seveda). Cesta, ki gre iz Rapalla proti jugu ves čas ob obali, je v glavnem ozka, sprva je ob njej nekaj parkirnih mest še bilo, potem pa do Portofina niti enega več, tako da sem tam izkrcal Jasmino in se sam vrnil daleč nazaj. Čakala me je kakšno uro, ampak saj je imela kaj početi! Torej, računajte na plačilo parkirnine.

Ko prideš v mesto, je vse kot na dlani. Okrog zaliva so lepe, barvite hiše, le glavna cerkev Sv. Martina je pomaknjena malo v notranjost. Potem, ko si okledamo sam kraj, se velja povzpeti še malo višje. Za to je kot nalašč pot, ki se povzpne proti jugu do cerkve Sv. Jurija, ki stoji na ozkem skalnatem grebenu konice polotoka. Od nje imamo poleg pogleda na Portofino tudi že pogled na drgo stran, na odprto morje in seveda vzdolž skalnate obale. Od Sv Jurija gremo proti vzhodu lahko še do gradu Brown (ob najinem obisku je bil zaprt za ogled) in če smo vztrajni, čisto dol do svetilnika. Sicer pa so enako lepi razgledi tudi z višjih točk.

Parkirišče: 44.304437, 9.207010