Sol je bila vedno dragocena dobrina. Z rudniki kamene soli so obogatela mesta, kot so Hallstadt, Salzburg in Hall, a splošno znano je, da je morska sol daleč boljša od kamene. Ali so v Piranskem zalivu pridelovali sol že v času Rimljanov ni povsem gotovo, je pa delovanje Sečoveljskih solin potrjeno že v času kraljestva Karla velikega (804), pisni dokument pa jih omenja že leta 1274. Prebivalci Pirana so od aprila do avgusta živeli v hišicah na poljih soli. Te so bile namenjene tako bivanju (zgornji del), kot začasnemu shranjevanju soli. Svojevrsten, postopek kakovostnega pridelovanja soli, pri katerem se ohranja petola (nekaj mm debela plast alg, sadre in mineralov), je dokaj zahteven in so ga v Sečoveljske soline prinesli solinarji s Paga v 14. st. Danes Sečoveljske soline niso pomembne toliko v gospodarskem smislu, kot so pomembne v etnološkem, naravovarstvenem, kulturnem in turističnem smislu. Celotno območje je proglašeno za krajinski naravni park, za katerega je značilen poseben ekosistem, v njem pa živijo svojevrstne rastline in živali.